Pisma bralcev in odmevi

Odgovor na javni poziv mag. Matevža Krivica

V številnih zapisih, v katerih mag. Matevž Krivic piše o odgovornosti državnega tožilstva in sodstva v zadevi, kot jo imenuje »mučenje otrok«, javnost seznanja z okoliščinami, da je prek medijev podal dve »javni ovadbi« zaradi suma »dveh zelo težkih kaznivih dejanj«. V seriji člankov in javnih pisem mag. Krivic tožilstvu očita, da mu na njegovo pisanje oziroma poizvedovanje v medijih o tej zadevi ne odgovarjamo dovolj ažurno in da tožilstvo dela prepočasi, tudi ko gre za delo tožilcev na konkretni zadevi. Med drugim je tožilstvo prek medijev tudi večkrat javno pozval, naj v omenjenih zadevah utemelji svoje odločitve.

Ker gre za ponavljajoče se očitke in zaradi velikega angažmaja mag. Krivica v tej zadevi, na tem mestu pojasnjujemo, da tožilstvo v skladu z veljavno zakonodajo svojih odločitev javno ne sme komentirati, prav tako o njih ne more in ne sme javno polemizirati.

Na državnem tožilstvu obravnavamo vse prejete ustne ali pisne kazenske ovadbe, pri čemer opozarjamo, da veljavna zakonodaja instituta »javne ovadbe« ne pozna. Zadevo državni tožilec lahko začne oziroma preveri tudi, če oceni, da je do njega prišel glas o kaznivem dejanju. V tovrstnih primerih lahko od policije ali drugih organov zbere potrebna obvestila in izvede druge ukrepe, na podlagi katerih oceni verjetnost navedb, da lahko v nadaljevanju sprejme ustrezno odločitev.

V primeru odločitve o zavrženju kazenske ovadbe je tožilec, v skladu s 60. členom zakona o kazenskem postopku, oškodovanca dolžan obvestiti o odločitvi s posredovanjem obrazloženega sklepa o zavrženju in s pravnim poukom. Zgolj s podajo ovadbe pa ovaditelj ne pridobi nobenih pravic v kazenskem postopku, če s kaznivim dejanjem ni bil tudi sam oškodovan. V zadevah, ki jih javno izpostavlja, mag. Krivic nima statusa oškodovanca, zato ni pravne podlage za posredovanje obrazloženega sklepa o zavrženju.

Kar zadeva vprašanje novinarke iz uredništva Zarje Jane, ga tožilstvo ni obravnavalo kot poizvedbo ovaditelja (uredništvo je vložilo po vsebini identično kazensko ovadbo kot mag. Krivic), temveč kot novinarsko vprašanje po zakonu o medijih, na katero smo odgovorili v skladu s pooblastili in v predvidenem zakonskem roku.

Erika Repovž, svetovalka za odnose z javnostjo, Vrhovno državno tožilstvo RS, Ljubljana

Prazne obljube, zlorabe in neuspešne improvizacije

Pod tem naslovom je Delo 11. novembra objavilo članek novinarja J. Pojbiča, podoben članek na temo izkoriščanja geotermalne energije pa je bil objavljen tudi v Prekmurskem vestniku.

Pred 23 leti je republiški rudarski inšpektorat v okviru ministrstva za gospodarstvo izdal ureditveno odločbo, na podlagi katere je morala Nafta Lendava sanirati približno 260 naftno-plinskih vrtin ter številne cevovode, ki so bili ostanek opuščenega rudarjenja. S tem naj bi zagotovili varno življenje na degradiranem območju. Nafta Lendava oziroma njen pravni naslednik je s inančno pomočjo države v približno desetih do 15 letih območje uspešno saniral.

V besedilu odločbe je bilo tudi navedeno, da se mora evidentirati stanje v vrtinah glede na možne zaloge ogljikovodikov ter geotermalnih vodah za morebitno izkoriščanje. Več kot 20 let ni bilo nobenega interesa za vlaganje v geotermijo, rastlinjak, ali celo za proizvodnjo električne energije, kaj šele za vrtanje novih naftno-plinskih vrtin.

Britanska irma Ascent je ob velikih tveganjih vložila nekaj milijonov evrov v raziskave na ogljikovodike ter izvrtala dve vrtini globine več kot 3000 metrov, ki sta se pokazali za pozitivni. Ko bi morali dobiti dovoljenja za nadaljnje delo ter za postavitev postrojenja za prečiščevanje plinov, se je usul pravi plaz nagajanja državnih institucij, predstavnikov sedanje občinske uprave v Lendavi, raznih civilnih iniciativ itd., ker so se zbali, da bi izplaka iz globine približno 3000 metrov onesnažila vodonosnike na globinah maksimalno 40 metrov. Hkrati so se prikazovali trapasti ilmi iz Južne Amerike, kjer plin priteka skozi tuše in stranišča v kopalnice. Ker sem v letih od 1951 do 1959 živel v Lendavi, sem bil priča dotekanju plina v kopalnice, toda urejenega po cevovodih za ogrevanje stanovanjskih hiš. Hkrati se je prikazovalo frakturiranje kot največji »bavbav«, čeprav sem bil priča, o tem pa govorijo tudi dokumenti N. L., da ni bilo prav nobenega onesnaževanja okolja. Neka neurejena gramoznica ima neprimerno večji negativni vpliv na okolje.

Torej zdaj naj bi ponovno vrtali geotermalne vrtine z namenom geotermije, kar pa pomeni enake vrtalne postopke kot pri raziskavah na ogljikovodike ter podobna tveganja. Očitno gre za norčevanje iz stroke, kar je v tej zmedeni državi, ki jo vodijo zmedeni politiki ter kvazistrokovnjaki, že normalno. Hkrati pa so isti sposobni pozidati z avtocestami kmetijsko zemljo, uničiti turistično krajino Savinjske doline, graditi AC prek posedanja rudniških površin, rušiti domove itd. Seveda pa se jim ne sanja glede ureditve moderne železniške infrastrukture, kot je to na primer v Švici.

Matjaž Cerovac, upokojeni glavni inšpektor za rudarstvo v RS,

Letuš

Demokracija in Erjavčev »come back«

Reinkarnacija je proces ponovnega utelešenja duše umrlega v novem telesu. Gospod Karl Erjavec, nekdanji predsednik Demokratične stranke upokojencev Slovenije in minister na nekaj področjih v različnih vladah, je svojevrsten fenomen, kajti njegova »politična duša« (ideologija) se je ponovno utelesila, a tokrat v istem telesu. Filozoija, znanost in teologija sta pred težkim izzivom, a vse kaže, da če bo Erjavec vztrajal pri ideoloških temeljih svojega političnega programa, tudi slovenski vladi Janeza Janše ne bo več dolgčas. Namreč, v svetu etike kot discipline moralnega učenja ima nepreklicnost kot princip – težo. Politična javnost oziroma volivci pričakujejo, da imajo politiki dostojanstvo in moralno držo. Morda je imel gospod Erjavec ob come backu v mislih Georgea Bernarda Shawa: »Ni napredka brez spremembe, in tisti, ki se ne znajo premisliti, ne morejo ničesar spremeniti.«

Res je: kdor se ne zna premisliti, ni sposoben videti svojih zablod ali napak in nima stalnega dotoka informacij iz zunanjega okolja, ki pomembno vplivajo na formiranje njegovih prepričanj in stališč. Skratka, ne zna presojati. Karl je očitno eden izmed tistih, ki znajo presojati, in upam, da je dobro presodil. Medčloveška interakcija oziroma komuniciranje pa je tisti fenomen, ki ustvarja politično realnost.

Toda zadeva postane drugačna, kadar politik, ki na temelju ponujene ideologije in iz nje izvitega političnega programa dobi politično legitimacijo volivcev in se potem premisli. Toda gospod Erjavec se najbrž ni premislil. Glede na to, da se vrača z isto ideologijo, kaže, da za njo v novem okolju, ki ga je ustvarila gospa Pivec, ni imel podpore. Nič manj slab primer je ravnanje notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je pri svoji zdravi pameti nepreklicno odstopil, kar je večkrat povedal in najbrž v odstopnem pismu zapisal. A tudi pisma niso več to, kar so bila. Z magijo vrnjene in neodprte kuverte je bil g. Hojs čudežno oživljen in vrnjen v svet politike. Politika je umetnost možnega in politiki v skladu z mislijo očeta realpolitike Machiavellija – »ciljem so v politiki posvečena vsa sredstva« – tako tudi ravnajo. Prvi problem pa je, da vse, kar je možno in dovoljeno, ni vedno pošteno, dobro, pravično in prav. In drugi, bolj pomemben problem je, da volivci tovrstnih postopkov politikov ne kaznujejo.

Gospod Karl Erjavec se vrača in zagotavlja: »Naša ideologija je antifašizem, socialna država, javno zdravstvo in šolstvo, ne pa fašizem, liberalni kapitalizem, privatno zdravstvo in šolstvo« ( Delo, 24. 11. 2020). Gre za vrednote, za katere je bilo v zgodovini ogromno žrtev in sanj. Erjavčev program je program vseh tako imenovanih levo orientiranih strank, in če vse v programu drži, potem nam ne preostane drugega kot nova vlada.

Res pa je, da ideologija ni dokončan sistem kodiranih sporočil, ampak je instrument za kodiranje stvarnosti na določen način, simbolična praksa soočanja stalne ideološke borbe okrog pomenov. Vsakdo, ki misli – ve, da svet, v katerem zdravljenje bolnega otroka stane dva milijona evrov, kosilo za poslanca pa pet evrov, nima nobenega smisla. Svet, v katerem je izguba zaposlitve večji stres za človeka kot izguba otroka, pove, kako je dobro, da se nekaj končno spremeni. Toda: kako z istimi ljudmi doseči spremembe? Pa smo spet tam. Božidar Veljković,

Brežice