Nemčija se v spremenjenem svetu ne znajde najbolje
Berlin na razpotju Zaradi gospodarskih interesov je predvsem pragmatičnost vodilo zunanje politike
Glavni postulati nemške zunanje politike se berejo, kot bi jih napisal nepopravljivi idealist v davnih časih. Multilateralizem, močne mednarodne institucije, trdna Evropska unija in čezatlantsko zavezništvo. Vse navedeno se je v zadnjem desetletju močno, če ne nepopravljivo skrhalo, Nemčija pa se je znašla na prepihu. dopisnica iz Frankfurta
Nekaj je gotovo. Nemški politični vrh si je ob izvolitvi demokrata Joeja Bidna za ameriškega predsednika močno oddahnil. Čeprav je kandidat za predsednika največje vladne stranke CDU Friedrich Merz nekoč dejal, da bo z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom že znal, je razumljivo, da bo z Bidnom precej lažje shajati. V Berlinu, pravilno, ne pričakujejo, da bo Biden zunanjo politiko svojega predhodnika obrnil za 180 stopinj, a pričakovati je, da bo čezatlantsko zavezništvo znova obujeno. Prav tako je pričakovati manj neposrednih napadov na Nemčijo in poskusov slabitve Evropske unije.
Krhanje multilateralizma
Nemčija se v močno spremenjenem svetu, ki vse bolj drvi v bitko hegemonov (ZDA, Kitajska, Rusija ...) in v katerem multilateralne institucije izgubljajo še tisto malo veljave, kolikor so je doslej imele, ne znajde najbolje. Za to je kar nekaj razlogov, predvsem zgodovinskih, ključni so seveda v odgovornosti za strašansko morijo v drugi svetovni vojni. Predvsem zato je nemška politika zelo previdna pri prevzemanju vodilne vloge v Evropski uniji in širjenju vojaške moči. Zato je za Nemčijo ključno, da čezatlantsko zavezništvo v obliki Nata ostane močno.
Napeti odnosi z ZDA pod Trumpom so vplivali tudi na nemške odnose z drugima dvema velesilama – Rusijo in Kitajsko. V Berlinu predvsem zaradi gospodarskih interesov do obeh držav vodijo pragmatično politiko. To lahko jasno vidimo pri sicer precej ostri retoriki kanclerke Angele Merkel
• Z Bidnom bo precej lažje shajati kot s Trumpom.
• Napetosti z ZDA so vplivale na odnose z Rusijo in Kitajsko.
• Pragmatičnost se kaže tudi v odnosu do Poljske in Madžarske.
Glavni postulati nemške zunanje politike se berejo, kot bi jih napisal nepopravljivi idealist v davnih časih.
zaradi zastrupitve opozicijskega politika Alekseja Navalnega in pri uvedbi sankcij zaradi ruske priključitve Krima ter na drugi strani pri vztrajanju pri Severnem toku 2. Ali na primer pri najnovejših pogovorih kanclerke z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom o sodelovanju pri proizvodnji cepiva proti koronavirusu.
Pragmatizem ne bo dovolj
Podobno velja za nemško-kitajske odnose. Na eni strani nemški ministri sprejemajo hongkonške disidente, na drugi strani pa je nemško gospodarstvo, predvsem avtomobilska in strojna industrija, močno odvisno od kitajskih potrošnikov. Kanclerka je na vrhuncu krize spomladi poklicala kitajskega predsednika in državi priskrbela nujnih 40 milijonov zaščitnih mask. Pragmatičnost nemške zunanje politike se kaže tudi v odnosu do Poljske in Madžarske. Medtem ko bi marsikdo odnose do teh dveh držav za ostril na nož, v Berlinu stavijo na to, da bosta do sprememb prej ali slej privedli poljska in madžarska družba. Kanclerki se je stoična potrpežljivost v odnosih s Trumpom vsekakor obrestovala.
Toda vztrajanje pri aktualnih postulatih nemške zunanje politike in neupoštevanje dejstva, da so se geopolitični odnosi v zadnjem desetletju močno spremenili, Nemčiji škodi, je opozoril nemški diplomat Wolfgang Ischinger. »Gre za naš obstoj,« je poudaril. Do te ugotovitve so se dokopali tudi avtorji poročila o nemški zunanji politiki za münchensko varnostno konferenco. Zapisali so, da ima Nemčija zgolj dve možnosti, ali se z Evropsko unijo ustrezno okrepi (vojaško, diplomatsko ...), da bo lahko učinkovito branila evropske interese, ali pa bo postala privesek Evrazije, ki jo nadzirajo druge velesile. Nemčija je, ne glede na to, da je v ZDA zmagal Biden, na svojevrstni prelomnici.