Delo (Slovenia)

Pe­tra Po­go­revc

Rac

-

52. DEL

Fan­tu, ki je bil pol­ni­lec na to­pu šte­vil­ka dve, je bi­lo ime Vla­di­mir. Vi­sok je bil dva me­tra, go­vo­ril je z niz­kim ba­som. Bil je edi­nec, iz Voj­vo­di­ne, s kme­tov. Za­ra­di te­ga bi lah­ko ostal do­ma, am­pak v nek­da­nji Ju­go­sla­vi­ji je bi­lo mno­gim fan­tom v čast slu­ži­ti voj­ski in se ji ni­so iz­o­gni­li, tu­di če bi se ji lah­ko. Po­leg te­ga se je rav­no ti­sto po­pol­dne vr­nil z do­pu­sta, ker ni ho­tel za­mu­di­ti plo­tun­ske­ga stre­lja­nja. Ker je bil na to­pu kot pol­ni­lec, je bil med ne­sre­čo tik za ek­splo­zi­jo, ki ga je do­be­se­dno raz­bli­ni­la.

Eno ali dve sto­pni­ci viš­je od me­ne in Ša­li­pur­ja je stal oi­cir; ne spo­mnim se nje­go­ve­ga ime­na, am­pak vem, da je bil Slo­ve­nec, iz

No­ve Go­ri­ce. Vr­glo ga je v ogra­jo in od­bi­lo na sto­pni­ce, kjer je oble­žal z gla­vo nav­zdol.

Po­velj­nik ni bil ra­njen, Ša­li­pur jo je pa tu­di po­ce­ni od­ne­sel. Jaz sem za ne­kaj tre­nut­kov oglu­šel, po­tem se mi je pa za­čel sluh po­ča­si vra­ča­ti in sem za­sli­šal kri­ke. Pre­vi­dno sem se po­bral. Bil sem v to­tal­nem šo­ku, sploh ni­sem ve­del, kaj naj. Do me­ne je pri­šel po­velj­nik.

»Tko si?« me je vpra­šal s tre­so­čim gla­som.

»Po­lič Rad­ko, voj­nik,« mi je sr­ce sko­raj sko­či­lo iz pr­si.

»Dođi, po­mo­zi,« je re­kel in me zgra­bil za ra­me.

»Ra­zu­mem!« (NAJEBAO SAM! MA­MI­CA MO­JA!)

Na­me­ril­ca Mi­lo­ša, ki naj bi ga za­me­njal, je pri­tisk pri­bil v ku­po­lo to­pa. Po­seb­ne na­ra­mni­ce, s ka­te­ri­mi je bil pri­pet na svoj se­dež, so se med ek­splo­zi­jo po­tr­ga­le, za­to ga je od­ne­slo v zrak in ga do­be­se­dno pri­le­pi­lo ob ku­po­lo. Po­velj­nik mi je uka­zal, naj ga spra­vim dol. Od gro­ze mi je bi­lo sla­bo, ven­dar sem ga ubo­gal. Mi­lo­še­vo te­lo je bi­lo po­pol­no­ma mla­ha­vo. Nav­zven je bil vi­de­ti ne­po­ško­do­van, am­pak ko sem ga no­sil, sem ču­til, da je od zno­traj zdro­bljen. Vi­sel mi je čez ro­ke kot lut­ka iz cunj. Ko sem ga pri­slo­nil ob zid, se je se­se­del sam va­se. Kar en tak ža­lo­sten kup­ček je na­stal. Bi­lo je gro­zlji­vo.

Okrog na­ju so bi­li sa­mi ra­njen­ci in tru­pla. En fant je osle­pel, dru­gi je bil hu­do ra­njen, tre­tji za­li­man na zid in raz­me­sar­jen, če­tr­ti pa pre­lu­knjan, kot bi nek­do stre­ljal vanj z br­zo­strel­ko. Lu­knja pri lu­knji, to­tal­no je bil ožgan, ven­dar je ohra­nil za­vest. Vztraj­no je kli­cal ma­mo in oče­ta. S po­velj­ni­kom sva ga od­ne­sla v po­velj­ni­ški vod. Iz nje­ga je kar špri­ca­lo. Ko­li­ko kr­vi, a je to sploh mo­go­če, do­be­se­dno li­lo je iz nje­ga, kri, kri, še in še, kri ... Vsi tri­je smo bi­li kr­va­vi!

V po­velj­ni­ški so­bi je če­pel pre­stra­še­ni vo­ja­ški dok­tor, za ka­te­re­ga se je ve­de­lo, da pre­več pi­je. Bil je či­sto ne­u­po­ra­ben, ble­be­tal je sa­me kre­te­niz­me. Ni na­šel klju­ča od oma­ri­ce s pr­vo po­mo­čjo, za­to sem raz­bil ste­kle­na vrat­ca in vdrl va­njo. S po­velj­ni­kom sva tu­li­la nanj, do­kler ni iz­da­vil, da je tre­ba da­ti ra­njen­cu pro­ti­bo­le­čin­sko injek­ci­jo z mo­ri­jem. Ker so se nje­mu pre­več tre­sle ro­ke, sem mo­ral to na­re­di­ti jaz. Vo­jak je bil ta­ko raz­me­sar­jen, da ni­sem ve­del, kam naj za­bo­dem, oni pa mi je to ko­maj po­ka­zal: na no­tra­njo stran no­ge, med gle­ženj in pe­to, ne bom ni­ko­li po­za­bil. Dve injek­ci­ji sem dal ti­ste­mu ne­sreč­ne­žu, da se je umi­ril.

Po­leg me­ne je bil v po­velj­ni­škem vo­du še en vo­jak, ki je ni zbri­sal; mlad fant iz Du­brov­ni­ka, ne spo­mnim se, ka­ko mu je bi­lo ime. Po­velj­nik na­ma je uka­zal, naj gre­va z njim.

Šli smo do dvi­žne­ga mo­stu, ka­mor smo se lah­ko spu­sti­li le po oz­kih in str­mih be­ton­skih sto­pni­cah, ki so bi­le za­na­lašč gra­je­ne ta­ko, da se je po njih pri­šlo do to­pov sa­mo v gos­jem re­du. Spo­daj so bi­la ogro­mna vra­ta, kot bi gle­dal ka­kšen ilm, ki se do­ga­ja v sre­dnjem ve­ku; le­se­na in oko­va­na z že­le­zom. Ta­krat so bi­la za­pr­ta, za­to ni­smo mo­gli sko­znje. Am­pak zra­ven so bi­la še ena manj­ša vra­ta zno­traj po­slo­pja. Po­velj­nik jih je od­kle­nil in si­knil sko­zi zo­be: »Mr­tva stra­ža!«

»Ra­zu­mem!« (MRTAV SAM! MA­MI­CA MO­JA!)

Za na­va­dno stra­žo ve­lja­jo do­lo­če­na pra­vi­la: če se ti kdo pri­bli­ža, mo­raš od nje­ga zah­te­va­ti lo­zin­ko, to­rej ge­slo, ki se vsak dan za­me­nja. Pri mr­tvi stra­ži te­ga ni. Če se ti kdo pri­bli­ža, ga brez opo­zo­ri­la po­čiš, pa tu­di če je tvo­ja že­na, ma­ma, oče, po­velj­nik ali pa mar­šal Ti­to!

Z Du­brov­ča­nom sva do­bi­la vsak svo­je­ga thomp­so­na, ame­ri­ško br­zo­strel­ko iz dru­ge sve­tov­ne voj­ne, in šar­žer­je s pra­vi­mi met­ki.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia