Rudi Dolšak, direktor ZD Ljubljana
Pogovor z Rudijem Dolšakom V bitki s covidom-19 poskušamo pomagati vladi in pri tem smo uspešni
»Smešno je, da iz SDS zahtevajo, naj kot direktor odstopim. Že lani oktobra sem dobil obvestilo, da bom 10. aprila 2021 izpolnil pogoje za upokojitev. Skratka, že nekaj mesecev vsi vedo, da grem v pokoj, zdaj pa nekateri v svojo korist razglašajo, da bom odstopil, kar seveda ni res.«
Zdravstveni dom Ljubljana je s 1600 zaposlenimi, z okoli pol milijona opredeljenih pacientov iz osrednje Slovenije in s kar 2,8 milijona obiski bolnikov na leto daleč največji zdravstveni dom v državi. Pomembnost takšne ustanove je še posebno med epidemijo izjemna. Že 12 let jo vodi Rudi Dolšak, ki ga je predsednik vlade Janez Janša prejšnji teden pozval k odstopu. Bo odšel?
Hitro testiranje v Ljubljani se zdaj nadaljuje, po novem na Gospodarskem razstavišču. Zakaj ste ga preselili tja?
Že od začetka epidemije marca lani se borimo, da ohranjamo primarno zdravstvo nekontaminirano in da lahko še naprej kljub epidemiji opravljajo svoje naloge družinska medicina, zobozdravstvo, izioterapija, ginekologija in pediatrija. Uvedli smo veliko ukrepov, kot so obvezno naročanje, triaža ob vstopu v zdravstveni dom in jemanje brisov pred zdravstvenim domom, pred kratkim hitro testiranje na Kodeljevem. Zdaj smo preselili hitro testiranje na Gospodarsko razstavišče, ker je hala A dovolj velika, da v njej lahko centralizirano izvajamo testiranje s hitrimi testi in prebivalce cepimo proti covidu-19 na enem mestu. Pri bitki s covidom-19 poskušamo pomagati vladi in pri tem smo uspešni. Vlada pa v nas vidi politične nasprotnike.
Ste član kake politične stranke?
Nisem politično opredeljen, nisem član nobene stranke. A vedno, ko naredim kaj dobrega ali kaj slabega, rečejo, seveda, saj ta je od Zorana Jankovića.
Pa delate za župana?
Župana MOL sem prvič v življenju srečal in z njim govoril, ko sem kandidiral za mesto direktorja. Takrat sem imel že več kot deset let delovnih izkušenj v zdravstvu na precej odgovornih mestih v multinacionalkah, proizvajalkah zdravil in medicinskih pripomočkov. Nisem prišel kot tabula rasa, brez izkušenj v zdravstvu, ampak sem prišel iz zdravstva, ki sem ga po dveh desetletjih dela že dobro poznal. Ne vem, koliko je imel pri mojem imenovanju župan, čeprav je res, da politiki najraje angažirajo človeka, ki je vodljiv in posledično bolj prizadeven, učljiv in poslušen.
Zdaj so iz SDS zahtevali, da kot direktor odstopite. Boste?
To je smešno. Že lani oktobra sem dobil obvestilo, da bom 10. aprila 2021 izpolnil pogoje za upokojitev.
Takoj sem se odločil, da se tudi dejansko upokojim. Obvestil sem svet zavoda in ustanovitelja, da odhajam v pokoj. Izvedli smo razpis, prijavila se je družinska zdravnica Tonka Poplas Sušič, prej strokovna direktorica, zdaj namestnica direktorja za razvoj zdravstvene dejavnosti, ki bo aprila prevzela vodenje Zdravstvenega doma Ljubljana. Skratka, že nekaj mesecev vsi vedo, da grem v pokoj, zdaj pa nekateri v svojo korist razglašajo, da bom odstopil, kar seveda ni res, na začetku aprila 2021 se bom upokojil.
Imate zelo veliko obiskov pacientov. Kako so sprejeli spremembe delovanja zdravstvenega doma v času epidemije?
Zdravstveni dom Ljubljana v tej krizi natančno sledi navodilom zdravstvenih oblasti – ministrstva, NIJZ in vlade. Drugič, kljub epidemiji poskušamo čim bolj normalno izvajati osnovne dejavnosti in jih tudi izvajamo, samo precej počasneje. Treba je zračiti, menjati zaščitno opremo, naročati na uro, imeti nadzorovan vhod in triažo. To je nekaj postopkov, ki jih covid-19 prinaša v logistiko zdravstva. Zato obravnava pacienta v ambulanti traja dlje in posledično v osmih urah pregledamo manj pacientov. Vendar so pacienti tako disciplinirani, da jih bistveno manj tudi prihaja. A jih je še vedno veliko: namesto 2,8 milijona smo imeli lani 2,5 milijona obiskov.
Katere od teh sprememb se bodo ohranile tudi po koncu epidemije?
Virus bo v zdravstvo trajno prinesel kar nekaj novosti tako v organizaciji dela kot v prilagoditvah pacientov. Nekoliko se je spremenil naš pristop do pacientov glede vseh ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe. V ambulantah zaradi boljše dostopnosti kombinirajo delo na daljavo, ki ga je veliko več kot pred epidemijo, in preglede v ambulanti. Ljudje so s tem načinom večinoma bolj zadovoljni, zato ga bo smiselno ohraniti tudi po epidemiji.
Ni več gneče v čakalnicah, kar je dobro. Bodo vse spremembe prinesle izboljšanje?
Težko je izreči misel, da izboljšanje. Za pacienta je bolje, če dobi v svojem zdravstvenem domu, do katerega ima manj kot kilometer, čim več, da ne rečem vse. Če tega ne bo več, bo to za pacienta slabše, a se bo navadil.
Česa ne bo?
V ambulanti bo sprejetih manj pacientov na časovno enoto, potrebnega bo več najavljanja. Celotno zdravstvo mora izpopolniti telefonijo, da ne bodo ljudje v prazno čakali na telefonih, temveč bodo dobili samodejni odgovor »v petih minutah vas pokličemo nazaj« ali kaj podobnega.
Zakaj že zdaj nimate takih central?
To je povezano izključno z denarjem. Na deset tisoče evrov je potrebnih, da zamenjamo vse centrale in vse telefone v 13 enotah ljubljanskega zdravstvenega doma, to je v 13 stavbah Mestne občine Ljubljana. To ni malo. Ta izdatek smo vključili v letošnji inančni načrt. Moramo se pripraviti na spremembe po covidu-19.
Katere spremembe se bodo še ohranile?
Šlo bo predvsem za nove standarde in normative, za način in kakovost dela. Nekatera opravila, denimo pisanje dokumentacije na željo pacientov, bo treba odpraviti. Tudi NIJZ in zavarovalnica, ki zdravnikom nalagata vse več birokratskega dela, bosta morala svoje administrativne zahteve zmanjšati.
O tem se že zelo dolgo govori, a se nič ne naredi. Kako bi se lahko zdaj?
Na našo pobudo se veliko stvari dogaja in se jih bo veliko še moralo. ZD Ljubljana ni enak manjšim zdravstvenim domovom. Neki manjši zdravstveni dom ima, na primer, 40 zaposlenih, ljubljanski pa 1600, kar ni primerljivo. Raziskujemo, razvijamo primarno raven, smo tudi člani mednarodnih organizacij, katerih drugi zdravstveni domovi niso, imamo podpisane projekte in pogodbe z ministrstvi za zdravje Avstrije in Hrvaške. Čez glavo imam fraze, da smo vsi enaki. Nismo enaki. Predloge največjega zdravstvenega doma v državi bodo morali upoštevati, če želijo, da bo primarno zdravstvo v celoti lahko še naprej nemoteno oskrbovalo prebivalce.
Zdravstveni dom organizira tudi nujno pomoč za celotno osrednjeslovensko regijo. Kdaj bo prešla pod UKC Ljubljana, kot je bilo dogovorjeno?
Ko je bil v 70. letih zgrajen klinični center, so takratni zdravniki, logisti in zdravstveni politiki dodelali odlično rešitev sodelovanja med službo splošne nujne medicinske pomoči (SNMP ali urgenca) in bolnišnico, ki odlično deluje. Zakaj je tako sodelovanje koristno? Ko dobita UKC oziroma SNMP poziv, da je nekdo ponesrečen in da takoj potrebuje urgentno vozilo, se naša ekipa iz SNMP odpravi na teren, pregleda in oskrbi poškodovanca ter že med potjo nazaj v UKC obvesti ustrezne specialistične dejavnosti. Nobene izgube časa ni, odpeljejo ga naravnost k ustreznemu specialistu. Nikjer drugje v Sloveniji ne delujeta urgenca in bolnišnica tako dobro kot v Ljubljani. Drugje gredo na hišni obisk družinski zdravniki; če presodijo, da potrebuje bolnik bolnišnico, pokličejo reševalno vozilo. Nekdanja ministrica Milojka Kolar Celarc je hotela uvesti način po vzoru Ljubljane po vsej državi in povezati urgentno službo z bolnišnicami. To žal ni bilo povsod izvedljivo, ker manjše bolnišnice nimajo toliko zdravnikov, sploh pa ne zdravnikov različnih specialnosti kot Ljubljana. Je pa iz tistega časa ostal podpisan dogovor med Zdravstvenim domom Ljubljana in UKC Ljubljana, da ob končanju stavbe urgence prenesemo naših 69 zaposlenih, ki delajo na urgenci v UKC, tudi organizacijsko na UKC. Kar smo podprli, saj je edino logično.
Kdaj se bo to zgodilo?
Ko je postal generalni direktor UKC novi, zagnani, ambiciozni zdravnik dr. Janez Poklukar, sem bil zelo vesel, saj je po dolgem času prišel na čelo UKC nekdo, ki pozna zdravstvo in bo vedel, kako in kaj. Tako je tudi bilo. A v trenutku, ko so bila končana dela v urgenci in je bil čas za uresničitev dogovora, se je UKC umaknil, češ da delajo na urgenci občasno tudi drugi zdravniki zdravstvenega doma in koncesionarji, zato je organizacija te službe velik zalogaj. Smo rekli, v redu, bo pa še naprej vse tako, kot je že 40 let. Toda UKC meni, da mora zdravstveni dom zdaj plačevati najemnino za opravljanje službe. V to seveda ne moremo privoliti. Res ne vem, zakaj bi morali plačevati najemnino, če izvajamo dejavnost, za katero bi bilo več kot logično, da se jo še naprej izvaja v UKC. Vsekakor pa je zdravstveni dom pripravljen skupaj z ministrstvom in UKC najti skupno rešitev.
Kaj pa pediatrična nujna medicinska pomoč?
Ta pa je še vedno v prostorih zdravstvenega doma, ker so pri gradnji urgence v UKC na prostore za pediatrično nujno pomoč pozabili. Zdravniki iz UKC so si ogledali naše prostore v zdravstvenem domu in potrdili, da so primerni. Tudi zobozdravstvena nujna medicinska pomoč je v celoti pri nas. Pa vendar niti pomislim ne, da bi začel UKC zaračunavati najemnino za to dvoje.
V zdravstvu se že desetletja nič ne spremeni, čeprav bi se moralo. Zakaj ne?
Najprej je treba spremeniti seveda zakonodajo. Če želimo urediti javno zdravstvo, nista najpomembnejša zakon o zdravstveni dejavnosti ter zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, temveč zakon o zavodih.
Čez glavo imam fraze, da smo vsi enaki. Nismo enaki. Predloge največjega zdravstvenega doma v državi bodo morali upoštevati.
V Srbiji, Črni gori in Severni Makedoniji sem po zelo težkih postopkih in izpitih dobil deset zdravnikov, ki zdaj prihajajo v Slovenijo.
Kaj priporočate po toliko letih vodenja v zdravstvu? Pridružujem se tistim ministrom, pravnikom, zdravnikom in ekonomistom, ki so v javnosti že povedali, da morajo imeti vodilni v zdravstvu večje kompetence, podobne kot jih imajo vodilni v državnih gospodarskih družbah. Direktor mora imeti možnost, da v primeru neučinkovitega dela, ko je čakalna doba na primer tisoč dni, lahko reče, spoštovani zaposleni, program bomo vrnili zavarovalnici. Le tako bomo dobili vitko, vzdržno in učinkovito javno zdravstvo. Pri izboru vodilnih bi morali pozabiti na politikantstvo in politiko, ker to nima veze z zdravstvom.
Je velik zdravstveni dom s 1600 zaposlenimi primerna oblika organiziranosti?
Na MOL sem večkrat poudaril, da je treba vseh 13 zdravstvenih domov spraviti v eno hišo, podobno kot je to UKC. V Ljubljani je prostor v Stožicah, kjer je že ogromno parkirišč in je še prostor za dodatno stavbo. Tako bi zmanjšali stroške režije, vzdrževanja, lažje bi organizirali službo. Ampak tega, sistemsko gledano, ne bo mogoče rešiti v kratkem času.
Težava je tudi z zdravniki, zelo veliko razpisov imate. Kako kaže z mladimi družinskimi zdravniki? Državi smo predlagali višje plače za zdravnike začetnike, a dogovor ni bil sprejet. Našim študentom smo zagotovili štipendije. Ni bilo odziva, pa tudi izpeljati bi jih bilo težko, saj moraš kot ustanova imeti štipendijski sklad. Tako sem se predlani odpravil v Srbijo, Črno goro in Severno Makedonijo. Po zelo težkih postopkih in izpitih sem dobil deset zdravnikov, ki zdaj počasi prihajajo v Slovenijo. Občina jim bo pomagala z najemnimi stanovanji. Vsak je sposoben prevzeti dva tisoč pacientov, torej bomo 20.000 prebivalcem MOL in dnevnim migrantom omogočili lažji dostop do zdravnika, ki ga zdaj nimajo, saj trenutno noben družinski zdravnik ne opredeljuje več novih pacientov.
Nikjer drugje v Sloveniji ne delujeta urgenca in bolnišnica tako dobro kot v Ljubljani.