Pandemija je zasenčila teroristično grožnjo

Terorizem in covid-19 Množica poročil o koronavirusu daje vtis, da terorizma ni več na seznamu varnostnih groženj

Množica poročil o koronavirusu daje vtis, da terorizma ni več na seznamu varnostnih groženj.

Prekiniti stike med ljudmi, da bi preprečili širjenje virusa, je za epidemiologe enako ključno, kot je za boj proti terorizmu pomembno, da preprečijo širjenje radikalnih idej in nasilne retorike zlasti prek družbenih omrežij.

Kadrovski bazen za teroriste bi pri nas lahko bili marginalizirani posamezniki iz odrinjenih etničnih skupnosti, drugače pa Slovenijo skrajneži iz regije prepoznavajo kot prostor za srečevanje in urjenje.

Pri obravnavi migrantov, ki so brez dovoljenja vstopili v Slovenijo, policisti ugotavljajo tudi indikatorje, povezane z izvajanjem terorističnih dejavnosti oziroma drugih podobnih elementov.

So zaradi pandemije teroristi zboleli in umrli ali so se v senci globalnega boja proti virusu zgolj potuhnili? Bo preusmerjanje državnih virov v zajezitev širjenja okužbe teroristom dalo nove priložnosti? Kako varni sta pred neopaznimi, a radikaliziranimi posamezniki Slovenija in naša soseščina? Bodo brezposelni, lačni in ljudje brez perspektive, ki jih bo v nedelujočih državah pustila za seboj pandemija, terorističnim organizacijam olajšali širjenje ideologije in novačenje kadrov?

V času, ko se vsaka informativna oddaja začne in nadaljuje s preštevanjem na novo okuženih, resno obolelih in umrlih za covidom-19, običajnemu potrošniku medijev ni bilo težko skorajda čez noč pozabiti na do začetka letošnjega leta največjo nevarnost za svetovno varnost, terorizem.

V ponedeljek zjutraj je sosednjo Hrvaško pretresel strelski napad, v katerem je mladenič iz Kutine z avtomatsko puško kalašnikov v središču Zagreba na Markovem trgu streljal v poslopje vlade in večkrat ustrelil policista, ki je varoval stavbo. Vernik, domoljub in zvesti poslušalec glasbene ikone neoustašev Marka Perkovića - Thompsona je, sodeč po objavah na družbenih omrežjih, imel težave sam s seboj in zelo rad je imel orožje. Potem ko je izstrelil ves nabojnik iz avtomatske puške, se je skril pred policijo in si sodil sam. Čeprav hrvaški preiskovalni organi še iščejo motive za napad, si je novinar hrvaškega Jutarnjega

lista Marin Dešković v naslovu komentarja postavil očitno in predvsem retorično vprašanje: »Kaj je bil ta napad na Markovem trgu, če ne terorizem?« Spomnil je, da je po policiji dotlej neznani napadalec z nabito puško sredi mesta z nasiljem poslal sporočilo hrvaški vladi. »Dejstvo, da je napad izvedel 22-letni mirni golobradi mladenič iz Kutine in ne Islamska država, tu ničesar ne spremeni,« je zapisal komentator.

Koliko terorizma je v državi brez terorizma?

Podobno kot na Hrvaškem niso vajeni terorizma in se do ponedeljkovega streljanja na Markovem trgu o tem niso pretirano spraševali, imamo tudi v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih srečo, da smo bili nezanimivi za teroriste. Toda to ne pomeni, da pri nas ni radikaliziranih posameznikov ali skupin. Slovenija ni otok v globaliziranem svetu, po katerem kljub številnim pandemičnim epidemijam tudi radikalne ideje prosto potujejo. Podobno kot velja za organizirani kriminal, je naša država že zaradi geopolitičnega položaja tranzitni prostor, prek katerega z jugovzhoda potujejo na zahod Evrope radikalizirani posamezniki in prek našega ozemlja tihotapijo orožje, strelivo in razstrelivo za teroristične napade.

Da je v Sloveniji, državi brez enega samega terorističnega napada, mogoče opaziti širok spekter znakov islamistične radikalizacije in ekstremizma, sta pred dobrim tednom v znanstveni publikaciji

Perspectives on terrorism, ki je bila objavljena na Univerzi v Leidnu, zapisala slovenska obramboslovca Iztok Prezelj in Klemen Kocjančič. Med drugim sta ugotovila, da so pojavne oblike islamistične radikalizacije v sicer mirni in varni državi sredi Evrope lahko zelo raznolike in segajo od logističnih dejavnosti, kot so transport ljudi, orožja, denarja, novačenje borcev za tuja bojišča, sporne dejavnosti nekaterih nevladnih organizacij, urjenje in celo konkretne grožnje z napadom. Zapisala sta, da se je vse to pri nas že zgodilo, medtem ko državne oblasti nikoli niso imele potrebe po spreminjanju varnostne ocene, v kateri je že dolgo zapisano, da je teroristična grožnja pri nas majhna. Sporadični dogodki, ki sta jih avtorja raziskave skrbno prečesala, niso vplivali na javno mnenje, ki prav tako ne zaznava terorizma kot nevarnosti za varnost. V Sloveniji ni zaznati teroristične skupine, ki bi delovala proti vladi ali tukajšnjim prebivalcem in infrastrukturi, tudi ni bilo nobenega napada. Primerov agresivnega političnega nastopa islamistov za spremembe demokratičnega političnega sistema, ki jih je bilo mogoče videti v nekaterih zahodnih državah, pri nas ni bilo.

Sorazmerna varnost hitro uspava

Zaznane primere blage radikalizacije v Sloveniji je mogoče pripisati vplivom iz tujine, zlasti iz Bosne in Hercegovine, od koder se radikalci prek ozemlja naše države povezujejo s somišljeniki na Dunaju in na severu Italije (predvsem v Milanu). »Radikalizacija muslimanskih skupnosti na Balkanu (predvsem v Sarajevu) ter na Dunaju in v Milanu bolj ali manj vpliva na radikalizacijo v Sloveniji. Zdi se, da je za te vire moči Slovenija zanimiva kot tranzitna država ... prostor, kjer se lahko srečujejo in ne pritegnejo preveč pozornosti oblasti, kjer se lahko skrijejo in novačijo,« sta logistično in podporno vlogo našega prostora za islamistične teroristične skupine opisala Prezelj in Kocjančič.

To je skladno z načrtom Al Kaide, imenovanim Plan Balkan

2020, ki Zahodni Balkan obravnava kot logistično bazo, iz katere teroristi širijo svojo dejavnost na območje zahodne Evrope. Prav zato je pri nas verjetneje pričakovati nekatere zaledne teroristične dejavnosti, torej novačenje, urjenje, inanciranje in podporo, kot dejanske napade. Kadrovski bazen za teroriste bi pri nas lahko bili marginalizirani posamezniki iz odrinjenih etničnih skupnosti, drugače pa Slovenijo skrajneži iz regije prepoznavajo kot prostor za srečevanje in urjenje, medtem ko prostora za širjenje skrajnih islamističnih idej raziskovalca pri nas ne vidita, razen morda v nekaterih manjših in obrobnih krogih. Širjenja političnih idej islamistov, pozivov k islamizaciji, uvedbi šeriatskega prava in podobnega pri nas v javnem političnem prostoru ni zaznati, a to ne pomeni, da te zamisli ne obstajajo v manjših in zaprtih krogih, kjer čakajo na priložnosti za razvoj. Prezelj in Kocjančič sta ugotovila, da držav, kot je Slovenija, snovalci mednarodnih protiterorističnih politik ne bi smeli spregledati zgolj zaradi navidezne varnosti in miru. »Skromna prisotnost radikalcev in ekstremistov v državi, kot je Slovenija, je pripeljala do blažjih nadzornih mehanizmov in zmanjšane pozornosti oblasti ... islamistični skrajneži izrabljajo najšibkejše člene v mednarodnem nadzoru in to bodo počeli tudi v prihodnje,« sta zapisala avtorja omenjene raziskave.

Policija zagotavlja, da je budna

Tudi v času izvajanja nalog za preprečitev širjenja virusa in kljub obilici dela z upravljanjem nezakonitih migrantskih tokov so v vodstvu policije ocenili, da so varnostne razmere pri nas ugodne. Število obravnavanih kaznivih dejanj, za katera je bila do sredine oktobra podana kazenska ovadba, je primerljivo s številom kaznivih dejanj v istem obdobju preteklega leta.

Pri obravnavi migrantov, ki so nedovoljeno vstopili v Slovenijo, policisti ugotavljajo tudi indikatorje, povezane z izvajanjem terorističnih dejavnosti oziroma drugih podobnih elementov. V primeru potrditve indikatorjev se v obravnavo teh oseb vključijo kriminalisti. »Stopnja teroristične ogroženosti ostaja nizka, na drugi od petih stopenj lestvice. Mednarodna stroka je ugotovila, da je zaradi covida-19 nevarnost nekoliko upadla. Poleg tujih terorističnih borcev – povratnikov – so v času covida-19 nevarne zlasti samoradikalizirane osebe in manjše skupine,« so pojasnili na policiji. Prav zato so slovenski policisti s partnerji doma in v tujini pozorni na prepoznavanje novih oblik in zgodnje odkrivanje pripravljalnih dejanj. Pri tem se, razen s kolegi iz tujine, tesno povezujejo s šolami, socialnimi službami in družinami, ki se v lokalnem okolju prvi srečajo s pojavi radikalizacije, ekstremizma, ki lahko vodi v nasilje.

»Najmanjši Božji vojak« je parazit

Ob prvem valu pandemije so pri propagandnem krilu Al Kaide As Sahab koronavirus navdušeno pozdravili kot »Božjo jezo«, ki razkriva ranljivost bogatega Zahoda, nemočnega proti »najmanjšemu Božjemu vojaku na zemeljskem obličju«. Tudi Greg Barton, profesor globalnih islamskih politik na inštitutu Alfreda Deakina v Avstraliji, je našel vzporednice med pandemijo in globalnim terorizmom. Podobno kot se okužbe širijo v valovih, se tudi odmevnejši teroristični napadi zgostijo v določenem časovnem zaporedju. Ko se države odzovejo na napade in odločneje poskrbijo za varnost, se tudi napadalci potuhnejo in poskrijejo, podobno kot odzivi držav na širjenje virusa za nekaj časa zajezijo rast okužb. »Ne vidimo tistega, česar nočemo videti, in tako smo žrtve svojih pobožnih želja,« je o odnosu do virusa in do terorizma zapisal Barton.

Kaj se protiteroristični strokovnjaki in epidemiologi lahko naučijo drug od drugega? Prekiniti stike med ljudmi, da bi preprečili širjenje virusa, je za epidemiologe enako ključno, kot je za boj proti terorizmu pomembno, da preprečijo širjenje radikalnih idej in nasilne retorike zlasti prek družbenih omrežij. Učinkovito in prepričljivo obveščanje javnosti ter dejavno spremljanje razvoja virusa in nevarnosti terorističnih napadov je pomembno za zagotavljanje varnosti, pri čemer je ključno zaupanje v skupnosti, da ljudje ne bodo imeli težav in zadržkov predstaviti oblastem verodostojne in relevantne informacije.

Podobno kot se virus vede oportunistično in parazitsko, se vedejo tudi teroristične organizacije. Iščejo način in pot za preživetje ter čim večji učinek svojih dejanj, zato so slabo delujoče ali celo nedelujoče države primernejše okolje tako za nenadzorovano širjenje okužb kot za izvedbo morilskih terorističnih napadov. Kot je pojasnil Barton, so kar tri četrtine smrtnih žrtev terorizma v zadnjih letih našteli v Siriji, Iranu, Afganistanu, Pakistanu in Nigeriji. Zlasti v nedelujočih državah se oblasti s terorističnimi skupinami rade spopadejo z vojaškimi enotami, kar običajno povzroči še več žrtev, tudi med nedolžnimi, poveča materialno razdejanje in že tako revne države pahne v novo v neskončnem nizu spiral nasilja.

Zaprte šole in lakota so dobra novica za teroriste

Prebivalce revnih držav velikega dela Azije in Afrike že desetletja ogrožajo podobne mešanice groženj. V zadnjih letih se z zaostrenimi podnebnimi spremembami, sušami in škodljivci soočajo na vse večjih območjih zlasti v Afriki, humanitarne katastrofe pa niso nekaj, kar bi nasilne skrajneže odgnalo s tega območja. Če k temu dodamo pandemijo covida-19, se zadeve zgolj poslabšajo.

Nigerija, ki za afriške razmere ni revna, lani je izrinila Južno Afriko s položaja največjega afriškega gospodarstva in je z 200 milijoni prebivalcev največji afriški trg, ima zelo veliko samozaposlenih. Vse te ljudi je že spomladansko zaprtje gospodarstva pahnilo v obupen položaj. Vlada v Lagosu preprosto ni mogla poskrbeti za hrano za ljudi, ki so čez noč ostali brez dohodka. Nezadovoljne in lačne mlade Nigerijce iz obubožanih družin so z veseljem sprejeli pod svoje okrilje v teroristični organizaciji Boko Haram, ki si prizadeva za oblikovanje islamske države znotraj Nigerije. Tako so ljudje, ki so do izbruha virusa še živeli od svojega dela, čez noč postali teroristi, ki jih Boko Haram uporablja za izvajanje svojih nasilnih akcij v Nigeriji in sosednjih državah.

V nedavnem spletnem pogovoru z novinarji je generalmajor Dagvin R. M. Anderson, poveljnik specialnih operacij ameriške vojske, zadolžen za Afriko, povedal, da je bilo priložnosti za razcvet teroristov v Afriki že doslej več kot dovolj, v času pandemije so se jim odprle nove, vseh teh izzivov pa preprosto ni mogoče rešiti na vojaški način, je priznal poveljnik. »Več kot 9000 šol v Afriki je zaprtih, zgolj v Maliju in Burkina Fasu 3000. Zelo nas skrbi, kaj to pomeni za prihodnji razvoj, za priložnosti ljudi, ki živijo na teh območjih. In kaj bi pomenilo, če bi te nasilne ekstremistične organizacije nadomestile zaprte šole s svojo ideologijo in nauki,« se je vprašal generalmajor Anderson. Zgolj eno orodje, v tem primeru torej vojska, ne bo dovolj za izkoreninjenje terorističnih in ekstremističnih nasilnih skupin v revnih afriških državah. Brez pomoči iz tujine, ki bo omogočila gospodarski razvoj, gradnjo in razvoj šolskih ter zdravstvenih in družbenih sistemov, teh območij ne bo mogoče potegniti iz krempljev nasilne teroristične ideologije, je prepričan generalmajor.