Robidovje

Včasih kaže ponagajati, da ne bi bil prepust vsakdan, čeprav ni dobro zganjati porednosti kar tjavendan. Toda kdo ne mara robid?

To ni vprašanje tja v tri dni. Francozi namreč v zadnjem času veliko govorijo o trnovih robidah, o bodikavem trnju drobnih sabotaž. V anonimnem kolektivu La Ronce ( Robida), vse glasnejšem na družbenih omrežjih, so se odločili, da bodo raje komu trn v peti kot podlaga peti, zato v bran vsemu živemu zbadajo tiste, ki uničujejo planet. Predstavljati si je, da poganjkov ne manjka, in tako ne anarhističnega povzročanja škode po trgovinah z nezdravimi, človeku in okolju celo škodljivimi izdelki. Kakšna presladka pijača na polici tako, kdo ve, kako, ostane brez zamaška, redna tarča napadov so zavoji sladkorja ... – zato ker je vmesni cilj začrtan: tako dolgo delati zgago in povzročati izgubo, da bodo nezdrave izdelke dokončno spravili s polic. Kateri trgovec pri zdravi pameti pa bi jih še naročal, ko pa jih nekdo vedno znova odpre in so jih zato prisiljeni sistematično metati stran? Tudi končni cilj je kristalno jasen: trni, kakor se imenujejo francoski saboterji, žugajo iz anonimnosti predvsem izbranim multinacionalkam, kako da je treba takoj zaščititi naš že močno poškodovani planet in življenje na njem. Zato se spravljajo še na javne električne skiroje in vedno znova izpraznijo kakšno pnevmatiko na športnem avtomobilu, ki poudarjeno onesnažuje, vozniku pa pustijo sporočilo, skoraj opravičilo, češ, naj bo previden in da sploh ni kriv on, ampak je planetarno zlo njegovo vozilo. S sabotažami, ki so prastara družbena nepokorščina, ni javne šale, zato ne, ker slej ko prej vsakdo naleti na saboterja in ker je sabotaža v resnici sramota za sistem, vsaj izobraževalni je gotovo odpovedal, ko pa hočejo konsenzualno besedo preglasiti nasilna dejanja. In tako prav vsi ne marajo robid in bi hoteli izdreti še njihovo trnje. A nenasilne ekološke ostrice so nujne, ker je tudi Zemlja že vsa na trnih.