JURE STOJAN

Jure Stojan partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve Ko sedanjost žre prihodnost, je zgodovina še edino, kar preostane. A prihodnost to ni.

o učenju iz vzrokov za propad rimskega imperija

Udobno je razmišljati v sloganih, inspiracijskih citatih, geslih in deklaracijah. Skratka v vsem, kar je možno stisniti v nekaj vrstic, izpisati v lični pisavi in nalepiti na družbena omrežja. Da ne bo pomote, uporaba višjih kognitivnih funkcij možganov je očitno naporna in boleča, že odkar je človek človek, vrste homo sapiens. V tehnologiji pa je že od nekdaj iskal nadomestek lastnega razmišljanja. Tiskarski stroj je denimo kmalu po Gutenbergovem izumu premičnih črk razmnožil številne zbornike z navedki iz klasične literature, tako da so lahko bralci z nakupom ene same knjige zableirali, da so jih prebrali na stotine. Pomislite, nekakšen google psevdointelektualcev evropske renesanse. In vsaj od takrat naprej se kot posebej globoko modrost predstavlja geslo starih Rimljanov, da je zgodovina učiteljica življenja, »vitae magistra«, kot je zapisal Cicero v svojem govorniškem priročniku.

Učiteljica pa taka! Vsakič naplete drugačno pripoved, ki ima s preteklostjo manj zveze kot z vedenjem učencev, ki jo jezijo v tistem trenutku, ko pač pripoveduje svojo zgodbo. Kako ušiva učiteljica je rimska historia, pokaže preprost test – propad rimskega imperija. To je osrednji dogodek zgodovine Evrope, severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Pa mislite, da ga gospa poosebljena zgodovina zna pojasniti? Kar 210 možnih pojasnil je leta 1984 naštel nemški profesor Alexander Demandt v knjigi

Der Fall Roms, Padec Rima. Od A za »Aberglaube«, praznoverje, do Z za »Zweifrontenkrieg«, vojno na dveh frontah. Glede na čas, ki je od objave pretekel, ne dvomim, da se je seznam še podaljšal. Zgodovina imperijev je pač najbolj zanimiva v časih, kot je naš – ko se geopolitično razmerje moči spreminja in zgodovinarji iščejo vidike preteklosti, ki bi pomagali prebroditi nevarno sedanjost. To pa tudi pomeni, da zgodovinopisje Rima pove več o času, ko nastaja, kot o letu 476, ko se je poslovil zadnji zahodnorimski cesar Romul Avgust.

Seznam vzrokov za propad Rima je srhljivo branje. Nemogoče ga je namreč gledati s svežimi očmi, neobremenjenimi z današnjimi problemi. Za pokušino zelo površen izsek: dolžniška kriza, rastoča birokratizacija, padec rodnosti, onesnažena pitna voda, podnebne spremembe, pandemije, plutokracija in kleptokracija, migrantska kriza, ekonomska kriza. Koliko katastrof se mora nagrmaditi, da sistem ne zmore več in se sesuje pod težo vseh svojih problemov? Ni še prepozno, da bi leto 2020 postavilo še en takšen zlovešč mejnik, prav ob bok letu 476. Namreč, če se vodilna velesila, ZDA, spotakne ob notranje spore okoli izida predsedniških volitev. Letošnja predvolilna tekma spominja bolj na nestabilne države v razvoju (ki jih je predsednik Trump tako surovo, slikovito in sporno imenoval »shithole«, »usrane luknje«) kot pa osrednji svetilnik svobode in demokracije na svetu.

A takšna črnogleda napoved ima seveda veliko napako: je popolnoma neznanstvena, temelji na pristranskem izboru svarilnih znakov, zamolči pa vse tiste vidike, po katerih današnje ZDA nikakor niso kot antični Rim. Denimo današnji gladiatorski boji, igre ameriškega nogometa, se vsaj na kratek rok ne končajo tako krvavo in smrtno kot v antiki, čeprav so dolgoročne posledice vrhunskega športa za zdravje športnikov tudi danes pošastne. Prav tako suženjstva v Ameriki uradno ni več, ženske imajo volilno pravico, glava gospodinjstva pa ne sme več prodajati svojih otrok. Kanalizacija je danes slabša, isto velja za beton, imamo pa boljše računalnike. Oziroma, imamo jih. Je to dovolj razlik, da se bo Washington v tem trimesečju izognil usodi Rima?

Kljub negotovosti, kaj nas zgodovina pravzaprav hoče naučiti, pa ne gre zanikati dejstva, da pripoveduje zanimive zgodbe. Za nekatere bi bilo včasih bolje, da jih ne bi slišali. Napoleon je denimo bral o Aleksandru Velikem. Hitler je bral o Napoleonu. Današnji voditelji razmišljajo o Hitlerju in o neskončni drugi svetovni vojni. Ne smemo pozabiti, da ljudje pozabijo napačne stvari, se spomnijo napačnih ali pa se napačno spominjajo. Prav tako ne, da živimo v svetu, ki daje vedno več omejitev človeški domišljiji. Pandemija covida-19 je denimo na tisoče pisateljic in pisateljev po vsem svetu spravila v nezavidljiv položaj, ki je seveda toliko bolj pereč v času sicer ogroženega zdravja in gmotnega preživetja.

Kako namreč pišeš o ljubezni, o pogovorih in zapletih, če je svet okrog tebe obstal? Zgodba, v kateri se neznanci srečajo na letališču, je ali zgodovinska ikcija ali znanstvena fantastika, morda grozljivka z zdravstveno temo. O tej tegobi tarna britanski avtor znanstvenofantastičnih uspešnic Charlie Stross, realnost ga je oropala kopice možnih tem, o katerih bi lahko še pred nekaj leti brezskrbno razpredal. Teorije zarote, denimo piše v svojem dnevniku, niso več smešne. Romani, v katerih pametni telefoni ne zaznamujejo življenja likov, ne govorijo o današnjem svetu. Tudi satirikom ne gre od rok, da bi se domislili bolj absurdnih zapletov, kot se jih politiki v resničnosti. Ko sedanjost žre prihodnost, je zgodovina še edino, kar preostane. A prihodnost to ni.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.