Premalo ambiciozno in nič kaj krasno v zeleni novi svet
Ekologija v Franciji Sprejemanje zakonodaje, ki jo je domislila laična javnost, vlada pa problematično oklestila
Sprejemanje zakonodaje v Franciji, ki jo je domislila laična javnost, je vlada problematično oklestila.
Treba je spremeniti okoljski pristop, v nasprotnem sledi vesoljni potop. Sile človeške inercije se zdijo (vsaj nereligiozno) pogubne za planet, zato v Franciji, tudi kot zgled drugim, sprejemajo zakon o podnebju in odpornosti, s katerim naj bi morda še pravočasno zavrli drvenje v globalno kataklizmo. A kar so zastavili demokratično široko in plemenito – predloge za znosno ekoživljenje na Zemlji so domislili francoski državljani –, zdaj, kakor ni malo kritik, vladajoča politika gospodarsko interesno oži, s tem pa jemlje javnosti voljo do družbenega udejstvovanja in povzroča kolektivno nejevoljo.
Tik preden so poslanci v narodni skupščini 29. marca začeli razpravljati o novi okoljski zakonodaji, je na desettisoče Francozov iz velikih mest, od Pariza in Lyona do Nantesa, Strasbourga in Dijona ter še drugod, preplavilo ulice. Na poziv nevladnih organizacij in sindikalnih združenj – mednje so se pomešali prav tako neredki politiki kot, denimo, Jean-Luc Mélenchon iz radikalno leve Nepokorne Francije – so zahtevali temeljite popravke vladnega zakonskega predloga oziroma »pravo podnebno zakonodajo«: prevelik se jim zdi razkorak med idejami, ki jih je izvorno domislilo 150 državljanov, povezanih v državljansko konvencijo za podnebje, in tistimi, ki jih je na koncu upoštevala ministrska ekipa – in jih poslala v komaj tritedensko razpravo v narodno skupščino. Predsedniku Emmanuelu Macronu so sporočili, da jih ne bo kar tako prepeljal žejnih čez vodo, tudi zato ne, ker se z Zemljo ni mogoče pogajati, vrag pa je že davno odnesel šalo, zato je treba urgentno preprečevati podnebne katastrofe. Na transparentih so opozarjali na polarne medvede, oceane in ledenike ter posredovali sporočila v slogu: Zemlja je kot ženska, treba jo je spoštovati! Danes maske, da bi se zaščitili, jutri maske, da bi lahko dihali!
Participativna demokracija
Kar se je začelo plemenito in ambiciozno, bi se moralo zgledno tudi končati. Spomnimo, da je predsednik Macron v začetku leta 2019, ko je Francijo močno pretresalo socialno gibanje rumenih jopičev, sprejel pobudo (umetnika in okoljskega aktivista Cyrila Diona ter igralke Marion Cotillard) za osnovanje posebnega ekotelesa: v njem je sto petdeset naključno izbranih državljanov – z ustreznim vodenju strokovnjakov – predlagalo, kako doseči, da bi Francija do leta 2030 v primerjavi z letom 1990 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov za štirideset odstotkov. Pri svojem delu so se sodelujoči iz vseh miljejev in različnih starosti osredotočali na več tem, vsakdanje ključnih za ekološko tranzicijo: na potrošnjo, proizvodnjo in delo, na bivanje in prehranjevanje, na premikanje ter še pravno zaščito okolja, kajti vse bolj je v obtoku beseda ekocid. A od 149 zamisli, kolikor so jih izoblikovali v devetih mesecih, je na koncu, kakor ne manjka pavšalnih kritik, ostalo bore malo in premalo, da bi bil lahko cilj dosežen. Vlada je menda klonila pod pritiskom različnih lobijev, tudi jedrskega, in selektivno izločila predloge, ki niso v interesu gospodarskih struktur, predsednik države pa da je tudi snedel obljubo, da bodo vse ideje, ki jih bodo izrazili izžrebani Francozi, obravnavali »brez iltrov«. Od blizu je zdaj videti, da je večino (oziroma 78) od 146 pobud, kolikor jih je prišlo do vlade (tri je že izhodiščno izločil Emmanuel Macron), ministrska ekipa Jeana Castexa upoštevala le deloma, 23 točk je sploh umaknila, kar pomeni, da so v parlament poslali precej predrugačeno besedilo (v 69 členih, o katerih bodo poslanci razpravljali do 16. aprila). Še drugače je mogoče razložiti, da zakon o podnebju in odpornosti, ki naj bi ga v senatu pripeljali do konca najpozneje do septembra, vsebuje le 46 predlogov, ki so jih podali državljani, zbrani v konvenciji za podnebje. A obenem po Le Mondu drži, da kar 75 njihovih zamisli tako in tako že zdaj izvajajo v praksi, preostalih 71 pa je v pripravi, najsi v drugih zakonih in predpisih, morda v okviru (post) koronskega zakona o okrevanju in odpornosti oziroma so tema mednarodnih pogajanj.
Forma in vsebina
Forma zanesljivo ni nepomembna, a ključna je vendarle vsebina zakonskega predloga o podnebju in okrevanju, to pa zdaj popravljajo in dopolnjujejo z brezštevilnimi amandmaji: vloženih jih je bilo približno sedem tisoč ... Parlamentarci so medtem, v dveh tednih, odkar se ubadajo s podnebno zakonodajo, že odkljukali nekaj točk. Nazadnje so v soboto zvečer sprejeli ukinitev notranjih letalskih povezav – za vse družbe in Air France med njimi – na razdaljah, ki jih je mogoče z vlakom prepotovati prej kot v dveh urah in pol; recimo med Parizom (z letališča Orly) in Nantesom ali Lyonom ali Bordeauxom. Ukrep ni radikalen, kajti povezovalni leti bodo možni tudi med omenjenimi kraji, niti ne sledi predlogu državljanov: ti so se zavzeli za umik letalskih povezav na razdaljah, ki jih vlak prevozi prej kot v štirih urah. Soglasnosti pri sprejetju ni bilo, kajti, kot je bilo slišati iz opozicijskih vrst Socialistične stranke in Republikancev, se bo posledično še povečala brezposelnost v letalski industriji, ki je zaradi pandemije že tako in tako povsem na tleh. Tudi zeleni medtem po svoje negodujejo, češ, treba bi bilo upoštevati izvorni predlog in ukiniti najbolj okoljsko obremenjujoče povezave, recimo med Parizom in Nico ali Toulousom ali Marseillom. Že dan prej so poslanci sprejeli tudi amandma, po katerem naj bi država priskočila na pomoč Francozom pri nakupovanju (tovornih) koles, bodisi navadnih bodisi električnih, do leta 2040 pa naj bi sploh ukinili prodajo vozil na fosilna goriva. Zdravstvena kriza, ki je močno posegla prav tako v francoski vsakdanjik, se je za trgovce s kolesi, zlasti električnimi, pokazala za veliko priložnost, kajti lani so ustvarili za več kot tri milijarde prometa oziroma je prodaja v evrih in v primerjavi z letom prej poskočila za četrtino ... Ekologija meri velikopotezno, vendar z drobnimi koraki človeka.
Ekologija v središču
Z zakonom o podnebju in odpornosti ter še nekaterimi drugimi, ki jih sprejema macronizem – in vpisuje zaščito okolja tudi v ustavo –, naj bi francosko družbo prelomno ekološko osredinili, jo končno porinili v ekodobo. Odnos do planeta bodo, kot te dni poudarja ministrica za ekološko tranzicijo Barbara Pompili, poskušali senzibilizirati sploh v javni sferi, šolah, prometu, tudi v oglaševanju (iz katerega naj bi umaknili škodljive izdelke, recimo športna terenska vozila), na stanovanjskem področju in v energetski porabi, urbanizmu, povsod. Pri prelamljanju v novo dobo je pričakovati nič koliko antagonizmov med sedanjim in prihodnjim, recimo na temo mesa: v kolektivu državljanov za podnebje so zahtevali – tudi – vegetarijanski jedilnik v šolskih kantinah, vlada pa v zakonskem predlogu prepušča odločitev lokalnim skupnostim. Konservativni poslanci medtem zdržema opozarjajo, da je mesna prehrana nemalo otrokom dostopna edinole v šolah, saj jim je v družinskem okolju ne morejo privoščiti, v tej smeri pritiskajo iz lastnih interesov tudi rejci ... V zeleno prihodnost naj bi po francosko vstopili tudi tako, da ne bo več mogoče kot doslej širiti trgovskih con in se z betonom zajedati v zemljišča, torej v biotsko raznovrstnost. Domislekov, kakšen naj bo novi zeleni svet, pa je še nič koliko.
Izguba zaupanja v politiko in vera v ljudi
Čar demokracije je v aktivnem sodelovanju državljanov, v njihovi inovativnosti in zahtevnosti do politike, tudi strogosti. Macronizem je pokazal posluh za pobude laične javnosti, škoda da zdaj, kakor številni Francozi niso zadovoljni, izgublja priložnost, da bi verjeli v njegovo politično drugačnost in skrb za okolje; čez leto dni pa bodo predsedniške volitve in zatem še parlamentarne ... Ministrica za ekološko tranzicijo Barbara Pompili je optimistična, češ, obsežni in zapleteni zakon, ki ga zdaj pretresajo v narodni skupščini, je dober, če ne kar najpomembnejši dosje tega mandata. A pohvalila je tudi proteste nasprotnikov, javne ugovore in kritike, ki se ob njem porajajo, saj menda kažejo, da je Francozom mar za sobivanje in da je tudi njihova želja, da bi soustvarjali svet, močna. Seveda pa se ob vsem tem postavlja vprašanje, ali je mehka ekotranzicija sploh možna, ali je, drugače, treba v določenem
• Francozi s predlogom zakona o podnebju in odpornosti orjejo ledino.
• 150 francoskih državljanov si je zamislilo pobude za znosno ekoživljenje.
• Na predlog zakona je bilo vloženih okoli sedem tisoč amandmajev.
Tik preden so 29. marca poslanci v narodni skupščini začeli razpravljati o predlogu zakona o podnebju in odpornosti, je 230 političnih osebnosti z različnih ravni besedilo zavrnilo, češ da ni dovolj ambiciozno in po meri sodobnega časa.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je že lani umaknil tri predloge od 149, kolikor so jih podali državljani, povezani v posebni konvenciji za podnebje: poseg v preambulo ustave, omejitev vožnje na hitrih cestah na 110 kilometrov na uro in uvedbo štiriodstotnega davka na dividende za podjetja, ki jih izplačajo za več kot deset milijonov evrov na leto.
trenutku radikalno potopiti stare vzorce in navade (s tem kratkoročno tvegati številne socialne stiske), da bi lahko čim prej kakor prerojeni dolgoročno vstali v zeleni svet, poln novih poklicev in priložnosti (potrebe bodo po upravljavcih z odpadki, pastirjih, okoljskih pravnikih, popravljavcih koles).
Vladajoči macronisti se predstavljajo kot zagovorniki napredne ekologije in si želijo gospodarske rasti hkrati ... Saj to je nemogoča kombinacija, se spotikajo ekologisti, ki menda hočejo družbo, v kateri bodo Francozi bolje jedli, bolj zdravo dihali in predvsem bo tudi delo, ki ga bodo opravljali, imelo smisel. Podobno ostri so v radikalno levi Nepokorni Franciji, češ, podnebne spremembe so ireverzibilen proces, družbo je treba organizirati na novo. A naj je predlog zakona o podnebju in odpornosti dovolj ali premalo ambiciozen, nekaj drži kot pribito: Francija z njim orje globalno ledino, česa podobnega se drugod še niso domislili.