7-

Veliko potovanje v novi svet brez objemov in poljubov

»Kaj bi se zgodilo, če bi Kolumb leta 1492 prispel do plemenitega otoka Cipangu, kar je bil pravzaprav dejansko njegov cilj?« Zgodovinarji se to sprašujejo že dolgo in si poskušajo predstavljati, kako bi bila v tem scenariju videti sedanja Japonska, ki jo je Marko Polo imenoval »Cipangu«, in, gledano z druge strani planeta, kako bi se razvijala Amerika, če je ne bi kolonizirali Evropejci.

Ko so 12. oktobra v ZDA zaznamovali še en Kolumbov dan, so se številni Američani tokrat še glasneje kot sicer spraševali: ali je proslavljanje prihoda evropskega morjeplovca na napačno celino v bistvu rasistično in ali bi morali namesto tega raje proslavljati »dan staroselcev«, za kar se je že odločil del Amerike?

Kolumb ima za seboj težko leto v deželi, o kateri je bil prepričan, da je Indija (oziroma Indies, kar je označevalo širši del Azije od same Indije). Njegov kip je letos poleti z obrazom navzdol ležal na zemlji v Minnesoti, v Bostonu so ga obglavili, v Virginiji pa poškodovali. Postal je simbol »bele supremacije«, s tem pa tudi tarča različnih gibanj – od »BlackLivesMatter«, novega feminizma, pa vse do »Brown Lives Matter«. Ameriški »melting pot« (talilni lonec različnih kultur) je začel nenadoma razpadati bo barvah, priimkih, statusih in zelo različnih tolmačenjih zgodovine. Ki je tako ali tako nastala zaradi napake v navigaciji …

Kaj bi se torej zgodilo, če bi Kolumb priplul do Cipanguja, o katerem je bil prepričan, da bi se mu z njim odprla vrata proti južni Aziji in njenemu zlatu, začimbam, svili in dragim kamnom? Kdo bi imel na koga večji vpliv in kdo bi koga koloniziral s svojo kulturo, vrednotami in običaji?

Kolumbov dan je upravičeno problematičen za velik del prebivalcev ameriške celine. Ta dan bi moral biti za vse človeštvo povod za razmišljanje, ali si je prihodnost mogoče zamisliti brez osvajanja, kolonizacije in ubijanja. Lahko svet postane vrt, na katerem cveti na stotine cvetov? Ko že toliko govorimo o novi globalni ureditvi, mar bi se lahko ta opirala na prave kompase in poštene namene – če v geopolitiki sploh obstaja kaj takšnega.

Shenzhen

Predsednik Xi Jinping je v sredo obiskal Shenzhen, kjer so ob tej priložnosti proslavili 40. obletnico ustanovitve prvega kitajskega posebnega gospodarskega območja. Obstajala je cela vrsta razlogov za špekulacije o tem, zakaj so obletnico proslavili z mesecem in pol zamude (Shenzhen so za posebno gospodarsko območje razglasili 26. avgusta 1980), še več pa o tem, zakaj je Xi med 50-minutnim govorom pogosto kašljal … in ni nosil maske.

Potem ko je prvi mož največje gospodarske sile sveta prebolel covid-19, smo se seveda zbali, da bi koronavirus lahko prizadel tudi voditelja druge največje gospodarske sile … čeprav, če malce bolje razmislimo, vsi ti mogočneži že najdejo način, da se obvarujejo pred vsako boleznijo. In da še naprej vodijo svet v popolno negotovost, ki izvira prav iz zgodovinske dileme o tem, ali je ta naš planet dovolj velik za sobivanje dveh velikih sil, ali pa bi se morali ti dve sili v določenem trenutku kljub vsemu spopasti do krvi.

Xi je v Shenzhenu govoril o tem, da se mora Kitajska še naprej odpirati v zunanjemu svetu in da mora biti vedno pripravljena za tuje naložbe, posredno je kritiziral tiste (beri: Donalda Trumpa), ki pred multilateralnostjo in globalizacijo postavljajo ovire, na veliko hvalil modrost svojega očeta Xi Zhongxuna, ki si je skupaj z Deng Xiaopingom zamislil strategijo posebnih gospodarskih območij, katera so dolgo in uspešno delovala kot vrata kitajskega vstopanja v svet. In, seveda, vstopanja zahodnega kapitala v Kitajsko.

A dan pred tem je kitajski predsednik in vrhovni poveljnik oboroženih sil obiskal bližnje oporišče vojne mornarice. Tamkajšnje oficirje in vojake je pozval, naj pohitijo s pripravami na vojno.

To je treba vzeti nadvse resno. Kitajska se pripravlja na vojno, tako da ostaja zdaj samo še dilema, ali ima Pentagon dovolj natančno sliko njene moči in v kolikšni meri bi bil Joe Biden, če bo zmagal na volitvah, pripravljen braniti Tajvan pred oboroženo »združitvijo«.

Ergo ■ Tudi Kitajska je imela svojega Kolumba, in to veliko prej kot Evropejci. Imenoval se je Zheng He (oziroma Ma He po rojstvu) in je druge celine odkrival v času od leta 1405 do leta 1433. Na svojih ekspedicijah je s seboj vodil več kot 20.000 ljudi in več kot sto ladij, in to precej večjih od Santa Marie. Imel pa je tudi natančen kompas – smo mar pozabili, da je tudi kompas kitajski izum?

Azijska sila se vse pogosteje sklicuje na Zheng Heja, in to kot nasprotje Kolumba. Kot pravijo kitajski zgodovinarji, je Zheng odpiral »svilno cesto« med različnimi kulturami in ni ubijal, osvajal, koloniziral.

A ni bilo ravno tako. »Maritimni protokolonializem«, je Zheng Hejeve ekspedicije poimenoval avstralski zgodovinar Geoff Wade, pri tem pa trdil, da je slavni admiral iz dinastije Ming s seboj vodil vojsko in osvajal manjše države. Vietnam je bila ena teh držav.

Kot smo rekli na začetku, je zdaj vprašanje, ali si je mogoče predstavljati drugačno prihodnost z miroljubnimi raziskovalci. Temelji globalizacije so bili postavljeni že pred davnimi stoletji, a so bili in ostali krvavi. Kitajska prisega na mir, vendar je njeno odpiranje proti zunanjemu svetu v tej fazi podobno odpiranju zmajevega žrela. Vsak, ki se mu približa, mora računati s tem, da iz njega občasno bruhne ogenj. Tisti, ki jih ima zmaj za svojo lastnino – kot je Tajvan –, pa lahko zgolj odštevajo dneve do takrat, ko se bodo znova znašli v njegovem žrelu.

»Neuvrščeni« brez krmila

»Lahko zgolj obžalujem, da Srbija v preteklosti ni razvila, denimo, gojenja cvetja, kot je to storila Nizozemska, tako da pri izvozu ne bi nikoli nihče načenjal vprašanje morale.« S temi besedami se je oglasil nekdanji srbski minister za obrambo Dragan Šutanovac, ko se je ta teden postavilo vprašanje, ali je moralno, da Srbija prodaja orožje tako Armeniji kot Azerbajdžanu.

Predsednik Aleksandar Vučić se je najprej hvalil, da je Srbija prodala strelivo obema državama – »pravzaprav več Azerbajdžanu kot Armeniji«, je dejal. Nato pa se je zgrozil, ko je slišal »umazane govorice o tem, da je menda Srbija kriva, da se tam (v Gorskem Karabahu) ubijajo s srbskim orožjem«.

Seveda Srbija ni kriva, kajti problem Gorskega Karabaha ima veliko daljšo zgodovino od srbskih tovarn orožja, s katerimi se ubijajo Azerbajdžanci in Armenci. A kadar gre za prodajo orožja – in ne cvetja – je seveda vedno prisotno vprašanje morale.

Ergo ■ Srbija je menda zainteresirana za članstvo v EU, a se nikakor ne želi pridružiti Natu. Razglasila se je za nevtralno in poskuša zdaj pluti po valovih nekdanje »neuvrščenosti«. Vendar se zdi, da nima krmila. Ob prejšnjem koncu tedna smo na vojaških vajah v Pešterju, poimenovanih »Skupno delovanje 2020« videli tako ruske mige kot kitajske bojne drone (CH-92A se je tokrat prvič pojavil na evropskih tleh). Sporočilo se glasi – Srbija se oborožuje z vseh (prijateljskih) strani. Tako bo tudi orožje prodajala vsem prijateljskim narodom. Zlasti kadar so ti narodi v določeni zvezi s prijateljskimi silami, kot se to dogaja z Armenijo in Azerbajdžanom. V resnici bi bilo veliko bolje, če bi se strateški interesi kazali skozi trgovino s cvetjem. Ko gre za spore, kakršen je ta okoli Gorskega Karabaha, ni nobena krogla neuvrščena.

Začimba v oceanu

Skoraj desetletje po podmorskim potresom in cunamiju, ki je prizadel Japonsko in poškodoval jedrsko elektrarno Fukušima, vodstvo v Tokiu očitno še vedno ne ve, kako odpraviti posledice jedrske katastrofe. V petek so japonski mediji sporočili, da je vlada sklenila iz Fukušime v ocean spustiti več kot milijon ton radioaktivne vode, kar naj bi uradno objavili ob koncu tega meseca.

Takoj so se uprli območni ribiči, ki opozarjajo, da bo s tem uničena njihova industrija, pričakovati pa je tudi negativne odzive okoliških držav, zlasti Južne Koreje, ki še vedno prepoveduje uvoz morskih sadežev iz celotnega območja, in to z obrazložitvijo, da je morje onesnaženo s snovmi iz reaktorja v Fukušimi, tako da vse, kar tam živi, ne more biti primerno za prehrano.

Izpuščanje onesnažene vode, ki jo zdaj hranijo v več kot 1044 tankih, se bo začelo leta 2022 in bo trajalo desetletja, pojasnjujejo japonski mediji. Strokovnjaki navajajo, da je tritij, radioaktivni izotop vodika, za ljudi škodljiv zgolj v velikih odmerkih, Mednarodna agencija za jedrsko energijo pa meni, da bi lahko onesnaženo vodo v tankih, preden jo bodo izpustili v ocean, najprej razredčili z morsko vodo.

Ergo ■ Boste jedli ribe, ki jih bodo ulovili v japonskih vodah? Oceani so povezava naše globalizacije in pravzaprav ni nič čudnega, da je bil Kolumb prepričan, da je prispel v Japonsko, ko se je njegova ekspedicija zasidrala na Bahamih. Kot vsi izobraženi Evropejci tistega časa, je tudi on verjel, da je Zemlja okrogla, a je mislil, da je Daljni vzhod precej bliže evropski celini in da bo, s tem ko bo preplul ves krog, prej prispel do cilja … Pa vendar nas oceani v resnici povezujejo in pozivajo, naj se med seboj dotaknemo s svojimi kulturami in predvsem zavestjo o tem, kaj vse smo že onesnažili, uničili, ubili ali ogrozili. Za to ne potrebujemo novega Kolumba, temveč nove znanstvenike, ki bodo rešili rebuse, kot je radioaktivna voda iz Fukušime. Srečno vsem skupaj!

Ce-PIVO

Po Evropi je ta teden pustošil koronavirus. Skoraj v vseh državah osrednje Evrope so padali dosedanji rekordi in vsi se z nostalgijo spominjamo številk obolelih v tistem prvem valu, ko se nam je zdelo, da je 50 novih primerov na dan zelo veliko. Zdaj nič več ne vidimo konca in v obupu gledamo čez ograje – ali se bo končno le pojavilo cepivo.

Pred dnevi sem vstopila v meni zelo ljubo delikateso. Pogled se mi je ustavil na steklenici piva z etiketo »Ce-PIVO«. To je »placebo lager«, mi je pojasnil prodajalec in mi dejal, naj preberem pesmico na etiketi: »Oj, virus, travma našega časa / razumi, da to ni izbira naša. / Problemov nešteto si nam prinesel, a rešitve takšne si nisi obetal. / Zato terapiji prepuščamo mesto / s ce-PIVOM si grlo izpirati često!«

Ergo ■ Virusi so novi raziskovalci, globalizatorji in izzivalci zdravega razuma. Evropejci so preplašeni zaradi okužb in tudi utrujeni zaradi zapiranja. Vlade nam že napovedujejo, da ne bo ne božičnih ne novoletnih praznikov, da jih bomo morali proslavljati v najožjem krogu in si darila izmenjati po pošti. Ali po spletu. Ali kako drugače – samo da ne bo objemov in poljubov. Ne smemo se ukloniti! To je naše veliko potovanje v novi svet. Ne potrebujemo novih kolonizatorjev. Namesto tega potrebujemo nove navdihe, nove vire duševne energije in nove razloge za smeh. Meni je Ce-PIVO še kako pomagalo.

Zorana Baković Kolumbov dan bi moral biti za vse človeštvo povod za razmišljanje, ali si je prihodnost mogoče zamisliti brez osvajanja, kolonizacije in ubijanja.