Prioritete družbe so že zdavnaj ušle v drugo smer
Pogovor Vesna Tripković o festivalu znanosti in umetnosti Hokus Pokus, ki se jutri začenja v Pionirskem domu
Vesna Tripković o festivalu znanosti in umetnosti Hokus Pokus, ki se jutri začenja v Pionirskem domu.
Da so pedagogi v tem času postali tudi podporniki, mentorji, sogovorniki in prijatelji otrokom in mladostnikom, opaža Vesna Tripković, pedagoginja in vodja oddelka za kulturo in ustvarjalnost v Pionirskem domu. Čeprav govori o nepopravljivi škodi, poudarja, da med epidemijo v ljubljanskem centru za kulturo mladih ne beležijo večjega upada obiska. »Veliko jih ohranja stik izključno zaradi odnosa, ki so ga pred tem zgradili z našimi pedagogi, in to je v resnici razlog, zakaj nadaljujejo.«
Vesna Tripković je med drugim avtorica programa Mladi raziskovalci, v okviru katerega se od leta 1997 prepletajo na videz ločeni področji, znanost in umetnost, od leta 2007 pa organizira festival Hokus Pokus, ki ga na leto obišče približno tisoč otrok. Njegova štirinajsta izvedba se začenja jutri in se bo zaradi epidemioloških razmer v celoti zgodila na spletu. Namesto v dopoldanskih urah in med tednom bo festival v popoldanskem času in med koncem tedna. »Živimo v času, v katerem sta znanost in umetnost ključni; znanost nam z odkritjem cepiva kaže na možnost konca epidemije, umetnost pa nas je zaposlovala v karantenskih časih,« razmišlja Vesna Tripković. »Ker verjamemo, da sta umetnost in znanost gonilo razvoja, se nam zdi pomembno organizirati festival, hkrati pa odpremo prostor druženja prek spleta in gradimo skupnost Pionirskega doma.«
S premikom izobraževanja na dom otroci in mladostniki veliko časa zdaj preživijo pred zasloni. Tudi festival bo potekal na podoben način prek spleta. Ste o tem razmišljali, ko ste se pogovarjali o njegovi organizaciji?
Seveda, o ekranih, socialni izoliranosti otrok, potrebi po komunikaciji, pomenu kulture in znanosti razmišljamo že od začetka epidemije. Presenetilo nas je, da se je pri nekaterih dejavnostih, ki jih v Pionirskem domu izvajamo prek spleta, od lanskega oktobra, ko spet delamo na daljavo, vpis celo povečal. Vse to nakazuje na zanimivo dvojnost: otroci so po eni strani preobremenjeni s šolskim delom, toda hkrati so v prostem času željni dejavnosti, pri katerih aktivno sodelujejo. V Pionirskem domu se jim trudimo približati na različne načine. Vsak teden jim pripomočke pošljemo na dom, da lahko sestavijo tehnološki izum ali izvedejo znanstveni eksperiment. Izkazalo se je, da so tega željni, da v tem uživajo in da si na ta način popestrijo popoldanske ure. Starši poročajo, da se strašansko veselijo paketov, ki jih pripravi pedagoginja Mojca Čampa. Vse to nam je dalo motivacijo, da smo zagrizli tudi v organizacijo festivala Hokus Pokus. Ko ta poteka v živo, temelji na kompleksnih vsebinah, množičnem obisku in razstavi, letos pa ga želimo ponuditi bolj kot nekakšno popoldansko druženje staršev in otrok, kreativno preživlja
Živimo v času, v katerem sta znanost in umetnost ključni; znanost nam z odkritjem cepiva kaže na možnost konca epidemije, umetnost pa nas je zaposlovala v karanteni.
nje prostega časa, zato smo dodali tudi znanstveni kviz z Boštjanom Gorencem – Pižamo. Letošnja edicija je tako prilagojena, vse bo bolj sproščeno, v domačem krogu, poudarek je na ustvarjalnosti in ustvarjanju skupnosti.
Strokovnjaki med epidemijo in zaprtjem šol opozarjajo na stiske v družinah in pri otrocih. Jih zaznavate tudi sami?
V Pionirskem domu v drugem valu epidemije od oktobra lani nadaljuje dejavnosti skoraj 80 odstotkov tečajnikov, medtem ko v prvem valu odziv ni bil tolikšen. Tokrat smo očitno, tako mladi kot starši in pedagoške institucije, prišli do spoznanja, da nam drugačna forma ne sme biti izgovor in da je otrokom v teh časih treba zgraditi nekakšen vzporedni svet, ki ponuja protiutež težki realnosti na drugi strani. Naše dejavnosti dokazujejo, da je socializacija še kako potrebna, in s tem, ko je ni, se po mojem mnenju v tem trenutku dela škoda, ki je nepopravljiva. Tudi pri naših tečajnikih se pojavljajo krize, nekateri obupujejo, pravijo, da ne zmorejo več, da so mesec ali dva še zdržali, zdaj pa ne gre več. In veliko jih najde moč v odnosu, ki so ga pred tem zgradili z našimi pedagogi, in to je v resnici razlog, zakaj nadaljujejo. Vse to kaže, kako pomemben je osebni stik.
Kako pa bodo aktualne razmere vplivale na ustvarjalnost? Odgovora na to verjetno ne pozna nihče. Imam pa občutek, da nas glede na številna nejasna navodila,
Imam občutek, da nas glede na številna nejasna navodila, ukrepe, ki se spreminjajo čez noč, rešuje prav ustvarjalnost.
ukrepe, ki se spreminjajo čez noč, rešuje prav ustvarjalnost. Pedagogi poročajo, da so razmere izziv tudi zanje in postavljeni so v položaje, ki si jih prej niso niti predstavljali. Čas prek spleta in v živo teče drugače, priprave na ure je treba prilagoditi tudi tej novi dimenziji. Osebni stik nudi možnost za vprašanja, korekture, neverbalno komunikacijo, na spletu je vse to bistveno težje. Pedagogi za svoje ure iščejo številne ustvarjalne rešitve: likovna pedagoginja se je s svojimi učenkami »odpravila« na razstavo Van Gogha na Nizozemsko. Bojim pa se, da bomo resnične vplive na ustvarjalnost spoznavali tudi po tem, ko se bomo spet videli v živo.
Festival Hokus Pokus je v povezovanje znanosti in umetnosti usmerjen zadnja leta. Danes se zdi, da sta ena in druga v težkem položaju. Kako to vidite sami? Rekla bi, da ta položaj ni od danes, diskreditacija poteka že vrsto let, desetletij. Korona pa je stiske samo poglobila. Prioritete družbe in sveta so že zdavnaj ušle v drugo smer, pragmatično obogateno s hipnostjo rezultatov in pomenom prazne zunanje podobe. Obe področji, nasprotno, zahtevata čas, potrpljenje, širino idej in sprejetost različnosti, kar pa na trenutke postaja eksotična želja. Občutek imam, da se položaj znanstvenikov in umetnikov v družbi krha. Sodelujemo s številnimi izjemnimi znanstveniki, ki so na univerzi zaposleni samo za 30 odstotkov, zato so še vedno prisiljeni iskati prekarna dela. Nekateri umetniki pravijo, da že nekaj mesecev v koroni niso izstavili računa. Sporočilo našega festivala je tudi to, da je poklice v znanosti in umetnosti treba spoštovati, ljudje si zaslužijo dostojno plačilo za svoje delo. Upamo, da takšno mišljenje prenesemo tudi na prihodnje generacije.