Če s talenti ne ravnaš prav, jih lahko uničiš
Pianist in glasbeni pedagog Armin Ćoralić Največji izziv so talentirani učenci – Vrhunska kariera v svetu glasbe zahteva visoko ceno
Pianist in glasbeni pedagog Armin Ćoralić je z odliko diplomiral na eni od najprestižnejših glasbenih izobraževalnih ustanov na svetu.
DOM JE SVET 10
Za diplomski koncert je na londonskem Royal College of Music zaigral Lisztovo Sonato v h-molu. Everest solističnega repertoarja. Diplomiral in magistriral je z odliko. Po koncu šolanja sta ga dva agenta vabila, da bi ga vzela pod svoje okrilje in iz njega naredila »novega Maksima Mrvico«. Ker je sebi že prej dokazal, da zmore, da je vrhunski, ju je zavrnil in se podal v pedagoške vode.
Armin Ćoralić, ki trenutno poučuje na SCGV Emil Komel v italijanski Gorici, pravi, da je težko biti odličen učitelj klavirja, če sam nisi bil vrhunski pianist. Le ta zmore učencu predstaviti različne nivoje zvoka, tone, artistično imaginacijo. Še posebej je to opazno pri starejših učencih. »Vedeti moraš, kako iz njih iztisniti čim več, pa da jim je igranje še zmeraj v veselje. Kot pedagog moraš biti prilagodljiv in prepoznati, kakšen način dela komu ustreza in kakšno vrsto vzgoje ima doma.« Pri nekaterih je hitro jasno, da so veliki talenti, a ni nujno, da bodo ta potencial izkoristili. Veliko jih na začetku zamenjuje trdo delo s talentom; ta se pokaže kasneje. Po navadi se prelomi pri 11 ali 12 letih, ko je čas za težje skladbe. »Največji izziv so zelo talentirani učenci, ker pride zraven tudi ogromna odgovornost – če z njimi ne boš delal prav, jih lahko uničiš. Učitelj mora pri sebi prepoznati, ali je učencu dal vse, kar mu je lahko. Nekateri jih pošljejo takrat naprej, k drugemu mentorju. Nekateri pa zaradi lastnega ega učenca »držijo« pri sebi.
Življenje ni zgolj klavir
Pri sedmih letih je bil prepoznan kot čudežni deček, ko je izvedel svoj prvi samostojni koncert. Po drugem letniku gimnazije ga je pod svoje okrilje na ljubljanski Srednji glasbeni šoli za opero in balet zvabil profesor Sijavuš Gadžijev, z besedami, naj se ozira proti Parizu, Berlinu ali Londonu. Z Davidom Helfgotom na umu in približno 850 protikandidati mu je uspelo priti na Royal College of Music (RCM), poleg Juilliarda eno od najbolj prepoznavnih izobraževalnih inštitucij za glasbenike na svetu. »Glede na to, kakšne rezultate sem na klavirju dosegal pred tem, niti nisem bil presenečen. Zavedal sem se svojih sposobnosti.« Na internih tekmovanjih je dosegal nagrade in mesta pred kolegi, ki so hodili na velika svetovna tekmovanja, ter si dokazal, da igra na vrhunskem nivoju. Vedno si je prizadeval, da ostane zvest samemu sebi, in razvijal poleg vrhunske igre tudi socialne veščine. »Moj fokus nikoli ni bil zgolj klavir. Med študijem sem videl, kaj se zgodi, če greš v tak ekstrem. Ceno, ki jo človek plača, če je osredotočen le na uspeh in kariero. Marsikaj žrtvuješ na kratki rok, še več na dolgi. Kar je povsem normalno. Po eni strani me je London streznil – začel sem gledati z druge perspektive in želel imeti več od življenja. Verjamem, da sem zaradi tega tudi boljši pedagog.« Zgodba iz ilma Whiplash, ki pripoveduje o brutalnem svetu poučevanja bobnov, ni daleč od resnice tudi kar se tiče klavirja, pravi sogovornik. Vsakodnevna potovanja iz ene države v drugo in preigravanje bolj ali manj istega repertoarja, kar bi se mu, če bi iz njega naredili »brand«, hitro zgodilo, je odpadlo. »Nikoli me ni zanimala le glasba, pač pa tudi znanost, šport,« pojasnjuje navdušeni karateist, ki je tesno povezavo med telesno pripravljenostjo in igranjem klavirja precej preučeval, tudi svoje učence opominja, naj bodo športno aktivni. »Nekateri starejši profesorji so bili vedno proti temu, da se ukvarjaš s športom. 'Bog ne daj, da si poškoduješ prste, nosi rokavice', so opozarjali. Sam se ne strinjam s tem. Na magistrskem študiju so mi testirali pulz. Bil je za 20 do 25 udarcev nižji kot pri drugih glasbenikih, ker sem bil zelo izično aktiven. To naredi na odru ogromno razliko! Če imaš recimo tremo, logično namreč je, da si med nastopom živčen, imaš ob dobri izični pripravljenosti počasnejši utrip, možgani dobijo več kisika, dlje si skoncentriran, manj se potiš. Ampak mnogi se tega še vedno ne zavedajo,« pravi Armin.
In klasika nista le Mozart in Bach
Velika razlika je tudi v odnosu do klasične glasbe in kulture nasploh v Veliki Britaniji in Sloveniji. »V Londonu sem kot študent v Queen Elizabeth Hall poslušal Iva Pogorelića. Karta za prvo vrsto me je stala pet funtov. Študenti imajo tam lahek dostop do vrhunskih izvajalcev. Pri nas v Cankarjevem domu za tak denar dobijo kvečjemu sedež v zadnji vrsti.« Zanimanje za klasično glasbo po njegovem mnenju upada, mlade publike na koncertih je vedno manj. »Če boš danes komu rekel, da poslušaš klasiko, bo pomislil na Mozarta in Bacha. A sam rad igram melodično in poslušljivo ter virtuozno klasično glasbo. Vem, da sem tam zaradi publike. Če hočem izvajati na primer Bacha ali kakšno bolj kompleksno skladbo, bom to počel v koncertnih dvoranah za primerno publiko.« Resda Royal College of Music gradi na imidžu, profesorji iščejo najboljše pianiste, ki bodo ponesli ime univerze po svetu. A je predmetnik kljub vsemu sestavljen tako, da študentu ni treba izbirati med (ne)pedagoškim študijem, pač pa je vse prepleteno. »Tam jih ne zanima, kakšne ocene imaš pri zgodovini glasbe, teoriji, harmoniji, kontrapunktu, kar je seveda tudi pomembno. Ampak tam si predvsem zato, da igraš. Ni balasta.« Profesorji sodelujejo med seboj, da bi čim več dali mladim pianistom. Sam je že med študijem razmišljal, da se bo po koncu vrnil v Slovenijo. A ko je po šestih letih odprtih misli in glave prišel nazaj, je hitro začutil utesnjenost. Nekaj časa je poučeval klavir v rodni Idriji, z željo vrniti nekaj okolju, ki mu je precej pripomoglo k šolanju. Čeprav se je dobro počutil, vseh njegovih pričakovanj ni izpolnilo in iz osebnih razlogov je šel bogato znanje predajat drugam.
Med epidemijo je poučeval na daljavo, a je tako njemu kot učencem manjkal osebni stik. Še vedno vsak dan sede za klavir, da ostane v formi, na leto izvede tudi dva do tri koncerte za svojo dušo. Ko učitelji začnejo poučevati, jih namreč dosti preneha igrati. Zjutraj telovadi in vadi, kolikor mu čas dopušča, rad je namreč tudi z družino. Kot so ga nekoč gnali naprej njegovi lastni uspehi na velikih tekmovanjih, ga danes ženejo priznanja, ki jih dobijo njegovi učenci. »Z eno od učenk sva dobila zlato na državnem tekmovanju, nagrado za najboljšo izvedbo obvezne skladbe, sonate. Izvajalec za to potrebuje že nekaj umetniške predstave. Tudi to je neko zadoščenje, da sem na pravi (pedagoški) poti.« Vedno ga je še posebej motiviralo, ko so govorili, da mu ne bo uspelo. Tega v majhnem kraju ni slišal le enkrat. Nejevero je obrnil sebi v prid. »Sam se vseskozi učim. Tudi od 'najslabšega' profesorja lahko nekaj odnesem, če drugega ne, kako naj nečesa ne počnem.«
Težak repertoar zahteva poleg fizične in tehnične pripravljenosti tudi izredno čustveno inteligenco in artistično imaginacijo.