Delo (Slovenia)

Da bo Ju­go­sla­vi­ja raz­pa­dla, je po­sta­lo ja­sno ok­to­bra

Eko­no­mist Jože Men­cin­ger Go­spo­dar­stvo je ra­zu­mlji­vo skr­be­la iz­gu­ba ju­go­slo­van­ske­ga tr­ga, tu­di v vla­di smo ne­neh­no pre­ra­ču­na­va­li, kaj bo pri­ne­sla. A pod­je­tja so se sa­ma za­če­la pri­pra­vlja­ti na iz­gu­bo s pre­u­smer­ja­njem pro­da­je z ju­go­slo­van­ske­ga na evrop­ski tr

- Mi­ha Jen­ko

K vsto­pu v vla­do me je na­go­vo­ril Loj­ze Pe­ter­le. Po te­dnu dni sem pri­vo­lil pod po­go­jem, da fi­nanč­ni mi­ni­ster po­sta­ne Mar­ko Kra­njec.

Ljubljana – Eko­no­mist in pro­fe­sor Jože Men­cin­ger, eden od usta­no­vi­te­ljev so­ci­al­no­de­mo­krat­ske zve­ze pod vod­stvom Fran­ce­ta Tom­ši­ča, je v pr­vi slo­ven­ski vla­di po de­mo­kra­tič­nih vo­li­tvah spo­mla­di le­ta 1990 po­stal njen pod­pred­se­dnik za go­spo­dar­stvo. Ta­koj je mo­ral krep­ko za­vi­ha­ti ro­ka­ve in sku­paj s ko­le­gi v vla­di za­če­ti pri­pra­ve na zah­tev­no in ta­krat ne­go­to­vo go­spo­dar­sko in si­cer­šnjo osa­mo­svo­ji­tev dr­ža­ve. V vla­di je ostal le­to dni, saj je ma­ja 1991 od­sto­pil, sku­paj z mi­ni­strom za fi­nan­ce Mar­kom Kranj­cem; vzro­ke za to in dru­ge spo­mi­ne na pre­lo­mne ča­se za dr­ža­vo in nje­no go­spo­dar­stvo opi­su­je v pri­ču­jo­čem po­go­vo­ru.

Pro­fe­sor, kaj vas je spod­bu­di­lo, da ste se spo­mla­di 1990 po­da­li v po­li­ti­ko kot pod­pred­se­dnik za go­spo­dar­stvo v pr­vi slo­ven­ski vla­di, ki se je ta­krat ime­no­va­la še re­pu­bli­ški iz­vr­šni svet? Kdo vas je po­va­bil?

K vsto­pu v vla­do me je na­go­vo­ril Loj­ze Pe­ter­le. Po te­dnu dni sem pri­vo­lil pod po­go­jem, da inanč­ni mi­ni­ster po­sta­ne Mar­ko Kra­njec. Pri­me­ren sem bil, ker sem bil med usta­no­vi­te­lji Tom­ši­če­ve so­ci­al­no­de­mo­krat­ske zve­ze in ker sem ve­ljal za ne­ka­kšne­ga di­si­den­ta. Ve­či­no pred­vsem dr­ža­vo­tvor­nih re­sor­jev je pre­vze­la ta­krat naj­moč­nej­ša SDZ, v ka­te­ri so bi­li, na pri­mer, Bu­čar, Ru­pel, Bav­čar, Jan­ša in Pir­nat. Ne­kaj je bi­lo za­to tre­ba da­ti so­ci­al­nim de­mo­kra­tom.

Kaj so vam bi­li ta­krat glav­ni iz­zi­vi? Ste ime­li ob čem ka­ke skr­bi, po­mi­sle­ke?

Za­me je bil naj­po­memb­nej­ši iz­ziv sta­nje v go­spo­dar­stvu, vrh kri­ze, ki se je v Ju­go­sla­vi­ji za­če­la po le­tu 1980, ko je ta iz­gu­bi­la Ti­ta in Kar­de­lja ter osta­la brez lju­di, ki so ve­dno »ve­de­li«, kaj je prav. Ves čas sem se ukvar­jal z vpra­ša­nje­ma, ka­ko pre­ži­ve­ti in ka­ko se hkra­ti pri­pra­vi­ti na ta­krat še ne­go­to­vo sa­mo­stoj­nost. Ura­dna po­li­ti­ka je si­cer še raz­mi­šlja­la o ne­ka­kšni kon­fe­de­ra­ci­ji ozi­ro­ma asi­me­trič­ni fe­de­ra­ci­ji. Že ta­koj ju­ni­ja 1990 sem se za­čel ukvar­ja­ti z uved­bo la­stne­ga de­nar­ja, če­prav ni bi­lo go­to­vo, da ga bo­mo kdaj po­tre­bo­va­li. V ne­go­to­vo­sti smo se od­lo­či­li na­ti­sni­ti bo­ne, de­nar, ki sploh še ni imel ime­na; za­če­li smo ok­to­bra in do de­cem­bra so bi­li bo­ni na­ti­snje­ni. Ta­krat so me v par­la­men­tu ne­ka­te­ri ce­lo ob­so­ja­li, da sem pro­ti la­stne­mu de­nar­ju, a o tem, da so bo­ni že na­ti­snje­ni, ni bi­lo pa­me­tno go­vo­ri­ti. Že no­vem­bra 1990 sem se v Lon­do­nu do­go­var­jal o ti­ska­nju pra­ve­ga de­nar­ja, ki je po­zne­je do­bil ime to­lar. V ta­kra­tnem par­la­men­tu sem imel naj­več pro­ble­mov z zbo­rom ob­čin, kjer so stva­ri po­e­no­sta­vlja­li ali pa jih ni­so ra­zu­me­li, naj­bo­lje pa sem se po­ču­til v zbo­ru zdru­že­ne­ga de­la, ki so ga se­sta­vlja­li pred­vsem di­rek­tor­ji, ki so po­lo­žaj do­bro ra­zu­me­li.

Ka­kšne no­ve ci­lje in na­lo­ge so vam v vla­di pri­ne­sli iz­gla­so­va­ni ple­bi­scit de­cem­bra 1990 in po­znej­še pri­pra­ve na osa­mo­svo­ji­tev Slo­ve­ni­je?

To, da bo Ju­go­sla­vi­ja raz­pa­dla, mi je po­sta­lo ja­sno ok­to­bra 1990, ko smo ime­li z zve­zno vla­do spor o tem, kdo ko­mu kaj dol­gu­je. V Lju­blja­ni je JLA ta­krat za­se­dla pro­sto­re te­ri­to­ri­al­ne obram­be. Po ok­to­bru pa raz­pa­da Ju­go­sla­vi­je sploh ni bi­lo mo­go­če več pre­pre­či­ti. Vpra­ša­nje je bi­lo le, ka­kšen bo raz­pad.

Re­zul­tat ple­bi­sci­ta je po­me­nil, da bo s pri­pra­va­mi tre­ba po­hi­te­ti. Vsaj za­me je bil naj­po­memb­nej­ši vdor Sr­bi­je v de­nar­ni sis­tem, kar je po­me­ni­lo do­konč­no slo­vo od sanj o asi­me­trič­ni fe­de­ra­ci­ji. Ker sem Tuđma­na po­znal, sem ve­del, da s Hr­va­ško ne bo šlo, če­prav je na­ša vla­da ve­li­ko po­ma­ga­la še manj iz­ku­še­ni Hr­va­ški. Hr­va­ti so na­sploh ime­li smo­lo s Tuđma­nom, ki je ho­tel po­sta­ti ne­ka­kšen Ti­to, mi pa sre­čo s Ku­ča­nom, ki se je v pi­sar­no vo­zil sam. Vo­de­nje pri­prav za osa­mo­svo­ji­tev je kot naj­spo­sob­nej­ši mi­ni­ster na za­čet­ku le­ta 1991 pre­vzel Igor Bav­čar.

Ste ču­ti­li pod­po­ro lju­di in go­spo­dar­stva pri svo­jem de­lu?

Na vsak na­čin. Mor­da sta bi­li pod­po­ra in ne­str­pnost ce­lo pre­ve­li­ki. Ra­zu­mlji­vo je, da je go­spo­dar­stvo skr­be­la iz­gu­ba ju­go­slo­van­ske­ga tr­ga. Tu­di v vla­di smo ne­neh­no pre­ra­ču­na­va­li, kaj bo to po­me­ni­lo za nas. A pod­je­tja so se tu­di sa­ma že za­če­la pri­pra­vlja­ti na mo­re­bi­tno iz­gu­bo s pre­u­smer­ja­njem pro­da­je z ju­go­slo­van­ske­ga na evrop­ski trg.

Ka­ko ste od­vra­ča­li pri­ti­ske zve­zne obla­sti v Be­o­gra­du?

Prav po­seb­nih pri­ti­skov zve­zne vla­de z An­te­jem Mar­ko­vićem na

V vla­di ni bi­lo ni­ka­kr­šnih po­li­tič­nih de­li­tev, bi­li smo z vseh ve­trov, od ne­koč za­gri­ze­nih ko­mu­ni­stov in zmer­nih čla­nov par­ti­je do bolj ali manj ver­nih ka­to­li­ča­nov.

če­lu ni bi­lo. Edi­ni spor, ki smo ga ime­li z njim, je bil te­čaj di­nar­ja, saj dol­go ni ho­tel od­sto­pi­ti od te­ča­ja se­dem di­nar­jev za nem­ško mar­ko. To smo ob­šli z od­pra­vo vseh ome­ji­tev pri po­slo­va­nju z va­lu­ta­mi za pre­bi­val­stvo in z le­ga­li­za­ci­jo ta­ko ime­no­va­nih šti­cung za go­spo­dar­stvo. Slo­ve­ni­ja je s tem prav­za­prav uve­dla svoj de­nar­ni sis­tem, kar smo po­zne­je iz­ko­ri­sti­li tu­di v Ban­ki Slo­ve­ni­je z uved­bo upra­vlja­ne­ga dr­se­če­ga te­ča­ja in z za­vr­ni­tvi­jo idej Sa­chso­ve sku­pi­ne, ki jo je pod­pi­ra­la vla­da in ki je naj­prej ho­te­la uve­sti iksni te­čaj, na­to pa pro­sto dr­se­nje.

Pri­ti­skov zve­zne vla­de ni bi­lo, ker je bi­la ta še bolj zme­de­na in ne­go­to­va kot mi. Prav­za­prav smo mi pri­ti­ska­li na­njo, ne na­ro­be. Mar­ko­vić sploh ni na­spro­to­val na­šim po­se­gom v go­spo­dar­ski sis­tem. Ra­ču­nal je, bo to lah­ko pre­ne­sel na ju­go­slo­van­sko ra­ven. Z njim sem bil več­krat na po­ga­ja­njih v Be­o­gra­du. Ve­dno me je si­lil, naj se kaj do­go­vo­ri­va, a sem ve­del, da bi se v Lju­blja­ni po­žvi­žga­li na do­go­vo­re. Pre­več ve­ro­do­stoj­ni ni­smo bi­li.

Ka­ko se spo­mni­te di­lem in raz­pr­tij za­ra­di na­či­na pri­va­ti­za­ci­je, ki je bi­la ta­krat po­li­tič­no­e­ko­nom­ska te­ma par excel­len­ce?

Se­ve­da se jih spo­mnim. Raz­pr­ti­je so se vle­kle v ce­lo­tnem ob­do­bju »mo­je obla­sti«. Še zdaj ne vem, ali sem imel prav ali ne, a bolj ko se čas od­mi­ka, bolj sem pre­pri­čan, da sem imel prav. To je te­ma, za­ra­di ka­te­re sem že po enem le­tu, ma­ja 1991, od­šel iz po­li­ti­ke, kjer pa tu­di ni­sem na­me­ra­val osta­ti. Po mno­gih le­tih lah­ko po­vem, da sem od­šel za­ra­di za­hrb­tno­sti; po­vod je bil na­stop Jeffre­y­ja Sa­chsa v par­la­men­tu med mo­jo služ­be­no od­so­tno­stjo. Ko sem se po­no­či vr­nil in iz­ve­del za nje­gov na­stop, sem ta­koj od­sto­pil. Mor­da bi mo­ral po­ča­ka­ti do kon­ca ju­ni­ja ozi­ro­ma do je­se­ni. No, tre­ba je ve­de­ti, da sem bil ta­ko kot ve­či­na čla­nov vla­de po­poln po­li­tič­ni ama­ter. Res pa je tu­di, da je bi­lo od­sto­pi­ti ta­krat laž­je kot zdaj. Že na­sle­dnji dan sem se lah­ko vr­nil na fa­kul­te­to. Zdaj je po­li­ti­kom tež­je, za de­lo, ki so ga opra­vlja­li pred vsto­pom v po­li­ti­ko, ni­so več spo­sob­ni, za­to se kr­če­vi­to dr­ži­jo stolč­kov ali pa si med mi­ni­stro­va­njem po­i­šče­jo ka­kšno služ­bo.

Ste na osa­mo­svo­ji­tve­ni vla­di ključ­ne od­lo­či­tve spre­je­ma­li so­gla­sno ali mor­da s pre­gla­so­va­njem?

Vsaj ura­dno ni bi­lo ni­ka­kr­šne­ga pre­gla­so­va­nja, kar pa ne po­me­ni, da smo vsi ime­li ena­ko te­žo ali da se ni­smo pre­pi­ra­li. Že na za­čet­ku se je vla­da de­li­la na dr­ža­vo­tvor­ni in go­spo­dar­ski del. Pr­vi je bil pre­cej gla­snej­ši, dru­gi pa je po­sku­šal po­pra­vlja­ti na­pa­ke pr­ve­ga. Loj­ze

Pe­ter­le, ki je bil ze­lo de­mo­kra­ti­čen pred­se­dnik vla­de, je bil ne­kje na sre­di­ni. Še ne­kaj je tre­ba po­u­da­ri­ti: v vla­di ni bi­lo ni­ka­kr­šnih po­li­tič­nih de­li­tev. Bi­li smo z vseh ve­trov, od ne­koč za­gri­ze­nih ko­mu­ni­stov in zmer­nih čla­nov par­ti­je do bolj ali manj ver­nih ka­to­li­ča­nov.

Ka­ko je bi­lo slo­ven­sko go­spo­dar­stvo pri­pra­vlje­no na osa­mo­svo­ji­tev dr­ža­ve ju­ni­ja le­ta 1991 in ka­ko se je na­to na­njo od­zva­lo?

Po mo­jem mne­nju pre­cej bo­lje sploh ni mo­glo bi­ti pri­pra­vlje­no. To dr­ži ta­ko na pod­je­tni­ški rav­ni kot na na­ro­dno­go­spo­dar­ski. Šlo je za en­kra­tno stvar, osa­mo­svo­ji­tev je pri­na­ša­la pro­ble­me, po­dob­no jih je pri­na­ša­la spre­mem­ba go­spo­dar­ske­ga sis­te­ma. Pri tem je tež­ko lo­či­ti učin­ke ene­ga od dru­ge­ga.

In še to: Ka­ko vi­di­te ra­zvoj Slo­ve­ni­je po le­tu 1990? Ta­krat se je ome­nja­lo, da bi po raz­vi­to­sti in bla­gi­nji lju­di ne­koč lah­ko po­sta­li ne­ka­kšna mi­ni Švi­ca v tem de­lu Evro­pe. Ka­kšna je po va­šem Slo­ve­ni­ja 30 let po­zne­je? Ka­ko so se ure­sni­či­la va­ša ta­kra­tna pri­ča­ko­va­nja?

Ti­sto o Švi­ci je pra­vlji­ca. Za Švi­co po­tre­bu­ješ 160 let brez voj­ne. Ra­zvoj Slo­ve­ni­je pa je ve­li­ko raz­o­ča­ra­nje. Le­ta 1991 smo bi­li pre­cej bolj su­ve­re­ni, kot smo zdaj. Osta­li smo ne­ka­kšna evrop­ska pro­vin­ca brez la­stne­ga go­spo­dar­stva in la­stnih bank. Obo­je nam pre­vze­ma­jo ce­lo nek­da­nje ju­go­slo­van­ske re­pu­bli­ke. Na­ši po­li­ti­ki mi­sli­jo, da so dr­žav­ni­ki, a ka­te­ri dr­žav­nik gre pre­kri­vat ste­ne, da s pri­ka­za­no par­ti­zan­sko zgo­do­vi­no na njih ne bi uža­lil ame­ri­ške­ga zu­na­nje­ga mi­ni­stra? Mo­ti me še ve­li­ko dru­gih stva­ri, na pri­mer ne­u­mna ži­ca ob me­ji. Vla­do, ki jo ima­mo, se­sta­vlja pred­se­dnik, ki je pa­to­lo­ško za­svo­jen z obla­stjo, in lju­dje, ki jih ni sram pro­da­ti se za kan­ček obla­sti. Še po­seb­no pa me je sram za SDS, ki je vsaj for­mal­no ce­lo na­sle­dni­ca nek­da­nje SDZS iz Tom­ši­če­vih ča­sov.

 ??  ??
 ?? Foto Jure Eržen ?? Jože Men­cin­ger je po­stal ma­ja 1990 pod­pred­se­dnik vla­de za go­spo­dar­stvo.
Foto Jure Eržen Jože Men­cin­ger je po­stal ma­ja 1990 pod­pred­se­dnik vla­de za go­spo­dar­stvo.
 ?? Foto Jo­co Žni­dar­šić ?? Pr­va de­mo­kra­tič­no iz­vo­lje­na slo­ven­ska vla­da Loj­ze­ta Pe­ter­le­ta.
Foto Jo­co Žni­dar­šić Pr­va de­mo­kra­tič­no iz­vo­lje­na slo­ven­ska vla­da Loj­ze­ta Pe­ter­le­ta.
 ?? Foto Cropix ?? Za­dnji pred­se­dnik vla­de SFRJ An­te Mar­ko­vić.
Foto Cropix Za­dnji pred­se­dnik vla­de SFRJ An­te Mar­ko­vić.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia