Vse najboljše, gospod predsednik
Milan Kučan, osemdesetletnik Če bi ga kdo vprašal, kaj si želi za rojstni dan, bi rekel knjiga
Nekateri ljudje prejmejo za jubilej malce daljše čestitke, tista, ki jo je včeraj, dan pred današnjim 80. rojstnim dnevom, prejel prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, je dolga več kot tristo strani in je v obliki knjige, v kateri so spominski zapisi kar 85 prijateljev, sodelavcev in sopotnikov. Naslov knjige je Prijatelj, državnik, človek: pričevanja o Milanu Kučanu, izdala jo je založba Didakta, včeraj so jo na delovnem sestanku uredniškega odbora in sponzorjev v Društvu slovenskih pisateljev izročili slavljencu.
Spomenka Hribar je kolegom na sestanku povedala: »O Milanu mislimo, da vse vemo, a v resnici vemo prav malo. Je medijska, politična in kakršna že oseba, a kdo je on, kakšne so njegove zasluge, kako se je znajdeval v prejšnji državi, med njenim razpadanjem in nastajanjem nove države, vemo prav malo. Ta knjiga je bila tudi priložnost – jaz sem jo izkoristila – nekatere nebuloze, laži, sprenevedanja in ponarejanja izpostaviti dejstvom, o katerih se ne ve ali noče vedeti.« Upravni odbor, je dodal Slavko Pregl (poleg njega so bili v njem še Špela Furlan, Anton Rupnik, Ivo Vajgl in Rudi Zaman), se je sestal septembra lani, cilj je bil oddati knjigo v tisk decembra, kar je s inančno pomočjo družb BTC, Riko in Studio Moderna tudi uspelo.
Opora v zmedenem času
Kučan je včeraj dejal, da ga je darilo ganilo, ne pa presenetilo, saj je o nameri izvedel že prej, nad njo, je dodal, celo ni bil najbolj navdušen. »Če bi me kdo vprašal, kaj si želim za rojstni dan, bi rekel knjiga, ne sicer ta, vendar knjiga. Hvaležen in ponosen sem, da ste se tega dela lotili, zdaj mi ostane le še to, da potešim radovednost in knjigo preberem. Tega se bom lotil kar takoj po našem srečanju.«
Knjigo so po Zamanovih besedah uvrstili v niz biograij in avtobiograij, v katerem sta na primer izšli knjigi Franceta Bučarja in Joschka Fischerja. V uvodu v knjigo so člani uredniškega odbora zapisali: »Zavestno smo se zato odločili, da si ne bomo obuli prevelikih čevljev, da ne bomo enciklopedično uredništvo, ki bi dolgo tehtalo, kako in kaj, podrobneje opredelilo objekt opazovanja ter nato nezmotljivo poiskalo podkovane sodelavke in sodelavce, ki bi osvetlili vnaprej zastavljene podrobnosti velikega načrta. Prav tako nismo hoteli graditi političnega projekta, ki bi komurkoli hotel parati živce ali zalivati pridušene nasmehe.«
Za prikaz časovnega in zgodovinskega okvira so člani uredniškega odbora naprosili zgodovinarja Boža Repeta, da za uvod v dolg niz pričevanj napiše »kratek sprehod po dejstvih, ki so nekakšni mejniki na slavljenčevi poti«. Repe je jasen: »Kučan je bil po vseh možnih kazalcih nepretrgoma več kot dve desetletji, še daleč po izteku mandata, daleč najbolj priljubljen slovenski politik. A hkrati tudi sistematično in zelo strupeno, mirno bi lahko zapisali kar patološko napadan s strani svojih političnih nasprotnikov ter nekaterih medijev. [...] V prvem predsedniškem mandatu, ki ga je brez težav dobil že v prvem krogu, je v političnem in moralnem smislu za večino ljudi Kučan predstavljal oporo v novem, zmedenem tranzicijskem času, v katerem so zmagovale brezobzirnost, grabežljivost in tekmovalnost brez enakopravnih pogojev, glavni novi vrednoti pa sta bili uspeh za vsako ceno in dobičkarstvo.«