Sprehod z duhovi

Zvezdnik ilmov Osumljenih pet, Stigmata, Začetek konca, Millerjevo križišče in Človek z železno masko Gabriel Byrne (70) v avtobiograiji Walking with Ghosts razkriva, da je pred 19 leti navezal stik z duhovnikom, ki ga je kot otroka spolno zlorabil. Irski igralec piše, da duhovnik ni vedel, s kom govori, na koncu pa se mu je zahvalil za klic. »Hotel sem ga ozmerjati in mu povedati, da ne verjamem v pekel, ampak upam, da verjame on, ker mu želim, da bi ga bilo groza in da bi gorel v večnem ognju. Toda na koncu nisem rekel nič. Del mene ni hotel prizadeti starega moža s prijaznim glasom, ujetega v domu za starejše, ki se ni spomnil ne mene ne stvari, ki jih je počel,« je zapisal. Duhovnik ga je zlorabil pri enajstih letih in v spominih piše, kako se je spopadal s tem. »Še mnogo let pozneje imam občutek, da je tista noč kot prekrita s cementom. Po njem odtlej kopljem z buciko, bojim se uporabiti kladivo, ker me je strah stvari, ki so zakopane spodaj,« piše. V intervjuju za New York Times je razkril, da je duhovnik že dolgo mrtev. »Radi mislimo, da obstaja rešitev, da se travmo odpravi na način: soočil sem se z njim, stvari sem predelal in se premaknil naprej. Toda to ni nujno res. Spoznal sem, da ne obstajajo rešitve za vse stvari,« je Dublinčan povedal v intervjuju. Da je bil v angleškem semenišču spolno zlorabljen, je Byrne prvič razkril leta 2010 v oddaji The Meaning of Life ( Smisel življenja) na irski televiziji RTÉ. »Znano in preverjeno dejstvo je bilo, da z določenim moškim nisi hotel sam ostati v slačilnici. Veliko let sem potreboval, da sem se sprijaznil s tem, kar se mi je zgodilo, da sem oprostil dejanja, ki so me globoko poškodovala,« je dejal in dodal, da ga je krajši čas nadlegoval še en duhovnik, v obdobju, ko je bil zelo ranljiv. »Takrat si nisem mislil, da me je to tako zaznamovalo. Toda ko razmišljam o svojem kasnejšem življenju in težavah, ki sem jih imel, vidim, kako pomembni so bili dogodki iz otroštva.« Knjiga Walking with Ghosts, ki so jo kritiki označili za lirično literarno mojstrovino, je izšla konec novembra pri založbi Picador. Byrne je kot najstarejši izmed šestih otrok odraščal v pobožni irski delavski družini v predmestju Dublina, pri enajstih pa je šel v semenišče v Anglijo. Štiri leta pozneje so ga izključili iz semenišča in vrnil se je v rojstno mesto, kjer je opravljal številna priložnostna dela, med drugim je delal kot kurir, vodovodar in tovarniški delavec. »Počutil sem se kot zguba, zguba kot duhovnik in zguba kot vodovodar,« piše v spominih.

V kinu, ki ga je obiskoval v prostem času, se je hkrati počutil samega in del skupine, prav tu se je prvič zavedel, da obstaja življenje tudi zunaj sive Irske v šestdesetih letih. Prijatelji so mu predlagali, naj se pridruži amaterski gledališki skupini, kar je za vedno spremenilo njegovo življenje. Spominja se, kako je zjutraj po celonočnih vajah za Hamleta na avtobusni postaji prišel do pomembnega spoznanja: »Bil sem tako osamljen, takrat pa me je preplavil povsem nov občutek, da nekam spadam.«