Delo (Slovenia)

7-

Ve­li­ko po­to­va­nje v no­vi svet brez ob­je­mov in po­lju­bov

-

»Kaj bi se zgo­di­lo, če bi Ko­lumb le­ta 1492 pri­spel do ple­me­ni­te­ga oto­ka Ci­pan­gu, kar je bil prav­za­prav de­jan­sko nje­gov cilj?« Zgo­do­vi­nar­ji se to spra­šu­je­jo že dol­go in si po­sku­ša­jo pred­sta­vlja­ti, ka­ko bi bi­la v tem sce­na­ri­ju vi­de­ti se­da­nja Ja­pon­ska, ki jo je Mar­ko Po­lo ime­no­val »Ci­pan­gu«, in, gle­da­no z dru­ge stra­ni pla­ne­ta, ka­ko bi se raz­vi­ja­la Ame­ri­ka, če je ne bi ko­lo­ni­zi­ra­li Evro­pej­ci.

Ko so 12. ok­to­bra v ZDA za­zna­mo­va­li še en Ko­lum­bov dan, so se šte­vil­ni Ame­ri­ča­ni to­krat še gla­sne­je kot si­cer spra­še­va­li: ali je pro­sla­vlja­nje pri­ho­da evrop­ske­ga mor­je­plov­ca na na­pač­no ce­li­no v bi­stvu ra­si­stič­no in ali bi mo­ra­li na­me­sto te­ga ra­je pro­sla­vlja­ti »dan sta­ro­sel­cev«, za kar se je že od­lo­čil del Ame­ri­ke?

Ko­lumb ima za se­boj tež­ko le­to v de­že­li, o ka­te­ri je bil pre­pri­čan, da je In­di­ja (ozi­ro­ma In­di­es, kar je ozna­če­va­lo šir­ši del Azi­je od sa­me In­di­je). Nje­gov kip je le­tos po­le­ti z obra­zom nav­zdol le­žal na ze­mlji v Min­ne­so­ti, v Bo­sto­nu so ga ob­gla­vi­li, v Vir­gi­ni­ji pa po­ško­do­va­li. Po­stal je sim­bol »be­le su­pre­ma­ci­je«, s tem pa tu­di tar­ča raz­lič­nih gi­banj – od »BlackLi­ve­sMat­ter«, no­ve­ga fe­mi­niz­ma, pa vse do »Bro­wn Li­ves Mat­ter«. Ame­ri­ški »mel­ting pot« (ta­lil­ni lo­nec raz­lič­nih kul­tur) je za­čel ne­na­do­ma raz­pa­da­ti bo bar­vah, pri­im­kih, sta­tu­sih in ze­lo raz­lič­nih tol­ma­če­njih zgo­do­vi­ne. Ki je ta­ko ali ta­ko na­sta­la za­ra­di na­pa­ke v na­vi­ga­ci­ji …

Kaj bi se to­rej zgo­di­lo, če bi Ko­lumb pri­plul do Ci­pan­gu­ja, o ka­te­rem je bil pre­pri­čan, da bi se mu z njim od­pr­la vra­ta pro­ti ju­žni Azi­ji in nje­ne­mu zla­tu, za­čim­bam, svi­li in dra­gim ka­mnom? Kdo bi imel na ko­ga ve­čji vpliv in kdo bi ko­ga ko­lo­ni­zi­ral s svo­jo kul­tu­ro, vre­dno­ta­mi in obi­ča­ji?

Ko­lum­bov dan je upra­vi­če­no pro­ble­ma­ti­čen za ve­lik del pre­bi­val­cev ame­ri­ške ce­li­ne. Ta dan bi mo­ral bi­ti za vse člo­ve­štvo po­vod za raz­mi­šlja­nje, ali si je pri­ho­dnost mo­go­če za­mi­sli­ti brez osva­ja­nja, ko­lo­ni­za­ci­je in ubi­ja­nja. Lah­ko svet po­sta­ne vrt, na ka­te­rem cve­ti na sto­ti­ne cve­tov? Ko že to­li­ko go­vo­ri­mo o no­vi glo­bal­ni ure­di­tvi, mar bi se lah­ko ta opi­ra­la na pra­ve kom­pa­se in po­šte­ne na­me­ne – če v ge­o­po­li­ti­ki sploh ob­sta­ja kaj ta­kšne­ga.

Shenz­hen

Pred­se­dnik Xi Jin­ping je v sre­do obi­skal Shenz­hen, kjer so ob tej pri­lo­žno­sti pro­sla­vi­li 40. oble­tni­co usta­no­vi­tve pr­ve­ga ki­taj­ske­ga po­seb­ne­ga go­spo­dar­ske­ga ob­mo­čja. Ob­sta­ja­la je ce­la vr­sta ra­zlo­gov za špe­ku­la­ci­je o tem, za­kaj so oble­tni­co pro­sla­vi­li z me­se­cem in pol za­mu­de (Shenz­hen so za po­seb­no go­spo­dar­sko ob­mo­čje raz­gla­si­li 26. av­gu­sta 1980), še več pa o tem, za­kaj je Xi med 50-mi­nu­tnim go­vo­rom po­go­sto ka­šljal … in ni no­sil ma­ske.

Po­tem ko je pr­vi mož naj­ve­čje go­spo­dar­ske si­le sve­ta pre­bo­lel co­vid-19, smo se se­ve­da zba­li, da bi ko­ro­na­vi­rus lah­ko pri­za­del tu­di vo­di­te­lja dru­ge naj­ve­čje go­spo­dar­ske si­le … če­prav, če mal­ce bo­lje raz­mi­sli­mo, vsi ti mo­goč­ne­ži že naj­de­jo na­čin, da se ob­va­ru­je­jo pred vsa­ko bo­le­zni­jo. In da še na­prej vo­di­jo svet v po­pol­no ne­go­to­vost, ki iz­vi­ra prav iz zgo­do­vin­ske di­le­me o tem, ali je ta naš pla­net do­volj ve­lik za so­bi­va­nje dveh ve­li­kih sil, ali pa bi se mo­ra­li ti dve si­li v do­lo­če­nem tre­nut­ku kljub vse­mu spo­pa­sti do kr­vi.

Xi je v Shenz­he­nu go­vo­ril o tem, da se mo­ra Ki­taj­ska še na­prej od­pi­ra­ti v zu­na­nje­mu sve­tu in da mo­ra bi­ti ve­dno pri­pra­vlje­na za tu­je na­lož­be, po­sre­dno je kri­ti­zi­ral ti­ste (be­ri: Do­nal­da Trum­pa), ki pred mul­ti­la­te­ral­no­stjo in glo­ba­li­za­ci­jo po­sta­vlja­jo ovi­re, na ve­li­ko hva­lil mo­drost svo­je­ga oče­ta Xi Zhon­gxu­na, ki si je sku­paj z Deng Xi­a­o­pin­gom za­mi­slil stra­te­gi­jo po­seb­nih go­spo­dar­skih ob­mo­čij, ka­te­ra so dol­go in uspe­šno de­lo­va­la kot vra­ta ki­taj­ske­ga vsto­pa­nja v svet. In, se­ve­da, vsto­pa­nja za­ho­dne­ga ka­pi­ta­la v Ki­taj­sko.

A dan pred tem je ki­taj­ski pred­se­dnik in vr­hov­ni po­velj­nik obo­ro­že­nih sil obi­skal bli­žnje opo­ri­šče voj­ne mor­na­ri­ce. Tam­kaj­šnje ofi­cir­je in vo­ja­ke je po­zval, naj po­hi­ti­jo s pri­pra­va­mi na voj­no.

To je tre­ba vze­ti nad­vse re­sno. Ki­taj­ska se pri­pra­vlja na voj­no, ta­ko da osta­ja zdaj sa­mo še di­le­ma, ali ima Pen­ta­gon do­volj na­tanč­no sli­ko nje­ne mo­či in v ko­li­kšni me­ri bi bil Joe Bi­den, če bo zma­gal na vo­li­tvah, pri­pra­vljen bra­ni­ti Taj­van pred obo­ro­že­no »zdru­ži­tvi­jo«.

Er­go ■ Tu­di Ki­taj­ska je ime­la svo­je­ga Ko­lum­ba, in to ve­li­ko prej kot Evro­pej­ci. Ime­no­val se je Zheng He (ozi­ro­ma Ma He po roj­stvu) in je dru­ge ce­li­ne od­kri­val v ča­su od le­ta 1405 do le­ta 1433. Na svo­jih ek­s­pe­di­ci­jah je s se­boj vo­dil več kot 20.000 lju­di in več kot sto la­dij, in to pre­cej ve­čjih od San­ta Ma­rie. Imel pa je tu­di na­tan­čen kom­pas – smo mar po­za­bi­li, da je tu­di kom­pas ki­taj­ski iz­um?

Azij­ska si­la se vse po­go­ste­je skli­cu­je na Zheng He­ja, in to kot na­spro­tje Ko­lum­ba. Kot pra­vi­jo ki­taj­ski zgo­do­vi­nar­ji, je Zheng od­pi­ral »svil­no ce­sto« med raz­lič­ni­mi kul­tu­ra­mi in ni ubi­jal, osva­jal, ko­lo­ni­zi­ral.

A ni bi­lo rav­no ta­ko. »Ma­ri­ti­mni pro­to­ko­lo­ni­a­li­zem«, je Zheng He­je­ve ek­s­pe­di­ci­je po­i­me­no­val av­stral­ski zgo­do­vi­nar Ge­o­ff Wa­de, pri tem pa tr­dil, da je slav­ni ad­mi­ral iz di­na­sti­je Ming s se­boj vo­dil voj­sko in osva­jal manj­še dr­ža­ve. Vi­e­tnam je bi­la ena teh dr­žav.

Kot smo re­kli na za­čet­ku, je zdaj vpra­ša­nje, ali si je mo­go­če pred­sta­vlja­ti dru­gač­no pri­ho­dnost z mi­ro­ljub­ni­mi raz­i­sko­val­ci. Te­me­lji glo­ba­li­za­ci­je so bi­li po­sta­vlje­ni že pred dav­ni­mi sto­le­tji, a so bi­li in osta­li kr­va­vi. Ki­taj­ska pri­se­ga na mir, ven­dar je nje­no od­pi­ra­nje pro­ti zu­na­nje­mu sve­tu v tej fa­zi po­dob­no od­pi­ra­nju zma­je­ve­ga žre­la. Vsak, ki se mu pri­bli­ža, mo­ra ra­ču­na­ti s tem, da iz nje­ga ob­ča­sno bruh­ne ogenj. Ti­sti, ki jih ima zmaj za svo­jo la­stni­no – kot je Taj­van –, pa lah­ko zgolj od­šte­va­jo dne­ve do ta­krat, ko se bo­do zno­va zna­šli v nje­go­vem žre­lu.

»Ne­u­vr­šče­ni« brez kr­mi­la

»Lah­ko zgolj ob­ža­lu­jem, da Sr­bi­ja v pre­te­klo­sti ni raz­vi­la, de­ni­mo, go­je­nja cve­tja, kot je to sto­ri­la Ni­zo­zem­ska, ta­ko da pri iz­vo­zu ne bi ni­ko­li nih­če na­če­njal vpra­ša­nje mo­ra­le.« S te­mi be­se­da­mi se je ogla­sil nek­da­nji srb­ski mi­ni­ster za obram­bo Dra­gan Šu­ta­no­vac, ko se je ta te­den po­sta­vi­lo vpra­ša­nje, ali je mo­ral­no, da Sr­bi­ja pro­da­ja orož­je ta­ko Ar­me­ni­ji kot Azer­baj­dža­nu.

Pred­se­dnik Ale­ksan­dar Vu­čić se je naj­prej hva­lil, da je Sr­bi­ja pro­da­la stre­li­vo obe­ma dr­ža­va­ma – »prav­za­prav več Azer­baj­dža­nu kot Ar­me­ni­ji«, je de­jal. Na­to pa se je zgro­zil, ko je sli­šal »uma­za­ne go­vo­ri­ce o tem, da je men­da Sr­bi­ja kri­va, da se tam (v Gor­skem Ka­ra­ba­hu) ubi­ja­jo s srb­skim orož­jem«.

Se­ve­da Sr­bi­ja ni kri­va, kaj­ti pro­blem Gor­ske­ga Ka­ra­ba­ha ima ve­li­ko dalj­šo zgo­do­vi­no od srb­skih to­varn orož­ja, s ka­te­ri­mi se ubi­ja­jo Azer­baj­džan­ci in Ar­men­ci. A ka­dar gre za pro­da­jo orož­ja – in ne cve­tja – je se­ve­da ve­dno pri­so­tno vpra­ša­nje mo­ra­le.

Er­go ■ Sr­bi­ja je men­da za­in­te­re­si­ra­na za član­stvo v EU, a se ni­ka­kor ne že­li pri­dru­ži­ti Na­tu. Raz­gla­si­la se je za nev­tral­no in po­sku­ša zdaj plu­ti po va­lo­vih nek­da­nje »ne­u­vr­šče­no­sti«. Ven­dar se zdi, da ni­ma kr­mi­la. Ob prej­šnjem kon­cu te­dna smo na vo­ja­ških va­jah v Pe­šter­ju, po­i­me­no­va­nih »Sku­pno de­lo­va­nje 2020« vi­de­li ta­ko ru­ske mi­ge kot ki­taj­ske boj­ne dro­ne (CH-92A se je to­krat pr­vič po­ja­vil na evrop­skih tleh). Spo­ro­či­lo se gla­si – Sr­bi­ja se obo­ro­žu­je z vseh (pri­ja­telj­skih) stra­ni. Ta­ko bo tu­di orož­je pro­da­ja­la vsem pri­ja­telj­skim na­ro­dom. Zla­sti ka­dar so ti na­ro­di v do­lo­če­ni zve­zi s pri­ja­telj­ski­mi si­la­mi, kot se to do­ga­ja z Ar­me­ni­jo in Azer­baj­dža­nom. V re­sni­ci bi bi­lo ve­li­ko bo­lje, če bi se stra­te­ški in­te­re­si ka­za­li sko­zi tr­go­vi­no s cve­tjem. Ko gre za spo­re, ka­kr­šen je ta oko­li Gor­ske­ga Ka­ra­ba­ha, ni no­be­na kro­gla ne­u­vr­šče­na.

Za­čim­ba v oce­a­nu

Sko­raj de­se­tle­tje po pod­mor­skim po­tre­som in cu­na­mi­ju, ki je pri­za­del Ja­pon­sko in po­ško­do­val je­dr­sko elek­trar­no Fuku­ši­ma, vod­stvo v To­kiu oči­tno še ve­dno ne ve, ka­ko od­pra­vi­ti po­sle­di­ce je­dr­ske ka­ta­stro­fe. V pe­tek so ja­pon­ski me­di­ji spo­ro­či­li, da je vla­da skle­ni­la iz Fuku­ši­me v oce­an spu­sti­ti več kot mi­li­jon ton ra­di­o­ak­tiv­ne vo­de, kar naj bi ura­dno ob­ja­vi­li ob kon­cu te­ga me­se­ca.

Ta­koj so se upr­li ob­moč­ni ri­bi­či, ki opo­zar­ja­jo, da bo s tem uni­če­na nji­ho­va in­du­stri­ja, pri­ča­ko­va­ti pa je tu­di ne­ga­tiv­ne od­zi­ve oko­li­ških dr­žav, zla­sti Juž­ne Ko­re­je, ki še ve­dno pre­po­ve­du­je uvoz mor­skih sa­de­žev iz ce­lo­tne­ga ob­mo­čja, in to z ob­ra­zlo­ži­tvi­jo, da je mor­je one­sna­že­no s snov­mi iz re­ak­tor­ja v Fuku­ši­mi, ta­ko da vse, kar tam ži­vi, ne mo­re bi­ti pri­mer­no za pre­hra­no.

Iz­pu­šča­nje one­sna­že­ne vo­de, ki jo zdaj hra­ni­jo v več kot 1044 tan­kih, se bo za­če­lo le­ta 2022 in bo tra­ja­lo de­se­tle­tja, po­ja­snju­je­jo ja­pon­ski me­di­ji. Stro­kov­nja­ki na­va­ja­jo, da je tri­tij, ra­di­o­ak­tiv­ni iz­o­top vo­di­ka, za lju­di ško­dljiv zgolj v ve­li­kih od­mer­kih, Med­na­ro­dna agen­ci­ja za je­dr­sko ener­gi­jo pa me­ni, da bi lah­ko one­sna­že­no vo­do v tan­kih, pre­den jo bo­do iz­pu­sti­li v oce­an, naj­prej raz­red­či­li z mor­sko vo­do.

Er­go ■ Bo­ste je­dli ri­be, ki jih bo­do ulo­vi­li v ja­pon­skih vo­dah? Oce­a­ni so po­ve­za­va na­še glo­ba­li­za­ci­je in prav­za­prav ni nič ču­dne­ga, da je bil Ko­lumb pre­pri­čan, da je pri­spel v Ja­pon­sko, ko se je nje­go­va ek­s­pe­di­ci­ja za­si­dra­la na Ba­ha­mih. Kot vsi iz­o­bra­že­ni Evro­pej­ci ti­ste­ga ča­sa, je tu­di on ver­jel, da je Ze­mlja okro­gla, a je mi­slil, da je Dalj­ni vz­hod pre­cej bli­že evrop­ski ce­li­ni in da bo, s tem ko bo pre­plul ves krog, prej pri­spel do ci­lja … Pa ven­dar nas oce­a­ni v re­sni­ci po­ve­zu­je­jo in po­zi­va­jo, naj se med se­boj do­ta­kne­mo s svo­ji­mi kul­tu­ra­mi in pred­vsem za­ve­stjo o tem, kaj vse smo že one­sna­ži­li, uni­či­li, ubi­li ali ogro­zi­li. Za to ne po­tre­bu­je­mo no­ve­ga Ko­lum­ba, tem­več no­ve znan­stve­ni­ke, ki bo­do re­ši­li re­bu­se, kot je ra­di­o­ak­tiv­na vo­da iz Fuku­ši­me. Sreč­no vsem sku­paj!

Ce-PI­VO

Po Evro­pi je ta te­den pu­sto­šil ko­ro­na­vi­rus. Sko­raj v vseh dr­ža­vah osre­dnje Evro­pe so pa­da­li do­se­da­nji re­kor­di in vsi se z no­stal­gi­jo spo­mi­nja­mo šte­vilk obo­le­lih v ti­stem pr­vem va­lu, ko se nam je zde­lo, da je 50 no­vih pri­me­rov na dan ze­lo ve­li­ko. Zdaj nič več ne vi­di­mo kon­ca in v obu­pu gle­da­mo čez ogra­je – ali se bo konč­no le po­ja­vi­lo ce­pi­vo.

Pred dne­vi sem vsto­pi­la v me­ni ze­lo ljubo de­li­ka­te­so. Po­gled se mi je usta­vil na ste­kle­ni­ci pi­va z eti­ke­to »Ce-PI­VO«. To je »pla­ce­bo la­ger«, mi je po­ja­snil pro­da­ja­lec in mi de­jal, naj pre­be­rem pe­smi­co na eti­ke­ti: »Oj, vi­rus, trav­ma na­še­ga ča­sa / ra­zu­mi, da to ni iz­bi­ra na­ša. / Pro­ble­mov ne­šte­to si nam pri­ne­sel, a re­ši­tve ta­kšne si ni­si obe­tal. / Za­to te­ra­pi­ji pre­pu­šča­mo me­sto / s ce-PIVOM si gr­lo iz­pi­ra­ti če­sto!«

Er­go ■ Vi­ru­si so no­vi raz­i­sko­val­ci, glo­ba­li­za­tor­ji in iz­zi­val­ci zdra­ve­ga ra­zu­ma. Evro­pej­ci so pre­pla­še­ni za­ra­di okužb in tu­di utru­je­ni za­ra­di za­pi­ra­nja. Vla­de nam že na­po­ve­du­je­jo, da ne bo ne bo­žič­nih ne no­vo­le­tnih pra­zni­kov, da jih bo­mo mo­ra­li pro­sla­vlja­ti v naj­ož­jem kro­gu in si da­ri­la iz­me­nja­ti po po­šti. Ali po sple­tu. Ali ka­ko dru­ga­če – sa­mo da ne bo ob­je­mov in po­lju­bov. Ne sme­mo se uklo­ni­ti! To je na­še ve­li­ko po­to­va­nje v no­vi svet. Ne po­tre­bu­je­mo no­vih ko­lo­ni­za­tor­jev. Na­me­sto te­ga po­tre­bu­je­mo no­ve nav­di­he, no­ve vi­re du­šev­ne ener­gi­je in no­ve ra­zlo­ge za smeh. Me­ni je Ce-PI­VO še ka­ko po­ma­ga­lo.

Zo­ra­na Ba­ko­vić Ko­lum­bov dan bi mo­ral bi­ti za vse člo­ve­štvo po­vod za raz­mi­šlja­nje, ali si je pri­ho­dnost mo­go­če za­mi­sli­ti brez osva­ja­nja, ko­lo­ni­za­ci­je in ubi­ja­nja.

 ??  ??
 ??  ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia