Že v vrtcu je hotel biti basist
Anže Langus - Dagi Po več kot dveh desetletjih v glasbi končno pripravlja izid prvenca
Anže Langus - Dagi je v več kot dvajsetletni karieri imel različne vloge v glasbenem poslu, zdaj pa pripravlja izid prvenca.
Anže Langus - Dagi je glasbenik in basist, ki že nekaj časa presega vlogo stranskega igralca v spremljevalnih skupinah. Aktivno se ukvarja z aranžiranjem, sodeluje pri Avsenikovem festivalu, napovedal je tudi izid samostojnega prvenca. Z njim smo se pogovarjali o očetovstvu, Avsenikih, Magnificu, Janu Plestenjaku, narodnozabavni glasbi in countryju ter izidu avtobiografskega albuma.
Kako je glasba vstopila v vaše življenje?
Vsak dan sem hvaležen, da je glasba vstopila v moje življenje tako, da me je kar sama poiskala, ne jaz nje. Odkar pomnim, me zanima glasba, in vem, da je to moja pot in moje poslanstvo. Tako da se sploh nisem nikoli odločil za glasbo, ampak se je glasba odločila zame.
Vendar je moral biti trenutek, ko ste se odločili, da se boste poklicno ukvarjali z glasbo?
Verjeli ali ne, tudi to sem se odločil že kot otrok. Otroci v vrtcu so hoteli biti gasilci, policisti, piloti, učitelji, jaz pa sem hotel biti basist. Radovljica je majhna in moje vzgojiteljice, ki so imele v varstvu tudi moje sinove, znajo še danes povedati te resnične zgodbe. Vztrajal sem celo, da bom studijski basist.
Zakaj ravno baskitara oziroma kontrabas, ta kit med prenosnimi inštrumenti?
To je glavno lepilo v glasbi, med osrednjo melodično linijo, ritmom in harmonijo. Je edini inštrument, ki ima zelo veliko vlogo v ritmu in toniki melodije. Katerikoli inštrument daš po tiho pri miksanju skladbe, bi še šlo. Če pa bi dal po tiho bas, bi se zvočna podoba povsem spremenila. Nekaj bi močno umanjkalo. Bistvo baskitare dojemam kot povezovalni člen, kakršen sem tudi sam kot človek. Povezovanje me zanima ...
Je k temu navdušenju pripomogel vaš oče, ki je bil basist?
Seveda, samo on. Moj oče je še danes basist oziroma on je pravi muzikant. Prime bas ali kitaro, igra in poje, da kar srce zraven zaigra. V svojih mlajših letih je bil genialni basist v zasedbi Caravelle z Jesenic. Navdušil me je nad baskitaro in mi predstavil tudi druge basiste, ki so mu bili všeč. Ti so bili moji idoli.
Kot recimo …
Djuro Penzeš, Čarli Novak, Paul McCartney. To navdušenje, ki ga je vnel v meni, se me še vedno drži.
Kakšna je vaša formalna glasbena izobrazba?
Bore skromna. Imam narejen en letnik nižje glasbene šole za kitaro. Naredil sem tudi sprejemne izpite na glasbenem konservatoriju v Celovcu, smer jazz, kamor sem hodil nekaj časa, potem pa opustil študij. Bil sem že precej izdelan glasbenik, profesor za kontrabas pa je hotel podreti, kar sem do takrat postavil, in iz nule narediti nekega drugega basista. Tega pa nisem hotel. Pričakoval sem, da bova izhajala iz mojega obstoječega znanja in ga nadgradila.
Sem pa kot otrok imel nekaj zasebnih ur pri Čarliju Novaku. Tega ne bom nikoli pozabil, ker je on pravi bas heroj in moj prijatelj. Nekako mi je odprl pot v Ljubljano.
Že z dvanajstimi leti ste izdali album s skupino Gaad. Kakšna zasedba je bila to?
Gaad so bili Grega, Anže, Andrej in Dani. Takrat sem se vsak konec tedna iz Radovljice vozil z avtobusom v Šentjur pri Celju. V petek tja, v nedeljo nazaj, s kovčkom in baskitaro. Bili smo otroci, ki smo imeli radi rock glasbo in sanjali, da bi počeli to, kar počnemo. To je trajalo dve leti.
Dve leti kasneje ste že igrali v zasedbi Babewatch, v kateri so začeli Matevž Šalehar - Hamo, Miha Šalehar in Blaž Gregorin. Zasedba je bila kar obetavna … To je bila, po Big Foot Mami, ki je bila takrat že uveljavljena skupina, zelo obetavna zasedba, ker smo imeli zelo dobre avtorje glasbe. To sta bila Hamo in Miha. Hamo je bil že takrat prepoznaven in občinstvo mu je bilo naklonjeno. Posneli smo celo dva albuma v studiu Tivoli pri Acu Razborniku.
V devetdesetih letih so bili res dobri časi za glasbenike, saj je vsak klub v Sloveniji ponudil nekaj deset tisoč tolarjev za nastopajoče. Mi smo stalno igrali. Takrat sta bila v Ljubljani dva mlada rockovska benda v slogu zasedbe Rolling Stones, Sausages in Babewatch. Oni so sicer začeli nekoliko prej, imeli pa so pevca Gorana, na katerega so se bejbe lepile. Hamo pa je imel bolj tak tovornjakarski imidž.
Cilj obeh zasedb je bil, da bi prišli do ravni, ki so jo dosegli člani skupine Big Foot Mama. Oboji smo bili velikokrat njihova predskupina. Vsi pa smo imeli istega menedžerja, Zdravka Toplaka.
Hkrati se je na drugi strani Ljubljane prebujala Siddharta.
Kakšna izkušnja je bila igrati v Magnificovi spremljevalni zasedbi?
Kar zadeva sodelovanje z Magniicom, mi je žal le tega, da sem bil mogoče nekoliko premlad. Magniico me je naučil zelo veliko stvari oziroma sem jih sam črpal od njega. Naučil me je neke glasbeniške ilozoije, morda posebne duhovnosti, če lahko temu tako rečem.
Naučil me je, kako se mora glasbenik znati pogledati tudi od zunaj. In naučil me je tega, da igraš skladno s tem, kakršen si. Nikoli nisem maral učiteljev, njega sem pa vzel za mentorja. To seveda ne pomeni, da se nisem hotel učiti. Zaradi sodelovanja z njim sem se za vedno zapisal v glasbo iz obeh ilmov Montevideo, Bog te video.
Country glasba je brezčasna. Zdi se mi, da je to še edina glasba, ki je ostala iskrena.
Ti alikvoti, ki sta jih brata Avsenik dala skupaj, delujejo na nekih drugih frekvencah in lahko iz nas izvabijo nekaj drugega, sploh pri tistih, ki smo s to glasbo okuženi.
Vedno ste bili v glasbi, vendar niste silili v ospredje, razen mogoče pri duetu Da Phenomena z Matetom Brodarjem. Še vedno sem najprej basist, kar pomeni, da zelo uživam v vlogi spremljevalnega glasbenika. To delo obožujem. Sem si pa po tihem vedno želel pred začetkom koncerta občinstvu reči dober večer. Očitno sem moral toliko let zbirati pogum za kaj takega. Mate Brodar je sicer bil glavni pevec, sva pa oba bila frontmena.
Bili ste tudi vodja spremljevalnih zasedb Helene Blagne in Jana Plestenjaka.
S Heleno Blagne sem sodeloval pred leti, ko si je zaželela tako spremljevalno zasedbo. Bil sem vodja njene zasedbe in aranžer akustičnih priredb njenih pesmi. To dvoje zdaj počnem tudi za Jana.
On je eden od najpomembnejših mentorjev v moji karieri, če že ne najpomembnejši. Z leti je postal tudi moj zelo dobri prijatelj. V bistvu imava dva odnosa, eden je profesionalnoglasbeni, drug pa prijateljski. Skoraj vsak dan se slišiva, se pogovarjava o življenju. Je človek, ki me je naučil zbranosti, strpnosti in je iz mene naredil boljšega glasbenika. Naučil me je, kako pomemben je slovenski jezik, slovenska beseda v glasbi. Naučil me je tudi bistva, da nikdar ne moreš biti večji od pesmi ...
Poznam kar nekaj domačih glasbenikov, katerih kariera je zablestela, ko so opustili angleščino in začeli prepevati v slovenščini. Težko razumem tiste, ki se izražajo v angleščini. Jan vedno reče, ali tisti, ki poje v angleščini, tudi osvaja punco v lokalu v angleščini?
Posebej ste povezani z Avseniki iz Begunj. Igrate v narodnozabavnem ansamblu Saša Avsenika …
V takih vprašanjih je vedno slabšalen prizvok. Če bi bila v Združenih državah Amerike in bi igral pri skupini Foo Fighters in v spremljevalni zasedbi Willieja Nelsona, bi bilo to skoraj isto. Kar je naša narodnozabavna glasba, so tam folk, country in bluegrass. Pri nas sta to Avsenik in Slak, pa še kdo. S Sašem igram na večjih koncertih, ko ima razširjeno zasedbo. Z njim rad nastopam, ker se takrat pojavi en drug Anže, v meni se zbudijo drugačni impulzi. Ti alikvoti, ki sta jih brata Avsenik dala skupaj, delujejo na nekih drugih frekvencah in lahko iz nas izvabijo nekaj drugega, sploh pri tistih, ki smo s to glasbo okuženi.
Avseniki me spremljajo od ranega otroštva. Moj oče je namreč bil član hišnega tria v Avsenikovi gostilni od leta 1985. Igrali so ob sredah in petkih. Velikokrat sem ob petkih šel z njim in se enostavno zaljubil v to glasbo, v ta ambient, v vse, kar spada zraven.
Ta glasba je prava paleta čustev, če jo ponotranjiš še v mladosti. Zadnje čase veliko sodelujem tudi s Saševim očetom Grego Avsenikom, njegov nabor avtorskih skladb je neverjeten. Pripravljamo njegov novi album, kar je velik privilegij in čast.
Vaša življenjska pa tudi glasbena sopotnica je Monika Avsenik, Saševa sestra in vnukinja Slavka Avsenika. Skupaj sta posnela zanimivo in posrečeno nostalgično pesem K pa zdej s pridihom countryja Raya Charlesa.
Z Moniko sva se spoznala pri glasbenem projektu Roka Goloba Simfonična ekstaza 2. Jaz sem igral baskitaro v spremljevalni zasedbi, ona pa je pela pri Perpetuum Jazzile. Takoj je bilo jasno, da naju je združila ljubezen do enake glasbe. Obožujeva glasbo in sva tudi aktivna poslušalca. Meni se je vedno zdelo lepo, kadar pari počnejo iste stvari in jih radi počnejo skupaj. Sva stari duši in črpava iz stare glasbe, starih ilmov.
Med prvo karanteno marca lani sem jo vprašal, ali bi skupaj odpela to pesem. Potem sem se pa tako navdušil nad tem, da pojeva v duetu dvoglasno. To počneva še naprej …
To tudi napoveduje izid vašega prvega samostojnega albuma, na katerem so močni vplivi contryja ter nekaj gostov.
Gostje sodelujejo, ker ne maram sam delati glasbe. Ko se mi zdi, da bi bil kdo primeren, da z mano zapoje ali zaigra pesem, ga takoj pokličem in naslednji dan že snemava.
Country glasba mi je zelo blizu. Rad črpam tako iz zahodne kot domače folk glasbene zgodovine. Tako nastaja zmes obojega, je poklon naši in tuji glasbi. Country glasba je brezčasna. Zdi se mi, da je to še edina glasba, ki je ostala iskrena. Taka je tudi moja glasba, avtobiografska, saj se razgalim v vsaki pesmi. Vse, kar pojem, se je zares zgodilo in to je to.
Težko razumem tiste, ki se izražajo v angleščini. Jan vedno reče, ali tisti, ki poje v angleščini, tudi osvaja punco v lokalu v angleščini?