Boj s podnebno krizo mora ostati prva frontna črta človeštva
Covid-19 in podnebne spremembe Začasna zamrznitev globalnih gospodarskih aktivnosti in potovanj na »veliko podnebno sliko« ne bo vplivala
Ravno v teh dneh bi moral v Glasgowu potekati 26. svetovni podnebni vrh (COP26), ki pa so ga zaradi pandemije novega koronavirusa že spomladi prestavili na prihodnje leto. Že ta gesta – zakaj vrh ne bi mogel potekati v digitalni, prirejeni obliki? – je nakazala, da podnebna kriza, ne glede na neskončno število visoko letečih fraz, še zdaleč ni na vrhu prioritet mednarodne skupnosti.
Da je podnebna kriza v času pandemije izpadla z menijev mednarodne politike, je minuli ponedeljek ob začetku dvotedenskega podnebnega dialoga, ki poteka v okviru Združenih narodov, opozoril tudi predsednik COP26 Alok Sharma. »Pozivamo k novim, bolj ambicioznim in nacionalno odločnim prispevkom k dolgoročni strategiji na poti do brezogljične družbe,« je mednarodno skupnost in posamezne države pozval Sharma ter opozoril na težave s inanciranjem velikih podnebnih projektov in upad pozornosti za podnebna vprašanja v času pandemije.
Na srečanju je sodeloval tudi generalni sekretar Združenih narodov António Guterres, ki še vedno upa, da so cilji natanko pred petimi leti podpisanega pariškega podnebnega sporazuma še vedno dosegljivi. »Odločitve, ki jih sprejemamo zdaj, bodo določile tok prihodnjih tridesetih in več let. Če želimo uresničiti cilje poldruge stopinje Celzija, moramo emisije v ozračje razpoloviti do leta 2030 in razogljičenje izpeljati do leta 2050,« je na virtualni konferenci ZN o podnebnih spremembah pred tednom dni dejal Guteres in dodal, da bi bile, če teh ciljev ne dosežemo, posledice za gospodarstva, družbe in ljudi veliko hujše, kot so posledice pandemije bolezni covid-19. »Zato moramo veliko vlagati v javno zdravstvo, prehransko varnost in izobrazbo za vse; v opolnomočenje žensk, deklic in najbolj ranljivih; v podporo produktivnih investicij in zaposlovanja, v dostop do energije in, na splošno, v promocijo človekovih pravic,« je bil izrazito jasen Guteres, ki je kot eden redkih med seboj povezal vse ključne elemente boja za skupno, do podnebja in sočloveka (ter sobitij) prijazno prihodnost.
Brez vpliva na »veliko podnebno sliko«
Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije (WMO) so se emisije toplogrednih plinov v ozračje – predvsem zaradi zmanjšanja prometa – letos zmanjšale za 4,2 do 7,5 odstotka. A po mnenju strokovnjakov iz taiste organizacije je to »le majhna kaplja«, saj se toplogredni plini kot neposredna posledica človeških aktivnosti še naprej kopičijo v ozračju. Začasna zamrznitev globalnih gospodarskih aktivnost in potovanj po podatkih WMO na »veliko podnebno sliko« tako rekoč ne bo imela nikakršnega vpliva. Nasprotno. Emisije se kopičijo, kar se še najbolje kaže na postaji za merjenje ogljikovega dioksida v ozračju na Havajih (Mauna Loa), kjer je bilo izmerjeno septembrsko povprečje delcev ogljikovega dioksida v ozračju 411,3. Septembra lani: 408,5. To je velika, zastrašujoča razlika. Nazadnje je bilo v zemeljskem ozračju toliko ogljikovega dioksida zgoščenega pred tremi do petimi milijoni let, ko je bila povprečna temperatura višja za dve do tri stopinje Celzija, gladina morja pa za deset do dvajset metrov. Poročilo WMO ( Green Gas Bulletin), ki so ga objavili minuli ponedeljek, navaja podatek, da je količina ogljikovega dioksida v ozračju zdaj za 50 odstotkov višja kot leta 1750 – pred začetkom industrijske revolucije, količina izpustov ogljikovega dioksida v ozračje pa se je od leta 1990 povečala za kar 45 odstotkov.
Tu nikakor ne gre pozabiti metana, potencialno še veliko bolj nevarnega toplogrednega plina, katerega izpusti (živinoreja, riževa polja, naftno-plinska industrija …) so doslej predstavljali 17 odstotkov vseh toplogrednih izpustov, že zdaj pa ga je v ozračju dvainpolkrat več kot pred industrijsko dobo. S pospešenim taljenjem permafrosta utegne metan uničujoče hitro »ujeti« ogljikov dioksid. To bi bilo – pogubno. Ne le za podnebje in okolje.
Želje: ambicioznost in smelost
Leto 2020 bo, kot vse kaže, najbolj vroče v zgodovini merjenja temperature. In to kljub temu, da ga – vsaj za zdaj – ni zaznamoval kak zares izreden pojav, kot je bil leta 2016 El Niño. Pandemično leto si bomo med drugim zapomnili po najvišji arktični temperaturi v sibirskem Verhojansku, kjer so 20. junija izmerili 38 stopinj Celzija. V taistem Verhojansku, kjer so februarja 1892 izmerili najnižjo temperaturo na severni polobli – minus 67,8 stopinje Celzija. In po gorečih Arktiki, Amazoniji, Avstraliji. Ter predvsem po najmanjši količini arktičnega ledu, ki se tali desetkrat hitreje od najbolj pesimističnih napovedi.
Cilji pariškega podnebnega sporazuma – to je zdaj že popolnoma jasno – so žal nedosegljivi. Utopični. Rasti povprečnih temperatur nad poldrugo stopinjo Celzija ne bo mogoče omejiti. Prav tako si je skoraj nemogoče predstavljati, da bi do leta 2050 postali brezogljična … postogljična družba. Znanstveniki iz vrst WMO so izračunali, da bi izpuste, če bi želeli ohraniti vsaj malo upanja,
morali razpoloviti že do leta 2030. Če se to ne bo zgodilo, se bo moralo stotine milijonov ljudi po vsem svetu že kmalu soočiti z velikanskimi požari, sušami, poplavami, naraščajočimi (in izumirajočimi) oceani, izgubo domov in delovnih mest, pandemično revščino in – podnebnim begunstvom.
Čeprav so podnebna vprašanja v času dominacije ene same teme bolj ali manj izginila iz medijev in javnega diskurza (podobno, denimo, velja za vojne in tragedije beguncev), je vsaj v Evropski uniji vendarle zaznati nekaj premikov. In to – ironično – v politiki. EU je v zadnjih mesecih še zaostrila svoje podnebne in okoljske cilje, kar je posledica novega zelenega dogovora in načrta o zeleni (gospodarski) obnovi Evropske unije po koncu pandemije. Evropska komisija je pred časom tarčo za znižanje emisij toplogrednih plinov v ozračje do leta 2030 »dvignila« s 40 na 55 odstotkov, evropski parlament pa je letvico dvignil na 60 odstotkov. Za uresničitev teh dejansko izjemno ambicioznih načrtov imamo manj kot deset let časa. EU ob tem želi postati »podnebno nevtralna« do leta 2050, pomemben del razogljičenja evropske energetike pa predstavljajo načrtovane velike investicije v vetrne elektrarne. V strategiji evropske komisije za pridobivanje obnovljivih virov energije na morju – oziroma ne na kopnem – (EU Strategy on Offshore Renewable Energy) je predvideno, da se bo zdajšnja kapaciteta vetrne energije s 12 gigavatov do leta 2050 povzpela kar na 300 gigavatov. Večinoma z gradnjo plavajočih vetrnih elektrarn, poudarja se tudi izkoriščanje energije morja (plima, valovanje) in seveda sonca.
Ob Evropski uniji, ki se je k prehodu v brezogljično družbo zavezala do leta 2050, je to – večina letos – storilo še 110 držav. Med njimi Japonska, Južna Koreja in Združeno Kraljestvo. Kitajska, velika onesnaževalka in tudi velika gospodarsko-politično-geostrateška zmagovalka pandemičnega obdobja, si je za prehod v brezogljičnost izbrala leto 2060. »Covid-19 ni ustavil podnebnih sprememb. Na slabše gre in možnosti, da še kaj ukrenemo, se manjšajo. Če nam bo cepivo morda pomagalo, da se izvlečemo iz pandemije novega koronavirusa, za globalno podnebno urgentnost ni na voljo nikakršnega cepiva,« je bila med virtualnim srečanjem jasna generalna sekretarka Združenih narodov za podnebne spremembe Patricia Espinosa.
Menjava v Beli hiši
Drobec optimizma je mogoče iskati tudi v bližajoči se menjavi v Beli hiši, kjer bo velikega podizvajalca naftno-plinskih in premogovniških lobijev Donalda Trumpa zamenjal Joe Biden, ki je v predvolilni kampanji večkrat obljubil, da bo ena prvih potez po prihodu v Ovalno pisarno vrnitev Združenih držav Amerike v pariški podnebni sporazum. To bi lahko pozitivno vplivalo na ozračje v mednarodni skupnosti, ne pa nujno na – ozračje samo. V tem kontekstu je treba razumeti tudi imenovanje nekdanjega zunanjega ministra Johna Kerryja, ki je konec leta 2015 v Parizu vodil ameriško delegacijo, za posebnega podnebnega odposlanca. Biden skupaj s sodelavci pripravlja podnebni paket – jedro je ustvarjanje novih delovnih mest – vreden 1800 milijard dolarjev, toda Trumpovega rušenja okoljsko-podnebnih sporazumov in dogovorov mu brez podpore senata ne bo uspelo ustaviti. Kaj šele spreobrniti v dejanski, delujoči zeleni new deal.
Po podatkih Mednarodne agencije za obnovljivo energijo (IRENA) bi industrija obnovljivih energij do leta 2050 ustvarila 40 milijonov novih delovnih mest, celoten energetski sektor pa 100 milijonov (danes 58 milijonov). Vetrna in sončna energija naj bi – sodeč po trenutnih trendih – kmalu presegli energetsko kapaciteto zemeljskega plina (2023) in tudi premoga (2024), zadnje poročilo Mednarodne agencije za energijo (IEA) pa med drugim poudarja, da so se obnovljivi viri energije v času pandemije izkazali za »bolj vzdržljive, kot se je mislilo«. Po podatkih IEA bodo obnovljivi viri energije v prihodnjih petih letih na globalni ravni tako predstavljali kar 95 odstotkov novih energetskih zmogljivosti. Poročilo tudi navaja, da bo ključna sončna energija, ki bo postala vir »najcenejše električne energije v zgodovini«.
Podnebna realnost: katastrofa
V zadnjih dvajsetih letih se je po svetu, po podatkih WMO, zgodilo 7348 katastrofalnih podnebnih dogodkov, ki so bili neposredno povezani s podnebnimi spremembami. Povzročili so smrt 1,2 milijona ljudi, vplivali pa, tako ali drugače, na življenje kar štirih milijard ljudi. Več kot na polovico svetovnega prebivalstva, torej. Pa se je podnebna kriza šele dobro začela. Do zdaj smo videli – in doživeli – le njene »nastavke«. Če je pandemija novega koronavirusa letos čez rob ekstremne revščine potisnila že več kot sto milijonov ljudi, se bo zaradi posledic podnebnih sprememb ta številka v prihodnjem desetletju še podvojila. Pred vrati pa je tudi velika prehranska kriza, svari Andrew N. Garman, profesor z univerze Rush in avtor knjige Healing our Future: Leadership for a Changing Health System.
Znanstveniki WMO so izračunali, da bi izpuste v ozračje, če bi želeli ohraniti vsaj malo upanja, morali razpoloviti že do leta 2030.
»Covid-19 ni ustavil podnebnih sprememb. Na slabše gre in možnosti, da še kaj ukrenemo, se manjšajo. Če nam bo cepivo morda pomagalo, da se izvlečemo iz pandemije novega koronavirusa, za globalno podnebno urgentnost ni na voljo nikakršnega cepiva.«
Patricia Espinosa
Pandemično leto 2020 si bomo med drugim zapomnili po najvišji arktični temperaturi v sibirskem Verhojansku, kjer so 20. junija izmerili 38 stopinj Celzija.
Zelo podobne izsledke je mogoče najti v povsem novem poročilu Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC) s sedežem v Ženevi. Poročilo o naravnih katastrofah leta 2020 opozarja, da je podnebna kriza s svojimi posledicami, ki jih občutijo skupnosti po vsem svetu, prav tako katastrofalna kot pandemija, ki ji je zdaj namenjena tako rekoč celotna globalna pozornost. Poročilo navaja, da je bilo zaradi ekstremnih vremenskih in podnebnih dogodkov, kot so viharji, poplave ali vročinski valovi, v zadnjih desetih letih prizadetih 1,7 milijarde ljudi. V istem času je zaradi posledic podnebnih sprememb že umrlo 410.000 ljudi – večinoma iz nižjega in srednjega družbenega razreda. Ironično je, da niti ene izmed dvajsetih podnebno (in celostno) najbolj ogroženih držav, ki jih navaja poročilo, ni med dvajsetimi državami, ki prejmejo največ pomoči: Somalija, ki velja za najbolj ranljivo, je podatkih IFRC po pomoči, ki jo prejme na prebivalca, šele na 71. mestu med vsemi državami sveta.