Pisma bralcev in odmevi

Moj pogled na zdravstvo

Kar nekaj časa sem potrebovala, da se sem odločila, da vam to napišem. To pa predvsem zato, ker kar naprej poslušam samo pripombe in graje glede našega zdravstva.

Sem že 60 let pacientka v ZD Ljubljana Šentvid. Opisala vam bom težave v naši družini v času covida.

Hči mi je v lanskem letu zbolela za hudo boleznijo. Vsi smo bili na tleh. V času njenega okrevanja se je v letošnjem letu pojavila še korona. Kar me je še dodatno sesulo.

Nenadoma se je zgodilo, da se zbudim in hočem vstati. V glavi mi tolče, suva in se mi vrti. Z veliko težavo sem se privlekla do merilca tlaka in ugotovila, da imam tlak 190 – 90 – 70. Po dveh dneh sem se odločila, da pokličem svojo zdravnico, ki je tisti čas uradovala kar doma. Takoj se mi je javila na telefon. Začutila je, da sem prestrašena. Name je delovala zelo pomirjujoče. Pustila mi je, da govorim in govorim. Po končanem pogovoru mi je napisala recept za znižanje tlaka. Kar pa ni delovalo. Takoj naslednji dan me je poklicala in se zanimala, kako in kaj. Odločila se je za nove tablete, ki so bile ustrezne. Spet sva bili na zvezi. Povedala mi je, da me bo takoj, ko bo možno, sprejela osebno v ambulanti. To se je tudi zgodilo. Med tem časom pa je spremljala potek mojega stanja.

O osebnem obisku pri njej pa moram povedati, da mi je naredila temeljit pregled in uredila vse potrebno, da se moje zdravstveno stanje uredi. Pred enim mesecem sem si še zlomila gleženj. Takoj mi je napisala urgentno napotnico za pregled in me hkrati naročila za pregled v ambulanti, da se pogovoriva glede mojih preostalih težav.

To sta le dva primera. V omenjeni ZD hodim že 60 let, pa še nisem doživela nič takega, kar bi bilo vredno graje. Tudi telefoni ne zvonijo v prazno. Povedati moram še, da nimam nobenih zvez ali poznanstev. Bila sem obravnavana kot drugi pacienti. Bistvo vsega je, da pacient začuti, da si vzame zdravnik zanj vsaj minimalni čas in mu nudi toplino in pogovor. Verjemite mi, da to na pacienta deluje bolje kot tablete. Ob tej priliki bi pohvalila tudi ostalo osebje v ZD, predvsem pa mojo zdravnico dr. Rakićevo in njeno sestro Burgarjevo.

In zdaj še zahvala Onkološkemu inštitutu v Ljubljani, kjer se zdravi moja hči. Eno leto je že minilo, odkar so ji odkrili bolezen. Pohvala gre tudi vsemu zdravstvenemu osebju, ki v tako težkih razmerah nesebično skrbi za bolnike s covidom, in mnenja sem, da zdravstvo v tem norem času deluje optimalno, kajti vsi ukrepi ne bodo pomagali, če se jih mi državljani ne bomo držali. Torej je vse bolj ali manj odvisno od nas samih.

Zaključujem z željo, naj se zdravstvo ne privatizira.

Marija Zupančič,

Ljubljana

Prevelika pričakovanja

V prispevku z naslovom Prevelika pričakovanja ( Delo, 3. oktobra, naslovnica) Barbara Zimic ugotavlja, da smo Slovenci od svoje samostojne države pričakovali preveč. Mogoče res, a samostojna Slovenija je doslej upravljala slovenski narod in njegovo bogastvo veliko slabše, kot je to uspevalo Socialistični republiki Sloveniji znotraj tedanje Jugoslavije.

Za primerjavo bom vzel obdobje ene generacije, 25 let, in sicer iz časa od 1961 do 1986 v SRS in od 1994 do 2019 v RS. Namerno sem izvzel burna leta razpadanja Jugoslavije in nastajanja nove države Slovenije 1987–1993. Primerjava je seveda relativna, in ne absolutna, saj so vse države sveta v zadnjih 25 letih naredile velikanski skok v družbeno-ekonomskem razvoju. Zagotovo smo dosegli manj kot sosednja Avstrija ali združena Nemčija z bremenom obnove priključenih dežel DDR, da ne omenjam komunistične Kitajske. Leta 1985 je Iskra Delta postavljala prvo računalniško mrežo na Kitajskem in v Novi Gorici poučevala njihove inženirje iz vrst policije osnove računalniških komunikacij. Danes Kitajska znanstveno in tehnološko tekmuje z ZDA.

Da bi slovenski narod imel prihodnost in se obnavljal z minimalno rastjo slovenskih državljanov, bi se moralo v obdobju od 1994 do 2019 roditi vsako leto 16.000 otrok več, kot se jih je: torej namesto 20.000 na leto, 36.000 na leto. V celotnem obdobju 25 let – od novorojenčka do novega potencialnega davkoplačevalca – je »izpadlo« skupaj 400.000 Slovencev. Strošek vzdrževanja otroka od novorojenčka do 25-letnika, ki z zaposlitvijo postane davkoplačevalec, znaša za državo in starše 10.000 evrov na leto. Država Slovenija in njeni državljani torej danes prihranijo na leto štiri milijarde evrov, ker slovenski narod načrtno prepuščamo izumiranju. Oblastniki države Slovenije so slovenski narod dolgoročno obsodili na smrt. Hitler je načrtoval izbrisati slovenski narod na brutalno morilski in hiter način, sedanji slovenski politiki pa na dolgoročen in prijaznejši način.

Enako se sicer dogaja tudi v celotni Evropi. Vendar bodo razvojno privlačni in veliki narodi EU posrkali vse najboljše človeške razvojne potenciale malih in manj razvitih narodov. Slovenija pa bo izpad mladih prebivalcev nadomeščala z nizko produktivnimi delavci iz še bolj revnih narodov Jugovzhodne Evrope. Tako se bodo v Sloveniji ohranjali nizka produktivnost gospodarstva, nizke plače, še slabše pokojnine in drastični rezi v zdravstvenem varstvu, še več ropov, kraj in vseh vrst kriminala.

Kvaliteta življenja je v samostojni državi Sloveniji nižja od tiste v Socialistični republiki Sloveniji (SRS). V socializmu so se delale hude krivice manjšini, danes se delajo hude krivice večini. Večja je stopnja revščine in osnovne človekove pravice do varnosti so danes veliko bolj kršene kot v socializmu. Danes je večina prebivalcev RS bolj ogrožena od vseh vrst kriminalcev, ropov, kraj, negotovih in prekarnih zaposlitev, manjše zdravstvene varnosti, še manjša je varnost za bodoče upokojence.

Država Slovenija je prodala vse, kar so ljudje v desetletjih socializma ustvarili, in nas še krepko zadolžila. Prihodnost je za slovenski narod črna in to vse kot posledica kapitalistično bančne diktature, ki nam vlada zadnja desetletja. Simbolično se je začela leta 1994 z ukinitvijo centralne državne inančne nadzornice SDK. Ukinil jo je DZ RS na predlog treh visokih bančnih strokovnjakov – predsednika vlade dr. Drnovška, inančnega ministra mag. Gasparija in guvernerja BS dr. Arharja. Boris Nemec,

Šempeter pri Gorici

Francoski glamur z električnim prizvokom Spoštovani g. Kuzmin, v Delu sem 10. oktobra na strani 21 prebral vaš strokovni komentar o avtomobilu DS7 z naslovom Francoski glamur z električnim prizvokom. Res, da ne vozim hibrida, ampak običajnega bencinarja DS7, a vseeno mislim, da ste zares odličen avtomobil ocenili nekoliko prestrogo. Verjetno ga niste vozili dolgo.

Moram povedati, da sem v življenju vozil tako rekoč že vse »premijske« znamke – BMW, Mercedes, Audi, Volvo, SAAB, tudi Renault in Peugeot, in z njimi naredil skupaj skoraj milijon kilometrov.Tudi alfo quadrifoglio verde sem imel. Ta je bila najbolj »strupena«. Tako da lahko primerjam avtomobile.

DS7 me je zelo pozitivno presenetil. Ni šminka, kot vi pravite, ampak zelo lepo oblikovan in udoben avto, vožnja z njim je pravi užitek, če jo primerjamo z mojim bivšim mercedesom. Tudi notranjost je nekaj unikatnega, še posebej velik zaslon, ki je enostaven za upravljanje in ima dobro resolucijo. Skratka, da ne bom opisoval na dolgo in široko – super avto. Verjetno tudi zato, ker sem nekoliko starejši in mi športni mercedes pri teh letih verjetno ne pritiče več.

Sicer pa redno prebiram vaše prispevke v Delu in verjamem, da so strokovno na visokem nivoju. Sem pač samo izrazil svoje občutke, ki jih imam pri vožnji z DS7. Črtomir Špacapan,

Nova Gorica

Politika v času covida

V obdobju, ko nam grozi vse več okužb in vse več smrti, je razdvojena slovenska politika izjemno nevarna za celotno populacijo. Boj za oblast postaja težko razumljiv, ko se boriš za lastno življenje za življenje najbližjih! Levi, desni, srednji – poskusite boj za oblast podrediti boju za preživetje. Slovenski narod, državljani se vas bodo spominjali po tem, koliko je bilo okuženih in mrtvih in manj po vašem boju za oblast.

Ado Butala,

Izola