Obnova spomeniško zaščitene vile brez soglasij
Šubičeva vila Legalizacija zatečenega stanja po kulturnovarstvenih predpisih ni dopustna oziroma ni mogoča
Ljubljana – Na začetku oktobra so se začela vzdrževalna dela v notranjosti Šubičeve vile na Levstikovi ulici v središču Ljubljane, kjer je rezidenca ruskega veleposlanika. Sosedje opozarjajo, da gre za kulturno-spomeniško zavarovano stavbo, z ruskega veleposlaništva pa pojasnjujejo, da se dela izvajajo samo znotraj stavbe, ne pa zunaj.
Tiskovni predstavnik ruskega veleposlaništva v Ljubljani Nikolaj Ljaščenko pravi, da so vzdrževalna dela težko pričakovali in da spremembe zunanjega videza niso predvidene, in dodaja, da stanovanjska stavba ni v lasti Ruske federacije, temveč je najeta in je za vzdrževanje odgovoren lastnik nepremičnine. Po zemljiški knjigi je to družba Tom-Tom, investicije, katere lastnik in direktor je po podatkih Ajpesa Miha Groznik.
Celotno območje severozahodnega dela središča Ljubljane med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto je nekdanja občina Ljubljana Center jeseni leta 1993 z odlokom razglasila za spomenik naravne in kulturne dediščine. Z odlokom so zaščitene tudi večinoma vse ulice znotraj tega območja, tudi Levstikova, na kateri je kot arhitekturni spomenik zaščitena prav vila Vladimirja Šubica, arhitekta Nebotičnika in več drugih v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgrajenih reprezentativnih stavb v središču mesta.
Modernistično vilo na Levstikovi 16 je leta 1929 po lastnih načrtih zase zgradil Vladimir Šubic, ki je bil leta 1946, pri svojih dvainpetdesetih, vpoklican v mladinsko delovno brigado in je še istega leta med gradnjo železniške proge Brčko–Banoviči, domnevno zaradi infarkta, umrl. To je enodružinska vila, ki »predstavlja tipološko novost v stanovanjski arhitekturi tega časa pri nas. Sodobni vzori se kažejo tudi v asketskem oblikovanju fasade, razčlenjene zgolj z okenskimi odprtinami.«
Bazen in zimski vrt
Po zemljiški knjigi so bili streha, fasada, okenski okvirji in instalacije obnovljeni leta 1990, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) pa je zadnji temeljitejši ogled vile opravil leta 2014, ko je bila prazna, poleti 2018 pa je sodnemu izvedencu in cenilcu zaradi pravdne zadeve na sodišču pripravil informacijo. Iz arhiva ZVKDS »je razvidno, da zavod ni podal kulturnovarstvenih aktov h gradnji delavnice, ki je zdaj garaža na severnem delu vrta, niti si investitor ni pridobil kulturnovarstvenih aktov za povečanje kleti in terase, gradnjo bazena v osrednjem delu vrta ter pergole v severozahodnem delu vrta. Za dozidavo zimskega vrta, ki je postavljen nad kletno etažo na vrtni strani vile, je ZVKDS zavrnil izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Zatečeno stanje tudi ni v skladu z varstvenim režimom, njegova legalizacija pa po predpisih, na podlagi katerih odloča ZVKDS, ni dopustna oziroma mogoča.«
Z ljubljanske območne enote ZVKDS so potrdili, da je njihova konservatorka sredi oktobra poskušala preveriti, kakšna dela se izvajajo, vendar z Levstikove ulice »dejavnosti, ki bi nakazovale, da se na območju vile izvajajo gradbeni posegi, ni zasledila.« Na rusko veleposlaništvo pa se »za informacije o domnevni izvedbi del« ni neposredno obrnila. Iz obvestila zaskrbljenega meščana so na zavodu zaznali, da gre za dela, ki so zahtevala večjo količino gradbenih odpadkov, vendar kulturnovarstveni akti za domnevne posege v vilo tokrat niso bili izdani. Dodajajo pa, da je »lastnik vilo v preteklosti v delu že temeljito predelal brez pridobitve kulturnovarstvenih aktov. Vila, ki je bila v zadnjih desetletjih v uporabi ruske ambasade, pa je skoraj nedostopna za potrebe dokumentacije in nadzora nad posegi.«
Na državnem inšpektoratu za okolje in prostor za Šubičevo vilo nimajo evidentirane prijave in tudi ne vodijo inšpekcijskega postopka. Izdaja potrebnih dovoljenj za gradnjo objektov je v pristojnosti upravnih enot, določena gradbena dela pa je mogoče izvesti brez pridobitve gradbenega dovoljenja. Taki so po navedbah inšpektorata prenova fasade, zunanjega stavbnega pohištva in strešne kritine, ko se s posegi bistveno ne odstopa od originalne zasnove objekta. Med dovoljena dela spadajo tudi vgradnja strešnih oken in izvedba frčad med nosilnimi konstrukcijskimi elementi, zasteklitev lož, balkonov in zunanjih stopnišč, namestitev senčil, konzolnega nadstreška nad vhodom in podobno.
Vrtno mesto
Kot spomenik je z odlokom zavarovano ožje območje, Vrtno mesto med »Tivolsko cesto, vzhodnim robom Levstikove ulice, Erjavčevo in Prešernovo cesto ter Tomšičevo ulico. Gre za tipično reprezentativno stanovanjsko četrt z velikimi parcelami, zazidanimi z bogatimi meščanskimi vilami.« Sama Levstikova ulica je »med najlepšimi primeri predvojne funkcionalistične ulice v tradiciji vrtnih mest, zazidane s serijo kakovostnih, v duhu modernega sloga zgrajenih enodružinskih hiš« v značilnem zazidalnem sistemu vilske četrti. Z odlokom je varovan »značilen ulični prerez, zazidalni sistem, horizontalni in vertikalni gabarit«. Prepovedano je »drobljenje in združevanje parcel, zgoščevanje zazidave na račun nepozidanih obcestnih delov parcel, rušenje ograj in zazidava predvrtov.«
Zaščita arhitekturnih spomenikov je po odloku povsem nedvoumna, objekti, ki so razglašeni za spomenik, so zavarovani v celoti, to so njihovi zunanji gabariti, fasadni plašč ter notranjščina. Dopustni so samo tisti posegi, »ki imajo namen prenoviti objekte v prvotnem stanju oziroma so potrebni za njihovo vzdrževanje.«
• Modernistično vilo na Levstikovi je Vladimir Šubic zgradil zase.
• »Lastnik je vilo predelal brez pridobitve kulturnovarstvenih aktov.«
• Ruska federacija ni lastnica vile, v kateri je rezidenca veleposlanika.
Za dozidavo zimskega vrta nad kletno etažo je ZVKDS zavrnil izdajo kulturnovarstvenega soglasja.