Delo (Slovenia)

Ši­ka­ni­ra­nje otrok ali zgolj tre­ner­ske zah­te­ve?

Celj­ski ho­kej »V treh le­tih sem dva­krat vi­del be­gun­ce, ki so iz­čr­pa­ni, se­stra­da­ni in pre­ze­bli pri­šli sem. Sku­hal sem jim čaj in po­kli­cal po­li­ci­jo.« Ne­ka­te­ri star­ši opo­zar­ja­jo, da je tre­ner pre­o­ster in da je on vz­rok, da je klub za­pu­sti­lo več kot 20 otrok

- Špela Kuralt

Ce­lje – Ho­kej­ski klub True Ce­lje je po na­ved­bah star­šev in se­zna­mu, ki so ga po­sla­li v na­še ure­dni­štvo in na Ho­kej­sko zve­zo Slo­ve­ni­je (HZS), v dveh se­zo­nah za­pu­sti­lo vsaj 24 otrok. Ve­či­na naj bi od­šla za­ra­di tre­ner­ja, ki naj bi otro­ke ce­lo ši­ka­ni­ral. Dva­najst otrok ho­kej še na­prej tre­ni­ra v Ma­ri­bo­ru in na Ble­du. V HK Ce­lje pra­vi­jo, da pro­blem še zda­leč ni v tre­ner­ju, za­ra­di ka­te­re­ga je v klub pri­šlo ve­li­ko no­vih otrok, am­pak v pro­ble­ma­tič­nih star­ših. V Ma­ri­bo­ru z is­ti­mi star­ši te­žav ni­ma­jo. »Nih­če si ne že­li, da bi klub pro­pa­del. Kaj bi s tem pri­do­bi­li? Na­ši otro­ci bi iz­gu­bi­li mo­žnost igra­ti ho­kej. Vsak tre­ner ima svoj na­čin de­la. Eni pre­na­ša­jo kri­ča­nje, dru­gi pa ne. Am­pak v tem tre­nut­ku dru­ge mo­žno­sti v Ce­lju ni. Jih pa tre­ner ši­ka­ni­ra, go­vo­ri jim, da so ne­spo­sob­ni,« po­ja­snju­je ma­ma otro­ka, ki še ve­dno tre­ni­ra v Ce­lju. Ve­či­na, ki je šla, je iz­po­sta­vi­la, da je bil vz­rok tre­ner.

Pred­se­dnik klu­ba Vid Va­len­čak pra­vi, da klu­ba ni za­pu­sti­lo to­li­ko otrok. Pri­zna­va, da jih je dva­najst res od­šlo dru­gam, a da za­go­to­vo ni kriv tre­ner De­jan Ram­šak: »Mo­go­če nam ne uspe ure­sni­či­ti am­bi­cij star­šev, ki bi jih ra­di z otro­kom v tem špor­tu do­se­gli. Tre­ner je v klu­bu naj­bolj za­slu­žen za vpis otrok, da smo po­ve­ča­li član­stvo z 39 na 76 v šti­rih le­tih. Ve­či­na star­šev ima do­bro mne­nje o njem, kar je bi­lo po­tr­je­no na le­to­šnji vo­lil­ni skup­šči­ni.« Na njej je več kot 50 star­šev so­gla­sno po­tr­di­lo vod­stvo, gla­su­je­jo lah­ko le čla­ni klu­ba. Član­stvo po­tr­ju­je uprav­ni od­bor klu­ba.

Di­sci­pli­na ali ši­ka­ni­ra­nje

Va­len­čak tre­ner­ju za­u­pa: »Pri po­da­ja­nju vaj na le­du je bolj gla­sen in di­rek­ten pri in­ter­pre­ti­ra­nju na­pak, a ni­ko­li ža­ljiv. Do­pu­ščam pa mo­žnost, da je za ka­kšne­ga star­ša, ki ima mor­da bolj 'meh­ko' vzgo­jo, to pre­več.« Ram­šak za­ni­ka, da bi bil ka­dar ko­li ža­ljiv, da pa zah­te­va di­sci­pli­no: »Za ne­ko­ga je to pre­več, za ne­ka­te­re pa še pre­ma­lo. Ne mo­re­mo se obre­me­nje­va­ti za­ra­di fan­ta, ki ga eden v gar­de­ro­bi ne ma­ra. Stre­me­ti mo­ra­mo k te­mu, da zgra­di­mo kult eki­pe.« Ram­šak pra­vi, da so naj­ve­čji pro­blem star­ši: »Ho­kej je šport, ki zah­te­va ener­gi­jo. Fant, ki je ume­tnik, bo tež­ko ho­ke­jist, ker ni­ma te ener­gi­je, te­ga 'draj­va'. Naj­ve­čji pro­blem teh, ki so šli, ni bil v njih sa­mih, am­pak v nji­ho­vi vzgo­ji.«

Pred­se­dnik HDK Ma­ri­bor Mi­tja Ro­bar sla­bih iz­ku­šenj s te­mi star­ši ni­ma: »Od­kar so po­sta­li čla­ni na­še­ga klu­ba, ni­smo ime­li no­be­nih te­žav ne z otro­ki ne z nji­ho­vi­mi star­ši. Je pa v in­te­re­su HDK Ma­ri

Toni Ver­der­ber se pre­bi­val­ci kolp­ske do­li­ne spra­šu­je­jo o smi­sel­no­sti po­sta­vlja­nja ogra­je, ki je že po ne­kaj me­se­cih na tleh. Po­leg te­ga je vsaj na enem me­stu pre­ki­nje­na, ker jo je pre­bi­la ska­la s po­bo­čja. Ve­li­ka ovi­ra pa je tu­di za div­je ži­va­li, ki jim je – če ni v bli­ži­ni na ste­žaj od­pr­tih vrat – one­mo­go­čen do­stop do pi­tne vo­de. Zme­de­ne so, ker se v pro­sto­ru ne znaj­de­jo več ta­ko kot prej. Za lju­di in ži­va­li – div­je in do­ma­če – pa so ne­var­ni tu­di ko­lu­ti re­zil­ne ži­ce, ki so jih iz­va­jal­ci po­ne­kod pu­sti­li kar ob ogra­ji …

»V treh le­tih sem dva­krat vi­del be­gun­ce, ki so iz­čr­pa­ni, se­stra­da­ni in pre­ze­bli pri­šli sem. Sku­hal sem jim čaj in po­kli­cal po­li­ci­jo,« ra­zlo­ži Toni Ver­der­ber, ki me­ni, da ob­sta­ja vr­sta sli­ši­jo. In kje je me­ja? »Do­kler osta­ja spo­štljiv in brez vse­ga, kar bi se lah­ko ra­zu­me­lo kot agre­siv­nost. No­be­no pre­kli­nja­nje, no­be­na obli­ka ver­bal­ne ali ce­lo iz­ič­ne zlo­ra­be ne so­di v de­lo tre­ner­ja.« Do­da­ja, da je prav ob­na­ša­nje tre­ner­jev eden bolj­ših na­či­nov za va­ro­va­nje me­je, kot pa je dra­ga ogra­ja. »Kdor pre­po­tu­je več kot 1000 ki­lo­me­trov in pri­de do sem, ga ogra­ja ne bo usta­vi­la, da bi šel na­prej,« pra­vi so­go­vor­nik in po­hva­li po­li­ci­jo, ki v teh red­ko po­se­lje­nih kra­jih iz­va­ja nad­zor.

Po­sta­vi­tev ogra­je – po gro­bi oce­ni je bi­lo za de­set ki­lo­me­trov ob­kolp­ske ogra­je po­ra­blje­nih več kot mi­li­jon evrov – je po mne­nju ključ­nih ele­men­tov za vzpo­sta­vlja­nje od­no­sa med njim in eki­po.

Tu­di tre­ner­ji se sre­ču­je­jo s pri­ti­ski, opo­zar­ja Kaj­tno­va: »Ob­na­ša­nje tre­ner­jev je ve­li­ko­krat po­sle­di­ca na­pe­to­sti, ki jo pri njih pov­zro­ča sis­tem. Na ža­lost so klu­bi še ve­dno so­go­vor­ni­ka stran vr­žen de­nar. Pa ne le za­to, ker je na do­lo­če­nih me­stih po­sta­vlje­na na pov­sem ne­pri­mer­nem me­stu, ta­ko da jo bo pr­va ve­li­ka vo­da še bolj po­ško­do­va­la, če ne že po­tr­ga­la in od­ne­sla. »Če bi ta de­nar na­me­sto za ogra­jo da­li za ra­zvoj teh kra­jev, bi za var­nost dr­ža­ve na­re­di­li ve­li­ko več, ker bi se mla­di lju­dje vr­ni­li do­mov. Me­ja bi bi­la oblju­de­na in s tem var­na,« pra­vi Toni Ver­der­ber. inan­ci­ra­ni gle­de na re­zul­ta­te v mlaj­ših ka­te­go­ri­jah. To je sis­tem­ska na­pa­ka. Ko bo to ure­je­no, se bo­do tre­ner­ji lah­ko bolj spro­sti­li in se po­sve­ča­li vzgoj­nim na­lo­gam špor­ta. Ob­na­ša­nje do­bre­ga tre­ner­ja je ob­na­ša­nje pe­da­go­ga, ki se za­ve­da, da je šport uč­na pri­lo­žnost za uče­nje di­sci­pli­ne, re­da, so­ci­a­li­za­ci­je, ob­na­ša­nja in učin­ko­vi­te­ga de­lo­va­nja pod pri­ti­ski. Te­mu bi mo­ral bi­ti po­sve­čen šport mla­dih. O vr­hun­skem špor­tu lah­ko v re­sni­ci go­vo­ri­mo še­le v član­ski kon­ku­ren­ci.«

Ta­nja Kaj­tna, ki ve­li­ko de­la s klu­bi in pri iz­o­bra­že­va­nju tre­ner­jev, pra­vi, da ta­kih praks si­cer ni ve­li­ko: »Tre­ner­ji se vse bolj za­ve­da­jo pe­da­go­ške vlo­ge in iz­o­bra­že­ni tre­ner­ji so po­slu­ša­li ve­li­ko teh vse­bin. V pri­me­rih ne­pri­mer­ne­ga ob­na­ša­nja tre­ner­jev pa se mo­ra­jo klu­bi in pa­no­žne zve­ze ta­koj od­zva­ti. Naj­bolj­ši na­čin je po­ve­ča­ti ko­li­či­no iz­o­bra­že­va­nja pri tre­ner­jih. Ka­dar je osi­pa več kot obi­čaj­no, je tre­ba po­i­ska­ti vzro­ke in si pri­za­de­va­ti, da se to v pri­ho­dnje pre­pre­či. Ker klu­bi otro­ke po­tre­bu­je­jo – saj tre­ner sa­me­ga se­be ne mo­re tre­ni­ra­ti.«

• Iz HK Ce­lje je v dveh se­zo­nah od­šlo več kot 20 otrok.

• Star­ši tr­di­jo, da tre­ner kri­či na otro­ke, v klu­bu tr­di­jo, da so pro­ble­ma­tič­ni star­ši.

• Psi­ho­lo­gi­nja Ta­nja Kaj­tna opo­zar­ja na po­men iz­o­bra­že­va­nja tre­ner­jev.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia