Petra Pogorevc

Rac

52. DEL

Fantu, ki je bil polnilec na topu številka dve, je bilo ime Vladimir. Visok je bil dva metra, govoril je z nizkim basom. Bil je edinec, iz Vojvodine, s kmetov. Zaradi tega bi lahko ostal doma, ampak v nekdanji Jugoslaviji je bilo mnogim fantom v čast služiti vojski in se ji niso izognili, tudi če bi se ji lahko. Poleg tega se je ravno tisto popoldne vrnil z dopusta, ker ni hotel zamuditi plotunskega streljanja. Ker je bil na topu kot polnilec, je bil med nesrečo tik za eksplozijo, ki ga je dobesedno razblinila.

Eno ali dve stopnici višje od mene in Šalipurja je stal oicir; ne spomnim se njegovega imena, ampak vem, da je bil Slovenec, iz

Nove Gorice. Vrglo ga je v ograjo in odbilo na stopnice, kjer je obležal z glavo navzdol.

Poveljnik ni bil ranjen, Šalipur jo je pa tudi poceni odnesel. Jaz sem za nekaj trenutkov oglušel, potem se mi je pa začel sluh počasi vračati in sem zaslišal krike. Previdno sem se pobral. Bil sem v totalnem šoku, sploh nisem vedel, kaj naj. Do mene je prišel poveljnik.

»Tko si?« me je vprašal s tresočim glasom.

»Polič Radko, vojnik,« mi je srce skoraj skočilo iz prsi.

»Dođi, pomozi,« je rekel in me zgrabil za rame.

»Razumem!« (NAJEBAO SAM! MAMICA MOJA!)

Namerilca Miloša, ki naj bi ga zamenjal, je pritisk pribil v kupolo topa. Posebne naramnice, s katerimi je bil pripet na svoj sedež, so se med eksplozijo potrgale, zato ga je odneslo v zrak in ga dobesedno prilepilo ob kupolo. Poveljnik mi je ukazal, naj ga spravim dol. Od groze mi je bilo slabo, vendar sem ga ubogal. Miloševo telo je bilo popolnoma mlahavo. Navzven je bil videti nepoškodovan, ampak ko sem ga nosil, sem čutil, da je od znotraj zdrobljen. Visel mi je čez roke kot lutka iz cunj. Ko sem ga prislonil ob zid, se je sesedel sam vase. Kar en tak žalosten kupček je nastal. Bilo je grozljivo.

Okrog naju so bili sami ranjenci in trupla. En fant je oslepel, drugi je bil hudo ranjen, tretji zaliman na zid in razmesarjen, četrti pa preluknjan, kot bi nekdo streljal vanj z brzostrelko. Luknja pri luknji, totalno je bil ožgan, vendar je ohranil zavest. Vztrajno je klical mamo in očeta. S poveljnikom sva ga odnesla v poveljniški vod. Iz njega je kar špricalo. Koliko krvi, a je to sploh mogoče, dobesedno lilo je iz njega, kri, kri, še in še, kri ... Vsi trije smo bili krvavi!

V poveljniški sobi je čepel prestrašeni vojaški doktor, za katerega se je vedelo, da preveč pije. Bil je čisto neuporaben, blebetal je same kretenizme. Ni našel ključa od omarice s prvo pomočjo, zato sem razbil steklena vratca in vdrl vanjo. S poveljnikom sva tulila nanj, dokler ni izdavil, da je treba dati ranjencu protibolečinsko injekcijo z morijem. Ker so se njemu preveč tresle roke, sem moral to narediti jaz. Vojak je bil tako razmesarjen, da nisem vedel, kam naj zabodem, oni pa mi je to komaj pokazal: na notranjo stran noge, med gleženj in peto, ne bom nikoli pozabil. Dve injekciji sem dal tistemu nesrečnežu, da se je umiril.

Poleg mene je bil v poveljniškem vodu še en vojak, ki je ni zbrisal; mlad fant iz Dubrovnika, ne spomnim se, kako mu je bilo ime. Poveljnik nama je ukazal, naj greva z njim.

Šli smo do dvižnega mostu, kamor smo se lahko spustili le po ozkih in strmih betonskih stopnicah, ki so bile zanalašč grajene tako, da se je po njih prišlo do topov samo v gosjem redu. Spodaj so bila ogromna vrata, kot bi gledal kakšen ilm, ki se dogaja v srednjem veku; lesena in okovana z železom. Takrat so bila zaprta, zato nismo mogli skoznje. Ampak zraven so bila še ena manjša vrata znotraj poslopja. Poveljnik jih je odklenil in siknil skozi zobe: »Mrtva straža!«

»Razumem!« (MRTAV SAM! MAMICA MOJA!)

Za navadno stražo veljajo določena pravila: če se ti kdo približa, moraš od njega zahtevati lozinko, torej geslo, ki se vsak dan zamenja. Pri mrtvi straži tega ni. Če se ti kdo približa, ga brez opozorila počiš, pa tudi če je tvoja žena, mama, oče, poveljnik ali pa maršal Tito!

Z Dubrovčanom sva dobila vsak svojega thompsona, ameriško brzostrelko iz druge svetovne vojne, in šaržerje s pravimi metki.