Negotova prihodnost glasbenikov
Digitalna prodaja Lastništvo glasbe upada, narašča pa najem
Pretočno poslušanje glasbe prevladuje, ustvarjalci pa od tega nimajo veliko.
Glasbeno industrijo je zadnjih trideset let presenečal razvoj tehnologije, za katero je zgolj capljala. Nepripravljena na digitalno obdobje je doživela veliko kriz, ki se še poglabljajo. V celotni verigi so potegnili kratko predvsem glasbeni ustvarjalci in izvajalci.
V Združenih državah Amerike je bila pred kratkim objavljena študija, ki jo je naročilo združenje Recording Industry Association of America (RIAA). Ta prinaša slabe novice sektorjem glasbenega posla, ki obsega posneto glasbo, saj močno upadajo prodaja izičnih nosilcev glasbe in digitalni prenosi. Na drugi strani narašča naročanje na pretočno obliko poslušanja glasbe. To je edina dobra novica za prihodke ameriške glasbene industrije. Pretočno predvajanje se je namreč leta 2019 povečalo za 13 odstotkov, z 9,8 milijarde na 11,1 milijarde dolarjev, kar je 79 odstotkov prihodkov od prodaje posnete glasbe.
Število plačljivih naročnin se je lani povečalo za 29 odstotkov, na 60,4 milijona dolarjev, medtem ko je leto prej znašalo 46,9 milijona. Za petkrat se je povečalo število naročnikov pretočne glasbe v primerjavi s štirimi leti prej, ko je bilo ljudi z mesečno naročnino zgolj 10,8 milijona.
Digitalnost domače glasbe
Domača glasbena industrija seveda ni tako razvita in velika ter ima veliko posebnosti. Vprašali smo nekaj predstavnikov založb, kakšen je njihov pogled na tovrstne načine prodaje glasbe. Darjo Rot iz založbe Nika je povedal, da pri njih distribuirajo glasbo na tri načine, »največji delež je še vedno prodaja izičnih albumov, torej cedejev in vinilnih plošč, ki jih lahko najdete v naši res bogato založeni spletni trgovini. Prav tam je možen tudi nakup določenih albumov v digitalni obliki, torej v zapisu mp3, kar ni več v modi, ker to pomeni prenašanje velikih datotek, ki zasedejo veliko prostora na naših napravah. Trenutno je veliko bolj priljubljen tretji način, to je pretočno poslušanje glasbe, kar pomeni, da je tako rekoč vsa glasba, ki si jo lahko zamislite, na voljo prek ene aplikacije, ki na vaši napravi zavzema minimalno prostora, omogoča pa izjemno kakovost poslušanja.«
Goran Lisica iz založbe Dallas meni, da je digitalna oblika prodaje glasbe poleg koncertov dominanten vir prihodkov glasbene industrije in tako rekoč edini resni vir prihodkov diskograije. »Prodaja cedejev je še ostanek ostankov, prodaja vinilov sicer narašča, ampak je v celotni inančni sliki nepomembna. Načeloma je digitalna prodaja tudi izredno praktična, uporabniku prijazna in bi v kratkem lahko spravila inančni volumen svetovne diskograije na višje ravni, kot je to bilo v zlatih časih ekspanzije cedejev.«
Tudi Boštjan Menart iz založbe Menart meni, da je e-trgovina še edini resni kanal za trženje posnetkov. »Fizični nosilci so bolj za avdioile, medtem ko bi pretočnost lahko bila donosen posel, če bi dosegli raven uporabe na razvitih trgih. Zlasti za slovenske posnetke, pri katerih smo omejeni na vsega dva milijona potencialnih poslušalcev, je plačljiva pretočnost premalo razširjena, da bi prihodki iz tega vira omogočali razvoj novih vsebin.«
Pretočnost je slabo plačana
Chris Eckman iz založbe Glitterbeat je povedal, da je »prodaja prek prenašanja glasbe močno upadla, odkar smo pred osmimi leti odprli založbo. Prenosov glasbe je bilo nekoliko več ob pomladni ustavitvi javnega življenja. Prodaja albumov in cedejev po pošti je negotova, veliko trgovin so zaprli. Zato so se številni kupci glasbe vrnili k prenašanju glasbe, ker so tako hoteli podpreti glasbenike in založbe. Sicer pa je pretakanje glasbe glavni prihodek svetovne glasbene industrije. Ne glede na to, kaj si mislimo o poslušalski izkušnji in plačilu nadomestil glasbenikom, se moramo s tem sprijazniti. Treba je poudariti, da je nepravično plačevanje glasbenikov bistvo teh glasbenih storitev. Pa vendarle še vedno vlagajo veliko energije v izdajanje glasbe v obliki cedejev in vinilnih albumov ter v sodelovanje z glasbenimi platformami, kot je recimo bandcamp, ki temeljijo na pravičnem plačilu. Navdušeni smo nad bandcampom, saj je to ena od redkih velikih platform z etičnim pristopom. Dejansko se trudijo oblikovati trajnostno naravnan glasbeni ekosistem – kar je ravno nasprotno od pristopa 'poberi jim denar in zbeži', kot ga imajo velikani, denimo spotify in apple music«.
Konec fizičnih nosilcev glasbe
Zanimale so nas tudi izkušnje naših glasnikov in glasbenic. Marina Martensson dojema digitalno obliko prodaje glasbe kot genocid izičnih izdaj nosilcev glasbe in posmeh neodvisnim glasbenikom. »Je pa res, da imam tudi sama svoj prvi album Fences in nekaj singlov na večini digitalnih glasbenih platform.
Prvenec je bil izdan leta 2009, z digitalnimi prihodki pa nisem pokrila niti 0,00001 odstotka stroškov izdaje. Tako da se mi zdi prihodnost glasbenih izvajalcev in avtorjev zelo negotova.«
V zadnjih dvajsetih letih je bila večina glasbe digitalizirane, zato je večina današnje opreme za reprodukcijo glasbe digitalne. Mobilni telefoni, prenosni računalniki, avtomobilski avdio in domače kino naprave so narejeni za poslušanje digitalnih zapisov, pravi Zoran Predin. »Analogni so ostali samo gramofoni. Vseeno pa se je najprej med sladokusci, danes pa tudi med mladimi poslušalci, analogni zapis na vinilkah vrnil in celo prehitel prodajo cedejev. Običajno vinilnim albumom dodajajo pretočne kode. Možnost pretočnega poslušanja je vsekakor dobrodošla za površno zaužitje glasbe, ne more pa nadomestiti analognega zvoka, ki zahteva polno pozornost in je pravzaprav nekakšen ritual, tako kot dober seks.«
Predin pravi, da je njegova glasba v digitalni obliki prisotna na vseh večjih glasbenih platformah, kjer za digitalno prodajo skrbita njegovi založbi Croatia Records in Celinka ter založnik Aquarius Publishing. Ocenjuje, da tako prejme približno 10 odstotkov prihodka od avtorskih pravic. »Pričakujem, da bo končno razmerje med vinilkami in digitalno glasbo zelo odvisno od načina uporabe, se pravi poslušanja. Predvidevam, da se bo glasbeni posel razdelil na dva posla. Na umetnost in kulturo ter na glasbeno opremo prostorov in množično zabavo.«
Prednosti digitalizacije
Maja Keuc vidi v digitalizaciji glasbe prednosti v tem, da lahko »izvajalci sami distribuiramo glasbo brez založbe in ohranimo nadzor nad lastnimi izdelki, da imamo takojšnji dostop do glasbe, da lahko predvsem prek spotifyja odkrijemo še več umetnikov žanra, ki nam je všeč. Slabosti pa so, da v svetu vlada poplava glasbe, saj na dan na pretočnih platformah objavijo kar 30.000 pesmi. Hkrati je pretakanje slabo plačano in na koncu vseeno potrebuješ založbo ali povezavo do pomembnih seznamov predvajanj, ker se drugače izgubiš v poplavi glasbe. Ta še ni bila tako dostopna, hkrati pa trg še ni bil tako nasičen. Odvisno je tudi od tega, kako zveste oboževalce imaš in kako velika je ta baza. To je danes v poplavi informacij in instant popularnosti velik izziv.« Svojo glasbo prodaja prek vseh večjih digitalnih platform, Awal pa je njen distributer. Pravi, da še vedno dobi največ denarja od mehanične prodaje, nadomestila za uporabo glasbe in koncertov.
»Glasbena industrija se hitro spreminja, nekaj je dobro in nekaj slabo. Me pa skrbi, kaj se dogaja s sposobnostjo fokusa predvsem mladih, ker se ta s družabnimi mediji in hitro potrebo po zadovoljitvi opazno slabša. Upam, da pristnega človeškega stika ne bomo zamenjali za navidezna življenja in podobe na internetu, da bodo koncerti ter izkustvo v živo še zmeraj tisto, kar bo ljudi zvečer prepričalo, da zapustijo udobje kavča, in da se glasba ne bo razvrednotila. Morda trenutno zvenim pesimistično, ker sem po duši idealist – se pa trudim plavati s tokom, se mu hkrati malo upirati in ostajati pri svojih vrednotah ter primarni ljubezni do glasbe, ki je zame še zmeraj resnična magija tega sveta,« je dodala Maja Keuc.
Prihodnost glasbe
Naše založbe, pa tudi avtorji in izvajalci, še vedno prejmejo večino denarja od fizične prodaje nosilcev glasbe, se pa veča delež sredstev od pretočnih platform. Smiselnost obstoja glasbenih založb je Darjo Rot pojasnil z besedami, da »založba za izvajalca opravi vse, od urejanja pravic, snovanja strategije za posamezne projekte, distribuiranja projektov digitalno in fizično do pojavnosti v tradicionalnih medijih in novih medijih, torej na družbenih omrežjih. Spreminjajo se tehnologije, s katerimi delamo, spreminja se organizacija dela, a tu je, ne glede na vse, vedno skupina strokovnjakov, ki mora opraviti svoje delo, da optimizira uspeh glasbenika, v katerega verjame. To se tudi v prihodnje ne bo spremenilo. «
Tudi Eckman meni, da bodo založbe vedno del glasbenega posla. »Velike založbe bodo še naprej obravnavale glasbo kot komercialno blago, neodvisne založbe pa si bodo skušale najti prostor nekje med njimi. Njihov osnovni namen bo še naprej nudenje podpore ter poznavanje trga in kuriranje glasbe potrošnikom. Na spotifyju je 35 milijonov pesmi, le odstotku izvajalcev pa uporabniki pretočijo več kot 90 odstotkov glasbe. Tam in pri velikih glasbenih založbah, ki delujejo po načelu najprej proit, glasbo kurira algoritem, pri neodvisnih založbah pa ljudje.«
Menart pravi, da je večni optimist, in »verjamem, da bo glasba prek različnih virov na spletu prinašala višje prihodke kot zdaj. Še nikoli se ni uporabljalo toliko glasbe, torej je logično, da bi od tega morali nekaj imeti tudi avtorji, izvajalci in založbe. Trenutno ima od tega korist samo Google.«
• Pretočno poslušanje glasbe prevladuje.
• Na spotifyju uporabniki pogosto poslušajo le odstotek glasbe.
• Glasbeniki od pretočnosti nimajo veliko.