Izvozniki so bili ključni za uspešno osamosvojitev
Ne glede na privatizacijske zaplete je slovensko gospodarstvo kmalu uspešno nadomestilo izgubo jugoslovanskega trga
– Slovenija je bila pred 30 leti gospodarsko najrazvitejša od šestih republik tedanje SFRJ in glede na prebivalca tudi daleč največja izvoznica in neto plačnica v zvezni proračun. Medtem ko je bila Jugoslavija na pragu 90. let pred neizogibnim zlomom, je prva slovenska demokratično izvoljena vlada začenjala priprave na politično in gospodarsko osamosvojitev ter tranzicijo države iz socializma v tržno demokracijo.
Ob burnem političnem dogajanju v takratni zvezni državi, ki ga je na eni strani zaznamovalo brstenje demokracije v Sloveniji, na drugi pa velikosrbska nacionalistična politika Slobodana Miloševića s tako imenovanimi mitingi resnice, je v formalno enotnem jugoslovanskem gospodarskem prostoru že močno tlela ekonomska vojna, ki jo je z ukrepi proti Sloveniji zanetila oblast v Srbiji.
Beograd je oktobra leta 1990 uvedel takse za srbska podjetja, ki so kupovala slovenske izdelke. Konec decembra istega leta, le nekaj dni po slovenskem plebiscitu, pa je – verjetno ne naključno – sledil še srbski monetarni vdor v takratno skupno Narodno banko Jugoslavije, ko si je srbska oblast nezakonito prisvojila približno dve milijardi mark (1,4 milijarde dolarjev) in denar prenakazala na račun Narodne banke Srbije. Temu enostranskemu dejanju je sicer takoj sledil odgovor Slovenije in Hrvaške, ki sta sklenili, da po 28. decembru 1990 ne bosta več priznavali novih dolgov, ki jih je najela federacija, zahtevali pa sta tudi razmejitev inančnih sredstev federacije ter njenih notranjih in zunanjih dolgov. S tem so se začeli postavljati temelji za ekonomsko emancipacijo Slovenije, ki se je uresničila z osamosvojitvijo 25. junija leta 1991, na dan, ko je bila ustanovljena in je delo začela samostojna Banka Slovenije, ki jo je kot prvi guverner vodil France Arhar. Z iztekom brionske deklaracije 8. oktobra leta 1991 je začel veljati tudi novi slovenski denar, tolar, in sicer najprej v obliki bonov, ki so bili skrivaj natisnjeni že leto prej, v obdobju pred plebiscitom.
Razpadanje Jugoslavije je povzročalo skrbi slovenskemu gospodarstvu, ki je bilo močno odvisno od velikega, več kot 20-milijonskega domačega trga. »Zelo negativna gibanja v slovenskem gospodarstvu,« »V gospodarstvu izgub za petkratno akumulacijo,« »Med izgubarji že izvozniki, Slovenija naj ukrepa sama,« »Naredili najmanj po vojni« in »Zlom gospodarstva« – to je le nekaj najbolj pomenljivih časopisnih naslovov iz prelomnih časov pred tremi desetletji. Jože Mencinger kot podpredsednik vlade, pristojen za gospodarstvo, je že jeseni leta 1990 ocenil, da bi samostojna Slovenija lahko hitreje kot Jugoslavija prilagodila svoj gospodarski sistem, zaradi homogenosti pa bi lahko vodila tudi ustreznejšo gospodarsko politiko. Ocena je bila, da bo moralo slovensko gospodarstvo zaradi razpada jugoslovanskega trga in z osamosvojitvijo več kot podvojiti delež zunanjetrgovinske menjave, nov gospodarski zagon pa bo mogoč le s tujimi vlaganji v slovensko infrastrukturo.
Vlada je zato poskušala ustvariti gospodarski sistem, ki bi bil podoben tistim v tržnih gospodarstvih, za to pa je potrebovala tudi ustrezno zakonodajo, predvsem zakon o privatizaciji podjetij. Zaradi njega so se lomila kopja tudi v Demosovi vladi, v koaliciji je prišlo do spopada dveh popolnoma različnih gospodarsko-političnih konceptov, ki sta jih na zunaj poosebljala Mencinger ter ameriški ekonomist Jeffry Sachs, ki je zagovarjal hiter skok v kapitalizem s tako imenovano šokterapijo.
Nesoglasja o načinu privatizacije slovenskih podjetij so se nadaljevala tudi po odstopu Mencingerja in ministra za inance Marka Kranjca maja leta 1991 (zamenjala sta ju Andrej Ocvirk in Dušan Šešok) in na koncu je bil prav to eden od najpomembnejših vzrokov za razpad Demosa in padec Peterletove vlade, kompromisni zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij pa je bil sprejet šele na martinovo, 11. novembra leta 1992. Ne glede na privatizacijske zaplete je slovensko gospodarstvo z odliko opravilo osamosvojitveni test. Prav žilavi in prilagodljivi slovenski izvozniki so bili najbolj zaslužni, da je Slovenija osamosvojitveno recesijo hitro prešla in v nekaj letih začela dosegati dokaj solidne stopnje gospodarske rasti, ki so sredi 90. let takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška navdihnile k oznaki naše države kot »zgodbe o uspehu«.
Blagovne znamke v pozabo ali tujo last
Ideje o novi, samostojni blagovni znamki Made in Slovenia so vzniknile že spomladi 1990, prva pa je z njo oktobra 1990 opremila svoje izdelke ljubljanska Pletenina. V tistih časih so bile med slovenskimi potrošniki močno zasidrane nekatere blagovne znamke, ki tonejo v pozabo: zelo popularna so bila oblačila murskosoboške Mure in znameniti dizajnerski Iskrini stacionarni telefoni, v takratnem voznem parku so prevladovala vozila kragujevške Crvene Zastave. Sicer pa se je kar nekaj najprepoznavnejših slovenskih blagovnih znamk in podjetij iz tistega obdobja ohranilo (Gorenje, Radenska, Fructal, Union, Laško, Elan, Sava, Mercator, Ljubljanske mlekarne, Droga in podobno). Razlika je le v tem, da so zdaj v tuji in ne več v domači lasti.
Prav žilavi in prilagodljivi slovenski izvozniki so bili najbolj zaslužni, da je Slovenija osamosvojitveno recesijo hitro prešla in v nekaj letih začela dosegati solidne stopnje gospodarske rasti.