Petra Pogorevc

Rac

53. DEL

Tako opremljena sva šla na mrtvo stražo. Poveljnik naju je poslal na drugo stran; njega na desno, mene pa na levo stran mostu, ki ga je začel dvigovati.

In takrat se je od nekod razlegel strahoten grgrajoči krik, hkrati pa se je ob neznosnem ropotanju spustil dvižni most. Zatulil je nesrečni oicir iz Nove Gorice, ki je ležal pri topu številka dve na stopnicah in ga je del granate zadel v vrat. Očitno se je za trenutek ovedel in je bil tisto njegov predsmrtni krik. Poveljnik je za vrati ječal, cvilil in klical, naj se vrneva.Vrgel sem se na tla, na bok. Dubrovčan je pa začel streljati v krogu kot zmešan. Polnil je tisto svojo brzostrelko in streljal, jaz pa sem se zlimal z zemljo, ker sem se bal, da me bo prerešetal. Ko je izpraznil vse šaržerje in ni mogel več streljati, je začel glasno tuliti in zbezljal nekam v noč.

Ko je izginil, je spet zavladala smrtna tišina.

Ležal sem na tleh v temi in pred sabo zaslišal:

»Radkoooo! RADKO! Raaaadko!« Kot bi me nekdo od daleč klical.

Zadaj za mojo ritjo pa je prestrašeno jecljal poveljnik:

»Radradkokokoko! Vravratititi sese odmahahah!«

Od strahu mi je šlo na jok. Mislil sem, da se mi meša.

Izprsil sem se in si mislil: kje ste, mamicu vam jebem. Spustil sem rafal iz brzostrelke. Najprej je vse potihnilo, nato pa so se spet zaslišali klici.

»Radkoooo! RADKO! Raaaadko!«

In zadaj spet: »Radradkokokoko! Vravratititi sese odmahahah!« Nekaj mi je govorilo, naj ne streljam, čeprav bi me zaradi tega lahko postavili pred vojno sodišče. Na mrtvi straži nimaš kaj. Moraš streljati, ne pa debatirati s sovražnikom. Ampak na srečo sem se tistim glasovom pustil prepričati.

Kljub vsej grozi tiste noči sem pravilno presodil, da je šlo za pripadnike vojske, ki so nam jih poslali na pomoč. Šolane vojake, specialiste. V Puli so gledali naš vojni ognjemet in videli, da je šlo vse narobe. Zelo jih je zaskrbelo, ker so vedeli, da je v Barbarigi shranjenih na tisoče granat in polnitev. Če bi zaloge eksplodirale, bi šla trdnjava hudiču v rit in naše riti tudi.Skratka, nisem več vedel, kaj naj, ali naj poslušam poveljnika ali njih. Nehal sem streljati. Rekli so mi, naj odvržem šaržerje. Imel sem jih za celo torbico. Začel sem jih metati v temo.

Ponk, pank, penk, so ropotali šaržerji.

Nato pa: tap, tap, tap, tap. Kot bi tekale naokrog kakšne živali.

V temi so pobirali šaržerje. Nobene svetlobe ni bilo, ničesar. Potem ko sem jim zmetal vse šaržerje s torbico vred, so me prepričali, da sem odvrgel še brzostrelko.

Tap, tap, tap, tap, kot bi nekdo tekel po prstih in – adijo, moja brzostrelka!

Ker jim tistega thompsona nisem mogel kar tako flikniti, sem pač počepnil. Ne vem, kako so lahko v temi to videli, ampak še preden je brzostrelka padla na tla, sta dva od nekod skočila name in me, kot se temu reče v vojski, onesposobila. Vse zvezde sem videl. Prav klečala sta na meni, eden mi je zvil roki na hrbet, drugi pa zabil glavo v prah. Tako sta me prilimala k tlom, da sem izgubljal zavest, hropel in trzal od bolečin.

Nato so se prižgale luči na njihovih vozilih. Imeli so tudi ogromen reflektor, zato je postalo svetlo, kot da bi se že drugič tisto noč naredil dan. Odpeljali so me malo stran in me zaslišali. Moral sem jim povedati, kdo vse je še v trdnjavi. Ukazali so mi, naj pokličem poveljnika, ki je neverjetno hitro odklenil vrata. Takoj so ga odvlekli nekam stran. Odpeljal sem jih noter in v poveljniškem vodu smo odkrili doktorja, ki je načel alkohol iz omarice prve pomoči in se ga od strahu napil ko krava. Bil je bled ko smrt, tresel se je, kot da ima mrzlico, in nerazumljivo blebetal; kar odpeljali so ga.

O tistem revežu, ki sem mu dvakrat vbrizgal morij, sem bil trdno prepričan, da je vmes že umrl, vendar je bil še vedno živ. Odpeljali so ga v bolnišnico v Pulo. Kasneje sem izvedel, da sta njegova starša pripotovala iz Ljubljane, samo da bi ga videla še živega, on pa je umrl, medtem ko sta se po hodniku bližala njegovi sobi. Izdihnil je, tik preden sta vstopila.

Čez teden dni sva se morala jaz in tisti fant iz Dubrovnika vrniti na prizorišče nesreče. Dali so nama vedra z vodo, sirkove krtače in špohtle, da sva ga očistila. Še danes se mi zdi svinjsko in brutalno, da so nama to naložili. Rekli so, da zaradi tega, ker sva bila v poveljniškem vodu.

»Razumem!« sem rekel, a nisem prav nič razumel.