JURE STOJAN
Jure Stojan partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
o tem, da je na svetu več avtokratičnih držav kot demokratičnih.
Današnja tehnologija, o kateri se zdi, da bo iznakazila ločnico med fikcijo in realnostjo, ni bistveno boljša od tehnologije, s katero je razpolagal že Stalin.
Zadnjo knjigo bo Jan Morrison, valižanska pisateljica, mojstrica potopisov, velikanka angleške besede in nekdanja novinarka, borka za pravice LGBT, izdala po svoji smrti tega novembra. Preminila je pri častitljivih štiriindevetdesetih. »Večino simptomov skrajne starosti sem vzela na znanje kot dolgočasne normalne, vendar, morda, eden pritiče mojemu poslanstvu,« je zapisala v poslovilnem delu. »Gre za iskreno zmedo v spominu med dejstvi in ikcijo, ki sem jo v zadnjem času zaznala glede dveh stvari, o katerih menim, da sta se mi pripetili v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem se na veliko potikala po ozemlju stare Sovjetske zveze.«
Ta odlomek, se mi zdi, jasno kaže veličino avtoričinega intelekta – kakšna iskrenost in samospoznanje. Morda tudi skromnost, ki to zmedo med resničnostjo in izmišljijami pripiše zgolj in samo svoji starosti, se pravi odpiše kot geriatrični simptom. Ta zmeda, se bojim, letos ni omejena le na naše najranljivejše sodržavljane in sodržavljanke, ki so obsojeni na hiranje v domovih za upokojence. Vsem generacijam se dogaja, da ne zmorejo več ločiti med lažjo in resnico. Ali pa si tega ne želijo – včasih v prid laži delujejo silovite gospodarske spodbude, nikoli pa ne smemo pozabiti, da znajo biti laži veliko bolj zabavne in kratkočasne kot resnica. V času pandemije, denimo, je s stališča širše družbe pogubno, da se širi toliko neumnosti in laži o covidu-19. Ne zato, ker bi bili vsi, ki jih širijo, neumni. Nekateri jih širijo, ker želijo prodati mazaške proizvode. Drugim se zdi zabavna igra. Seveda pa pandemija ni vse. V njenem času se dogaja še marsikaj drugega.
Da vse to ni dobro, ni težko pokazati. Tudi letošnjo jesen so švedski raziskovalci inštituta V-Dem (povezanega z univerzo v Göteborgu) izdali poročilo o stanju demokracije. Poročilo za 2020 je srhljivo branje. Prvič po letu 2001 je na svetu več avtokratičnih držav kot demokratičnih. In sicer jih je 92, v njih pa živi dobra polovica človeštva. Skoraj tretjina človeštva živi v državah, ki počasi drsijo proti avtoritarizmu. Prvič je tudi, da je iz skupine demokratičnih držav izpadla kakšna članica EU, in sicer, ocenjujejo švedski raziskovalci, je to Madžarska. (Ker se podatki letošnjega poročila nanašajo na leto 2019, se umestitev Slovenije ni statistično značilno poslabšala glede na 2018.)
Obeh dejstev ne smemo gledati izolirano. Vzpon avtoritarcev in padanje resnice sta povezana družbena pojava. (Še en primer stare dileme kura ali jajce.) Pa tudi nista nekaj, kar bi se prvič pripetilo letos. Prav zato so spomini Jan Morris, pa če so resnični ali izmišljeni, tako pomenljivi. Zlasti v štiridesetih letih dvajsetega stoletja je bila resnica podobno pod udarom kot danes. To pa s sabo prinaša tudi kanček upanja. Res je, z današnjimi digitalnimi sredstvi lahko fotograije pa tudi zvočne in videoposnetke tako dobro ponaredimo, da utegnejo že kmalu izgubiti kakršno koli vlogo kot dokazno gradivo. Ko lahko komur koli v usta položiš katere koli besede, posnetki ne prepričajo več. Vsak lahko kriči »fake news«. Toda današnja tehnologija, o kateri se zdi, da bo nepopravljivo iznakazila ločnico med ikcijo in resničnostjo, ni bistveno boljša od tehnologije, s katero je v štiridesetih letih razpolagal že Stalin. Kar umetna inteligenca danes opravi v nekaj minutah, je Stalinovim umetnikom zračnega čopiča in fotografskega skalpela vzelo nekaj ur. Zgodovina se je spreminjala za nazaj. Iz knjig po vsej državi so izginjala cela poglavja. Z uradnih portretov članov politkomiteja so izginjali člani, kot da jih na teh fotograijah nikdar ni bilo – tako kot so te osebe izginile tudi v resničnosti. Sedežni red na teh fotograijah ni bil nikoli naključen. Izurjeni analitiki so lahko precej zanesljivo napovedali usodo političnega veljaka, če so se z ravnilom lotili posnetkov z uradnih slovesnosti in izmerili oddaljenost od velikega vodje.
Znanstveni disciplini, kako brati med vrsticami uradnih sporočil, ki jih pošilja avtoritarna oblast, so v času hladne vojne rekli kremlinologija. Če imajo švedski raziskovalci prav in je demokracija letos še posebej na udaru, potem se splača to vedo obuditi. Sistematično ubadanje z lažjo namreč omogoča, da v njej razbereš kančke resnice. Ena od ključnih metod je arhiviranje laži, ki jih sporočajo avtoritarci. Kako se današnja laž razlikuje od včerajšnje ali, še bolje, od neresnice prejšnjega tedna. Šele ko lahko jasno pokažeš, kako se laž razvija, lahko posumiš, kaj točno bi utegnila biti resnica, ki jo želi laž prekriti.