Afera zofa in dvorne bitke bruseljskega vrha
Diplomatski škandal Želja Charlesa Michela in Ursule von der Leyen je uveljavitev na prestižnem zunanjepolitičnem področju
Protokolarna polomija med obiskom pri turškem predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu je kot nekakšen simbol slabosti delovanja EU na zunanjepolitičnem področju in tekmovanja med njenimi akterji za prestiž.
• Februarja se je zgodil zunanjepolitični polom v Moskvi.
• Glavni akterji v Bruslju si želijo več zunanjepolitičnega prestiža.
Tako kot februarski obisk visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU Josepa Borrella pri vodji ruske diplomacije Sergeju Lavrovu v Moskvi je bila pot predsednica evropske komisije Ursule von der Leyen in predsednika evropskega sveta Charlesa Michela v Ankaro zamišljena kot poskus zbliževanja s konstruktivno držo in željo po napredovanju v odnosih z zahtevnim sosedom. Kljub notranjemu razvoju v Turčiji, ki ga Bruselj spremlja z obžalovanjem, je Turčija partner EU pri migracijskih temah v zameno za večmilijardno pomoč za sirske begunce. Veliko tveganje so napetosti s Ciprom in Grčijo v vzhodnem Sredozemlju.
Na turški strani si še posebej želijo napredek v gospodarskem sodelovanju, nadgradnjo carinske unije in vizumsko liberalizacijo. Tako sta Ursula von der Leyen in Charles Michel odšla k Erdoğanu s »pozitivno agendo« brez žuganja s sankcijami. Uresničevala bi se, če bi bila Turčija konstruktivna in ne bo zaostrovala razmer v vzhodnem Sredozemlju. A prizori z Erdoğanovega »dvora«, ko je bila prva predsednica evropske komisije v času razprav o pravicah žensk v Turčiji (izstop iz istanbulske konvencije) videti, kot da je obravnavana drugorazredno, so povzročili mučno razpravo v Bruslju.
Težave protokolov
Muhe predsednika Erdoğana in njegovega protokola, ki velja za nepredvidljivega, bi že tako morale narekovati posebno pazljivost. Vprašanje je, zakaj Michelov protokol, ki je bil vključen v pripravo obiska (protokol evropske komisije ni sodeloval, ker med pandemijo veljajo omejitve glede števila ljudi na poteh), ni poskrbel, da se takšen zaplet sploh ne bi mogel zgoditi. Razlage iz Michelovega štaba, češ da bi vzrok za težave utegnila biti stroga turška razlaga protokolarnih pravil, po katerih je predsednik evropskega sveta najvišje rangirani, niso bile najbolj prepričljive.
Tudi zato, ker so iz Ankare sporočili, da je bilo vse usklajeno z EU. Belgijec Michel, ki je najprej kar dolgo molčal, je nato na javnih nastopih razlagal, da se ne čuti odgovornega za katastrofalno sliko, ki je nastala. Če bi se odzval, bi povzročil še večje težave in zaplete v odnosih s Turčijo, je pojasnjeval. V njegovem protokolu so povedali, da so si prizadevali za protokolarni status Ursule von der Leyen. Tako so ji zagotovili enakovreden sedež v jedilnici. Konec tedna je Michel še razlagal, da od incidenta ne spi dobro in da mu prizori ne gredo iz glave.
Želja obeh je uveljavitev na prestižnem zunanjepolitičnem področju, ki je za EU že tako veliko gradbišče. Med bruseljsko palačo Europa, kjer uraduje Michel, in Berlaymontom na drugi strani bruseljske Rue de la Loi, kjer ima sedež evropska komisija, tradicionalno poteka bitka za moč in prestiž. Ursula von der Leyen, ki je bila pred prihodom v Bruselj obrambna ministrica v Berlinu, si je za cilj postavila, da bo evropska komisija pod njenim vodstvom geopolitična. Na prvo pot zunaj Evrope se je teden dni po začetku mandata odpravila v Afriko, v Etiopijo.
Michel po protokolu kot šef države
Tudi Michel, ki ima močno zaslombo v francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu, je v zadnjih mesecih veliko na poti, denimo v Libiji ali Ruandi. Nihče od njiju ni kot predsednik EU, saj takšne funkcije ni. Predsednik evropskega sveta predvsem deluje kot organizator vrhov EU in posrednik med voditelji držav članic, da na koncu dosežejo enotnost. Na drugi strani evropska komisija deluje kot varuh pogodb, predlagatelj zakonodaje in izvršilno telo. Po strogi razlagi protokola je predsednik evropskega sveta obravnavan kot šef države in predsednica evropske komisije kot premier.
Voditelj države članice, ki pol leta predseduje svetu EU – to bo med slovenskim predsedovanjem premier Janez Janša –, po lizbonski pogodbi nima opaznejše vloge v Bruslju. Izjema so voditelji največjih držav, ki že tako ves čas narekujejo smeri razvoja.
• Namesto premikov bo za spomin iz Ankare le protokolarni škandal.