Sistem za uradnike drugim ne ustreza
Janšev načrt za spremembe še ni znan, ni pa verjetno, da bi imel namen bolj na široko odpreti državno malho.
VSloveniji je v javnem sektorju zaposlenih okoli 160.000 ljudi, katerih prejemke od leta 2008 kroji enotni plačni sistem. Eden od ciljev plačne reforme je bil, da se delo uslužbencev s primerljivo izobrazbo na primerljivih delovnih mestih tudi primerljivo vrednoti. Z realizacijo te sicer dobre zamisli se je že v prvih korakih zatikalo. Pokazale so se anomalije, ki so se sčasoma bolj ko ne le povečevale – določena pravila so v praksi zaživela drugače, kot so bila v teoriji predvidena, denimo v napredovanjih, od časa do časa pa je kak resorni minister poskrbel, da pač niso bili vsi na istem.
Že povsem od začetka je veliko poklicnih skupin prepričanih, da s svojimi speciikami v enotni plačni sistem nikakor ne sodijo. Zdravniki, ki jim je predsednik vlade Janez Janša jeseni prvim napovedal izvzetje, separatnih teženj nikoli niso skrivali. Kot je večkrat izpostavil prvi zdravniški sindikalist Konrad Kuštrin, je zanje enotni plačni sistem problematičen tako v začetnih plačah, ki so sorazmerno nizke, kot v »stropu«, zaradi katerega se najbolj izkušeni na najzahtevnejših delovnih mestih ustavijo pri določeni plači. Rigidnost povzroča težave tudi v akademski sferi in številnih drugih poklicih, v katerih izjemen kader uide, ker ga ni mogoče ustrezno nagraditi. Problem se kaže, denimo, tudi v deicitarnih poklicih, kjer se pri plači posameznika pogosto ne odraža, kako nujno potrebujejo njegovo delo. Da z uradniki, za katere naj bi bil ustvarjen ta sistem, nimajo nič skupnega, ves čas ponavljajo tudi policisti, ki so obljubo o izvzetju dočakali v torek, vojaki in še marsikdo.
Eden od namenov enotnega plačnega sistema je bila tudi njegova javnoinančna vzdržnost in predvidljivost izdatkov. Kakšen je sedanji Janšev načrt za spremembe, še ni znano, ni pa verjetno, da bi imel namen kaj bolj na široko odpreti državno malho za javni sektor. Avtor plačne reforme Gregor Virant popravkom ne nasprotuje, a naj bodo premišljeni, z zmanjšanjem avtomatizma pri napredovanjih in več menedžerske avtonomije. Izvzetje določenih poklicev je po njegovem mnenju tvegana opcija, ki bi nas lahko vrnila v nepregleden plačni kaos. Ali, kot se je izrazil, popravljanje urnega mehanizma z macolo lahko povzroči konlikt.