Demokratični mehanizmi med epidemijo pod anestezijo

Zdravstvena kriza in politika Slovenija sodi med države, kjer so demokratični procesi in boji podvrženi vladnim načrtom boja z epidemijo

Slovenija sodi med države, kjer so demokratični procesi in boji podvrženi vladnim načrtom boja z epidemijo.

V obdobju pandemije in omejevanja javnega življenja, ki traja že dobro leto, se je spremenila narava političnega življenja in političnega odločanja v državi. Manevrski prostor pozicije se je razširil, opozicijski pa skrčil. Politična mobilizacija poteka drugače kot pred epidemijo, predvsem pa prek socialnih omrežij, kjer prednjači twitter.

Problem, ki ga imamo v Sloveniji, je, da imamo namesto vladanja z zakoni vladanje z vladnimi uredbami, ugotavlja politolog dr. Marko Hočevar s FDV. »Demokratični politični proces, kolikor je ta sploh mogoč v liberalni demokraciji, je popolnoma zamrl – vse se je podredilo zdravstveni krizi,« ugotavlja Hočevar in dodaja, da ta kriza, poleg ekonomske, razkriva tudi globoko politično krizo obstoječih nacionalnih in nadnacionalnih (EU) političnih institucij in problem njihove legitimnosti. Obstoječe institucije so se po njegovem izkazale za popolnoma nesposobne, odtujene od ljudstva, ki znajo zadeve reševati le prek represije ter kapitalsko-menedžerskih prijemov in provizij.

Epidemija vsekakor krči tudi nabor tem, ki se jih naslavlja v politiki. »Vse je podrejeno zdravstveni krizi in reševanju življenj, toda žal je ta vlada pri tem izjemno neuspešna,« meni Hočevar. Odpiranje ključnih tem, kot so vprašanja razmerij moči, neenakosti, distribucije bogastva in političnega sistema, je pri nas popolnoma nenaslovljeno, ker liberalni del opozicije zna ponavljati samo to, kar evropska komisija predpiše in priporoča.

Opozicija ne vidi onkraj Bruslja

Hočevar ugotavlja, da epidemija ni skrčila prostora za politiko, ampak je problem v tem, da slovenska opozicija ne vidi onkraj Bruslja in obstoječega stanja, hkrati pa alternativo Janši išče v bruseljskih dokumentih in priporočilih, ki pa so tudi vzrok za to, da Janša in podobne politične opcije sploh pridejo na oblast.

»Vsi protagonisti vlad politike se branijo s tem, da je zdaj v državi epidemija, zato opozicija ne sme rušiti vlade in naj počaka na redne volitve. A demokracija niso samo volitve, politična participacija pa ima na voljo veliko več mehanizmov, kot so protesti, peticije, referendumi, kritični prispevki v medijih. Če ne bi bilo epidemije, bi se tej vladi že zdavnaj zgodila ulica,« pa poudarja politični analitik dr. Alem Maksuti. Po njegovem bi bil javni pritisk na poslance SMC, Desusa in druge, ki omogočajo Janševo vlado, bistveno močnejši, podoben tistemu, ki ga je bila v drugi Janševi vladi deležna stranka Gregorja Viranta.

»Demokratični mehanizmi so trenutno pod anestezijo,« ugotavlja Maksuti in dodaja, da se je v epidemiji manevrski prostor opozicije skrčil. Avtoritarni sistemi po njegovem epidemijo uvrščajo višje od demokratičnega procesa in demokratičnega boja, kar posledično omejuje opozicijo.

V zadnjem obdobju je v državi popolnoma zastala politična mobilizacija, ki je bila sicer močna lani maja in junija ob velikih protestih. »Brez politizacije civilne družbe pa se običajno takšni protesti, ki so usmerjeni bolj ali manj izključno proti liku in delu Janeza Janše, ter instant mobilizacija zelo hitro zaključijo, če prej ne, pa ko gredo ljudje na dopuste,« ugotavlja Hočevar.

Politične stranke razstavljene na posameznike

»V Sloveniji smo napredovali nazaj v vladavino ljudske demokracije. Politiki niso odtujeni od ljudi; danes lahko dobesedno kdorkoli zaseda katerokoli funkcijo in ob tem blebeta, karkoli mu pade na pamet, četudi te sploh nima,« pa značilnosti politične komunikacije, ki je med epidemijo še dodatno nazadovala, povzame dr. Dejan Verčič, profesor na FDV in partner v svetovalni in komunikacijski družbi Herman & partnerji.

»Bolj ko je družba tudi zaradi korone zaprta, težje se posamezniki zadržujejo, družbena omrežja pa so odprta za vsakršne, velike in male potrebe. Internet je navidezno podružbil znanje in slehernik z brskalnikom se počuti enako razgledan kot katerikoli akademik,« ugotavlja Verčič in dodaja, da imamo namesto družbenega reda družbeno anomijo, razpad vrednot, brisanje norm in izginjanje vsakršnih pravil obnašanja.

Verčič nadaljuje: »Politične stranke, ki so že leta životarile, je medmrežje razstavilo na posameznike in od njih so ostali samo voditelji. Poosebitev politike pa je to spremenila v boj vseh proti vsem z vsemi sredstvi, tudi čivkanjem, bevskanjem in renčanjem.« To spletno smetenje bo teklo neomejeno naprej vse dotlej, dokler ne bomo spoznali, da svetova nista dva, digitalni in analogni, temveč eden sam, sklene sogovornik.

Odpiranje ključnih tem ni naslovljeno, ker liberalni del opozicije ponavlja le to, kar predpiše evropska komisija. politolog dr. Marko Hočevar