ANDREJA GOMBOC

Andreja Gomboc dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici, urednica Portala v vesolje

o neurejenem sistemu dela z nadarjenimi učenci in dijaki

Nadarjenost je zaželena in občudovana. Bogati nadarjenega posameznika, njegovo okolico in širšo družbo. V nekaterih, k sreči redkih primerih je lahko tudi prekletstvo.

Kaj točno je nadarjenost, kako jo prepoznati in razvijati, so teme, o katerih je bilo narejenih veliko študij. Ekspertna skupina na zavodu za šolstvo je opredelila nadarjene kot »tiste posameznike, ki na miselnem področju izkazujejo izjemne dosežke«. Pri tem izjemen ne pomeni zgolj nadpovprečen, ampak dosežek v samem vrhu, med najboljših 5–0 odstotkov.

Nadarjenost zelo pogosto dojemamo kot nekaj, kar je prirojeno nekaterim srečnežem. A izjemni dosežki ne pridejo k njim kar sami od sebe. Tako kot pri športnih in umetniških izjemnih dosežkih sta tudi na miselnem področju pomembna vloženi čas in strokovno načrtovan »trening«. Vsi poznamo rek, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo, in znamenito izjavo, ki jo pripisujejo Albertu Einsteinu, da je genij en odstotek talenta in 99 odstotkov dela.

A tudi to še ni popoln recept za izjemne dosežke. Dodati je treba še ugodno domače in šolsko okolje za prepoznavanje in razvijanje nadarjenosti, nekaj pravih priložnosti in kanček sreče.

Stroka pravi, da je prepoznavanje nadarjenih dolgo časa trajajoč proces, ki se začne v vrtcu in traja do konca srednje šole. Identiikaciji nadarjenih naj bi sledilo vzgojno-izobraževalno delo z nadarjenimi, ki ima različne načine podpore nadarjenim znotraj in zunaj rednega pouka. Najpogostejše oblike dela z nadarjenimi so dodatne ure, krožki, priprave in sodelovanje na tekmovanjih, raziskovalne naloge. Koliko tovrstne podpore in priložnosti učenci in dijaki dobijo, je po opažanju številnih staršev in organizatorjev tekmovanj odvisno od posamezne šole in predanosti učiteljev.

To izkustveno in delno gotovo subjektivno opažanje potrjuje decembra lani objavljeno revizijsko poročilo računskega sodišča o sistemu dela z nadarjenimi in sistemu šolskih tekmovanj leta 2017, ki ugotavlja, da v Sloveniji ni bila zagotovljena enakopravna obravnava nadarjenih učencev in dijakov pri spodbujanju in razvoju njihove nadarjenosti.

Poročilo razkriva skrb vzbujajočo sliko: ni vzpostavljenih ustreznih pravnih in strokovnih podlag za delo z nadarjenimi, šolam niso zagotovljena proračunska sredstva za dodatno delo z njimi, ni sistematičnega in obveznega izobraževanja učiteljev za delo z nadarjenimi, ni sistematičnega spremljanja razvoja nadarjenih in drugo.

O neurejenosti področja priča tudi to, da so med statističnimi regijami velike razlike glede deleža identiiciranih nadarjenih učencev in dijakov (med gimnazijci je v eni regiji znašal 12,9 odstotka, v drugi pa kar 65,3 odstotka) in da je ta delež za celotno Slovenijo precej višji kot v drugih evropskih državah. Ob predpostavki, da je pamet enakomerno porazdeljena – ne le kot je rekel Descartes (da je pamet od vseh reči najbolj enakomerno porazdeljena, saj je vsak prepričan, da je ima dovolj), pač pa tudi geografsko – so taki podatki priložnost za sumničav dvig obrvi.

Računsko sodišče ugotavlja tudi, da ni opredeljeno, katera šolska tekmovanja so nacionalno pomembna, da so možnosti za sodelovanje šol in s tem njihovih učencev oziroma dijakov na tekmovanjih odvisne od inančnih in kadrovskih zmožnosti šol ter da so imeli udeleženci različnih tekmovanj neenakopravne možnosti pri pridobitvi zlatih priznanj, ki se uporabljajo kot eden glavnih dokazov nadarjenosti – kot izjemni dosežki, ki jih morajo izkazovati kandidati za Zoisove štipendije. To je bilo pred epidemijo. V prejšnjem šolskem letu je večina tekmovanj odpadla. Kako bo s tekmovanji letos, (še) ne ve nihče. Organizatorji jih želijo izpeljati, prav tako jih najbrž želijo učenci, dijaki in njihovi starši. Če tekmovanj ne bo, ne bo priznanj. Izpad tekmovanj že drugo leto zapored bi povzročil velike težave pri izbiri novih Zoisovih štipendistov in posledično improvizirane rešitve.

A to – sama izvedba – je le površje težav. Pod njim je najpomembnejši del tekmovanj – priprava nanje. Del priprav in krožkov se izvaja tudi sedaj, tako kot redni pouk, na daljavo. Žal s podobnim, precej slabšim učinkom kot v prejšnjih letih kljub nadpovprečni motiviranosti sodelujočih. Negativne posledice šolanja na daljavo ne bodo obšle nadarjenih in narobe bi bilo, če bi se zanašali na to, da nadarjeni lahko počakajo leto ali dve in da »se bodo že sami znašli, saj so sposobni«.

Ko se bodo učenci in dijaki vrnili v šole, se ne bodo avtomatično vzpostavile enake možnosti. Zagotavljanje teh je veliko kompleksnejši zalogaj kot zgolj to, da ima vsak dovolj hiter računalnik in spletno povezavo. Še naprej bo velika loterija, v katero družino se nekdo rodi, v katero šolo hodi.

Carl Wieman, Nobelov nagrajenec za iziko, je predlani skupaj s sodelavci objavil rezultate raziskave na Univerzi Stanford o tem, kaj določa uspeh študentov pri uvodnih izikalnih predmetih. Ugotovili so, da je edini pomemben dejavnik predznanje študenta – to pa ni povezano z nekim »naravnim talentom«, ampak predvsem s kakovostjo obiskovane srednje šole (ta pa, v ZDA, izrazito z družbenoekonomskim položajem študenta).

Tudi v Sloveniji in drugje opažamo, da je uspeh na višji stopnji izobraževanja močno povezan s predznanjem, ki ga dijaki in študenti prinesejo z nižje stopnje. Letos nas mora še posebno skrbeti, kakšno znanje bodo s sabo prinesle in odnesle naprej na svojo poklicno pot »koronske generacije«. Kaj lahko naredimo starši, šole in druge odgovorne institucije, da glede nadarjenih in razvoja njihove nadarjenosti to ne bodo postale izgubljene generacije?

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Nadarjenost prepogosto dojemamo kot nekaj, kar je pač prirojeno nekaterim srečnežem. A izjemni dosežki ne pridejo k njim kar sami od sebe.