Politični pokop grških neonacistov
Sojenje Zlati zori Grško sodišče je obsodilo sporne poslovne prakse neonacistične stranke in ne nacizma kot ideologije
Grško sodišče je obsodilo sporne poslovne prakse neonacistične stranke Zlata zora, ne nacizma kot ideologije.
Zlata zora je že v devetdesetih letih trgovala z orožjem, tihotapila alkohol, cigarete in droge ter bila udeležena v številnih aktih (ne le) uličnega nasilja.
Sodišče v Atenah je teden dni po tem, ko je neonacistično stranko Zlata zora razglasilo za kriminalno organizacijo, v sredo izreklo kazni 65 izmed 68 obtožencev. Med njimi je 18 nekdanjih poslancev v grškem parlamentu, fi
rer stranke Nikolas Mihaloljakos ter aktualni evropski poslanec, ki je že nekaj časa »neodvisen«. Sodišče je najvišjo kazen – dosmrtno ječo in še deset let – prisodilo morilcu glasbenika Pavlosa Fisasa (Killah P) Jorgosu Rupakjasu.
Sodba sodišča, ki še ni dokončna in je v marsičem pomanjkljiva, je v Grčiji že prejšnji teden poskrbela za izbruh množične evforije, skoraj katarze. Struktura neonacistične stranke je razbita, stranka je politično poražena, a to ne pomeni, da je poražena tudi ideologija.
Čeprav je bila Zlata zora kot politična organizacija – ena izmed lovk padle fašistične vojaške hunte (1967–1974) – ustanovljena že leta 1985, kot politična stranka pa je bila registrirana v devetdesetih letih, se je v jedro grške politike in družbe prebila šele pred desetimi leti. Takrat, kmalu po izbruhu inančne in dolžniške krize, ki je Grčijo s pomočjo Evropske unije, mednarodnih inančnih institucij in njenih celostno skorumpiranih političnih elit (Pasok in Nova demokracija) v kratkem času pahnila čez rob tretjega sveta, so grški neonacisti na krilih visoke brezposelnosti, protievropskega vala, naraščajočega rasizma in napovedanih – uničujočih – varčevalnih ukrepov na lokalnih volitvah prvič vstopili v atenski mestni svet.
Med njimi je bil tudi njihov zloglasni voditelj, danes 62-letni Nikolas Mihaloljakos. Možakar, ki ga je vzgojila vojaška hunta, je imel za seboj izjemno nasilno pot in – trening za stara leta – nekaj krajših postankov v zaporih. Od nekdaj je častil Adolfa Hitlerja – nacistična Nemčija je bila njegov zgled. Za ultranacionalističnega Grka, ki ljubezen do domovine javno izreka tudi na javnem stranišču, je ob dejstvu, da je njegova domovina v času nacistične okupacije strahovito trpela, to konsistentno nekonsistentno početje. Še zdaleč namreč ni edini. Ne lokalno, ne regionalno, ne globalno.
Vojaško-mafijska struktura
Mihaloljakos je z lojalnimi sledilci in ožjim družinskim krogom zgradil izjemno organizacijsko strukturo in – kljub odurnemu vedenju – močen kult osebnosti. Zlata zora je že v devetdesetih letih trgovala z orožjem, tihotapila alkohol, cigarete in droge ter bila udeležena v številnih aktih (ne le) uličnega nasilja. Imela je vojaško strukturo – in nekaj izkušenj. Nekateri njeni pripadniki so v enotah srbskega vojnega zločinca Ratka Mladića sodelovali v genocidu v Srebrenici, za kar jim je drugi vojni zločinec Radovan Karadžić podelil posebno odlikovanje. Zlata zora je uspešno penetrirala tudi v grško policijo in vojsko, kjer je imela na vrhuncu moči precejšnjo zaslombo. Podobno je mogoče trditi tudi za varnostno-obveščevalne službe.
Vse to je – na široko razprtih krilih gospodarskega sesutja in družbene kataklizme po letu 2009 – Zlati zori omogočilo, da je z intenzivno terensko prisotnostjo in pristopom »Blut und Boden« (kri in zemlja) iz politične marginalnosti vstopila v jedro grške politike. Zlom – ponekod le začasen – starih grških elit jim je maja 2012 – volitve so bile junija ponovljene – na široko odprl vrata v parlament. V hram demokracije so (neo)nacisti, kjer so preživeli naslednjih sedem let (uspešni so bili tudi na dveh volitvah leta 2015 ter, najbolj, na volitvah v evropski parlament leta 2014), vstopili z 18 poslanci (slabih 7 odstotkov volilnih glasov). Za dlje časa so postali tretja najmočnejša politična sila v gospodarsko opustošeni in politično razklani državi.
Razbohotenje v krizi
Ob kančku okultnosti in tihi podpori dela grških varnostnih struktur ter dejstvu, da so se desničarski Novi demokraciji kar nekaj časa z veseljem pustili izkoriščati kot uporabni idioti, so se v vrhu stranke počutili – in se temu primerno obnašali – nedotakljive: večje od življenja. In to dobesedno: z jasnimi navodili z vrha stranke so pripadniki Zlate zore serijsko obračunavali z begunci, migranti, pripadniki skupnosti LGBT+, političnimi nasprotniki, aktivisti … Zdelo se je, da jim je nekdo prižgal zeleno luč. A jeseni 2013 so naredili napako v korakih: njen pripadnik Jorgos Rupakjas je s pomočniki v Pireju ubil levičarskega raperja in grško glasbeno ikono Pavlosa Fisasa, bolj znanega z umetniškim imenom Killah P.
To je bil trenutek obrata. Oblasti – pod velikim evropskim pritiskom in, predvsem, soočene z morebitnim izbruhom hudega notranjega konflikta – so se preprosto morale odzvati. Vlada tedanjega premiera Antonisa Samarasa je nekaj dni po umoru aretirala celoten vrh stranke, na čelu s firerjem Mihaloljakosom. Začela se je obsežna policijska preiskava. Čez leto in pol pa še mastodontski sodni proces, o katerem se je zdelo, da se ne bo nikoli končal. Od prvega dne ga je natančno – in v živo – spremljala novinarka in raziskovalka Katja Lihtenvalner, ki od leta 2011 živi v Grčiji. Kot ena od najboljših poznavalk in interpretk razmer v Grčiji je povedala, da je v Atenah po obsodbi mogoče čutiti veselje, celo evforijo, nekakšno protifašistično katarzo. »Takšno ozračje se je ustvarjalo več tednov – tudi v največjih medijih, ki v času vzpona Zlate zore do te niso bili ravno kritični. Celo rade volje so dali prostor nacistom in jih predstavljali kot vesele, poštene in mišičaste fante z ulice. Podobno velja za vladajočo stranko Nova demokracija. Ta je šele v zadnjem času vstopila v vlak protifašistične kampanje,« je sogovornica opisala prvi in zelo čustven odziv grške javnosti na zadnja dejanja dolgoletnega sodnega procesa. »Ves čas opozarjam, da odločitev sodišča še ni dokončna. V nekaterih primerih lahko že izrečene zaporne kazni spremeni v pogojne. Kmalu bomo videli, kdo bo dejansko šel v zapor. In za koliko časa. Ob tem moramo upoštevati, da je del obsojencev po aretaciji konec leta 2013 presedel v priporu že 18 mesecev, kar se bo v vsakem primeru odštelo od kazni, v vmesnem času se je spremenil tudi grški kazenski zakonik – postal je bolj blag,« se lucidna novinarka, ki o dogajanju v Grčiji že vrsto let redno poroča za Večer, ni hotela prepustiti evforiji.
Sodišče bi ji lahko sodilo kot teroristični organizaciji
V odzivih na sodbo je bilo v večini novinarskih poročil in javnih odzivov močno spregledano dejstvo, da so bili pripadniki Zlate zore obsojeni kot pripadniki kriminalne organizacije, ne kot nacisti. Obsojena je bila njihova sporna »poslovna praksa« in ne ideologija. »Grška zakonodaja, žal, ne omogoča sojenja zaradi pripadnosti nacistični organizaciji – v nasprotju z, denimo, nemško, avstrijsko in tudi slovaško. V tej smeri je imelo tožilstvo zvezane roke. Kriminalna organizacija je magična besedna zveza, ki jo danes uporabljajo vsi. Ne, ne smemo pozabiti, da pripadniki Zlate zore niso bili obsojeni kot nacisti zaradi svojih politike in ideologije. Obsojeni so bili – in tako jih tudi javno portretirajo – kot kriminalna organizacija, kar so med drugim seveda bili. A bili so tudi kaj drugega; to bi utegnilo imeti politične posledice. Tudi kazni so dobili za kriminalna dejanja. Lahko bi jim mirno sodili tudi kot
Sodni proces, čeprav dolg in počasen, je odločilno vplival na padec Zlate zore.
teroristični organizaciji – tako sodijo anarhističnim skupinam, ki mečejo molotovke. Potem bi dobili precej višje kazni. Ne pozabimo – v zaporu ni še nihče. Še vedno čakamo,« je nadaljevala novinarka in raziskovalka skrajno desnih skupin ter sovražnega govora na spletu.
Kam je izginilo okoli 10 odstotkov grških volivcev, kolikor jih je na vrhuncu njene politične rasti podpiralo Zlato zoro – kje danes počivajo glasovi skrajne desnice, ki jih v Grčiji tradicionalno ni malo? »Glasovi so se razporedili – vsaj na lanskih parlamentarnih volitvah, ko so nacisti izpadli iz parlamenta – med vladajočo Novo demokracijo in nove skrajno desne stranke [Grška rešitev, Grška očetovina in druge]. Te, v nasprotju z Zlato zoro, ki je javno poveličevala nacizem in Adolfa Hitlerja, niso transparentno neonacistične, a imajo številna podobna stališča in tudi retoriko – gre za ultranacionalizem, radikalizem. Zlata zora je bila speciična zaradi organizacije, tradicije in uličnega delovanja. Ter aktivacije,« je pojasnila Katja Lihtenvalner, ki je – kot priča sodnega procesa – prepričana, da je ta, čeprav dolg in počasen, odločilno vplival na padec Zlate zore. »Kar nekaj volivcev je dolgo živelo v zanikanju. Niso verjeli, da so njihovi fantje res sposobni moriti, recimo. Da so organizirana kriminalna združba. Mediji so jih, kot rečeno, dolgo predstavljali povsem drugače. Upali so, da morda vendarle niso nacisti, in jih še naprej podpirali. Češ, vse skupaj so le govorice. Medtem je tudi Zlata zora iz pisarn umaknila nacistične simbole. Toda pet let in pol trajajoče sojenje je – z vpogledom v dokumentacijo – javnosti predstavilo, kdo so bili in kaj so počeli ti ljudje. Za Zlato zoro je to bila politična smrt. Še posebej, ko so izgubili tiho podporo jedrne politike in medijev. Pomemben faktor padca so bila tudi resna trenja v stranki. Veliko vidnih članov – tudi poslancev, grških in evropskih – je zapustilo Zlato zoro. Pet jih je na sojenju pričalo na strani tožilstva. A ne pozabimo, da so na lanskih volitvah kljub temu dobili skoraj tri odstotke glasov. To ni malo,« je opozorila Katja Lihtenvalner.
(Pre)nizke kazni
Mukotrpni sodni proces je vztrajno spremljala vseh pet let in pol. Nabrala in napisala je materiala za nekaj knjig. Jo je razplet sojenja kakorkoli presenetil? »Obsodba Zlate zore, da je kriminalna organizacija, me ni presenetila. Čutila sem, v katero smer gre proces, hkrati je predsednica sodišča Maria Lepenioti že prej sodelovala v nekaj procesih proti nacistom. Presenetila me je višina kazni. Te so nizke, prenizke! To je druga faza, na katero sem čakala in se nisem pustila zajeti valu evforije. Šest poslancev je dobilo trinajst let zapora. Najvišja kazen za vodenje kriminalne organizacije v Grčiji je petnajst let. Dva obsojenca, tudi voditelj Mihaloljakos, sta starejša od šestdeset let. To prinaša olajševalne okoliščine. Možnost skrajšane kazni. Zelo me je presenetilo in razočaralo, da so vsi ostali poslanci – od skupaj osemnajstih – dobili le od pet do sedem let zaporne kazni. To so ljudje, ki so ves čas vedeli, kaj se dogaja. Vsi drugi so dobili najnižje možne kazni, ki jih lahko dobijo člani obsojene kriminalne organizacije. To ni dobro, saj to pomeni, da nekateri izmed njih verjetno sploh ne bodo šli v zapor,« je bila jasna novinarka, ki se ji ob višini kazni zdi sporno tudi dejstvo, da je sodišče poslance Zlate zore izločilo iz primera sojenja za umor glasbenika Pavlosa Fisasa, na kar je od začetka opozarjala tudi njegova družina. »Med procesom smo jasno spoznali način delovanja stranke – hierarhija je bila ostra, nedvoumna; vojaška. Solističnih akcij ni bilo. Za odobritev se vedno pokliče – vodjo. Jasno je, kdo je to bil. Mihaloljakos je bil neposredno vpleten v umor. To smo na sojenju večkrat slišali. Najvišjo kazen je dobil Fisasov morilec, višjo od svojih nadrejenih. Zame je to nesprejemljivo. Zdi se, da so žrtvovali nekaj ljudi,
Oblasti – pod velikim evropskim pritiskom in, predvsem, soočene z morebitnim izbruhom hudega notranjega konflikta – so se preprosto morale odzvati.
manjših rib in uličnih huliganov, poslanci pa so jo dobro odnesli,« je na temne plati sodnega procesa, ki je razburkal Grčijo, opozorila Katja Lihtenvalner, ki smo jo vprašali, ali tam zunaj, na grških ulicah, še obstaja (neo)nacistična substanca, ki se lahko regenerira in – tudi politično – vrne na položaje izpred sedmih, osmih let. In kako bi bilo morebiten ponoven vzpon Zlate zore, seveda v neki drugi obliki, mogoče vsaj zamejiti? »Vrnitev je možna. A v drugačni formi – potencial za rast radikalnih, ultranacionalističnih strank, tudi neonacističnih, je v Grčiji velik. Zdaj smo se ukvarjali s fanatičnimi nacisti, ki so bili med drugim odlično organizirani. To je bila struktura, ki se je oblikovala skoraj trideset let. Vprašanje je, kaj se bo v prihodnje dogajalo na ulici, kjer je Zlata zora uspešno mobilizirala svoje članstvo in volilno telo,« je strnila Katja Lihtenvalner.