Do­bri člo­vek iz Ne­go­ve

Eden naj­pre­po­znav­nej­ših obra­zov na­sta­ja­jo­če dr­ža­ve Slo­ve­ni­je

Delo (Slovenia) - - TRIDESET LET PLEBISCITA - Ta­nja Ja­klič

Ko je po­zi­mi le­ta 1990 na­po­ve­dal sa­mo­kan­di­da­tu­ro za pred­se­dni­ka pred­sed­stva Slo­ve­ni­je, so se mu ne­ka­te­ri sme­ja­li, dru­gi pa ga po­mi­lo­va­li. Z dol­gi­mi čr­ni­mi la­smi, klo­bu­kom, od­pr­tim bu­gat­ti­jem in opi­co Anč­ko na ra­mi pač ni bil vi­de­ti kot re­sen po­li­tik. A je kljub te­mu (p)ostal eden naj­pre­po­znav­nej­ših obra­zov na­sta­ja­jo­če dr­ža­ve. In žr­tev umo­ra, ki tu­di po sko­raj treh de­se­tle­tjih osta­ja ovit v tan­či­co skriv­no­sti.

Vsi smo ga po­zna­li kot do­bre­ga člo­ve­ka iz Ne­go­ve, pre­pro­ste­ga člo­ve­ka, ki je pre­ho­dil tr­no­vo pot iz re­všči­ne do bo­ga­stva, od či­stil­ca ka­na­lov do iz­ve­den­ca za di­a­li­zne na­pra­ve v Nem­či­ji in ino­va­tor­ja na tem po­dro­čju. S teh­nič­ni­mi iz­bolj­ša­va­mi je kot »ga­star­baj­ter« v Nem­či­ji men­da za­slu­žil le­pe de­nar­je, po­tem pa šte­vil­nim led­vič­nim bol­ni­kom v Slo­ve­ni­ji in Ju­go­sla­vi­ji po­dar­jal apa­ra­te za he­mo­di­a­li­zo v vre­dno­sti več mi­li­jo­nov ta­kra­tnih nem­ških mark. Ko se je vr­nil iz tu­ji­ne, je ob Ne­go­vskem je­ze­ru po­sta­vil go­stil­no, pi­sal knji­ge (bo­lje re­če­no sne­mal, tip­ka­li so dru­gi), po­po­to­val po Slo­ve­ni­ji in na­go­var­jal pre­pro­ste lju­di. »Mo­je lju­di«, jim je re­kel, med­nje so spa­da­li si­ro­ma­ki, in­va­li­di, upo­ko­jen­ci, bol­ni­ki.

Na za­čet­ku le­ta 1990 se je vklju­čil v kam­pa­njo za pred­se­dni­ka pred­sed­stva Re­pu­bli­ke Slo­ve­ni­je. Brez vo­lil­ne­ga šta­ba, v av­to­mo­bi­lu, ki ga je sam se­sta­vil, in s pro­gra­mom, ki ga je spro­ti pri­la­ga­jal po­slu­šal­stvu, je na april­skih pr­vih de­mo­kra­tič­nih vo­li­tvah do­bil ne­ver­je­tnih 18,5 od­stot­ka gla­sov. Po vo­li­tvah je ne­kaj me­se­cev mi­ro­val. »Da ne bo­do re­kli, ko­maj smo gor pri­šli, pa nas že Kram­ber­ger me­če s sto­lov«, po­tem pa se je 17. ok­to­bra pred Pre­šer­no­vim spo­me­ni­kom spet po­ja­vil s svo­jo tra­di­ci­o­nal­no opra­vo in pred­sta­vil svo­jo stran­ko. Ime­no­va­la se je Na­ro­dna zve­za ozi­ro­ma Ljud­ska stran­ka, Kram­ber­ger pa jo je vpe­ljal z be­se­da­mi: »S ko­mu­ni­sti ni šlo, z De­mo­som tu­di ne, sa­mo še Kram­ber­ger je re­ši­tev.« Spet se je od­lo­čil, da bo po­nov­no kan­di­di­ral za pred­se­dni­ka, po­zne­je pa je na­po­ve­dal, da se bo s stran­ko ude­le­žil vo­li­tev v dr­žav­ni zbor.

Na zbo­ro­va­nju v Juro­vskem Do­lu pri Le­nar­tu v Slo­ven­skih go­ri­cah ga je 7. ju­li­ja 1992 smr­tno za­de­la kro­gla iz pu­ške do­ma­či­na. Že pred tem je go­vo­ril o gro­žnjah, ki jih do­bi­va, o iz­si­lje­va­nju na ce­sti, ne­zna­nec je ubil nje­go­vo opi­co.

Ob­so­je­ni mo­ri­lec je kriv­do naj­prej pri­znal, po­zne­je pa tr­dil, da so mu umor pod­ta­kni­li. Kro­gle, ki je ubi­la Kram­ber­ger­ja, ni­ko­li ni­so na­šli, in mno­gi še zdaj ver­ja­me­jo, da je za zlo­či­nom stal nek­do drug kot va­ški pi­jan­ček s še­sti­mi pro­mi­li al­ko­ho­la v kr­vi.

Ivan Kram­ber­ger, po­seb­než, ki so mu le­ta 1990 pri­sluh­ni­le mno­ži­ce, na vo­li­tvah za pred­se­dni­ka pred­sed­stva pa je zanj gla­so­va­lo 18,5 od­stot­ka vo­liv­cev. Fo­to­do­ku­men­ta­ci­ja De­la

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.