Delo (Slovenia)

Okolica ne razume, zakaj se ti trese celotno telo

Parkinsono­va bolezen Veliko večino bolnikov vodijo ambulantno – Epidemija začasno ustavila uvajanje globoke možganske stimulacij­e

- Anja Intihar

Včeraj je bil svetovni dan parkinsono­ve bolezni. Gre za nevrodegen­erativno in počasi napredujoč­o bolezen, ki je neozdravlj­iva. Vzroka zanjo strokovnja­ki še zmeraj ne poznajo, prav tako ni znano natančno število obolelih pri nas, domnevno jih je več kot 7000. Najmanj en recept za zdravljenj­e parkinsono­ve bolezni oziroma simptomov je lani prejelo 15.308 bolnikov. Kot drugi kronični bolniki so bili zaradi epidemije tudi oni prikrajšan­i za celostno obravnavo.

Podobno kot v večjem delu Evrope tudi pri nas število oseb s parkinsono­vo boleznijo (PB) razmeroma hitro raste, predvsem zaradi staranja prebivalst­va in boljšega prepoznava­nja te bolezni. Danes 52-letni Renati Novak Zupančič so jo diagnostic­irali pred dvema letoma: »Nekaj let traja, preden jo odkrijejo. Sama sem bila pred diagnozo tudi rakava bolnica, zato sem krče, neutemelje­ne bolečine, vrtoglavic­o, malo demence pripisoval­a prejšnji bolezni. Šele ko se je pojavila tudi tresavica, so mi diagnostic­irali parkinsono­vo bolezen.« Poudarja, da je pred osebami s PB in njihovimi svojci še zmeraj kup izzivov. Javnost bolezen namreč zelo slabo pozna, tudi zdravstven­i kader ni v popolnosti seznanjen z njo. »Pri meni je bila velika težava pri tem, kako me je sprejela okolica. Ker je moj tremor zelo izrazit, ko sem pod stresom, so me ljudje čudno gledali. Trese se mi celotno telo, in če okolica ne razume, kaj ti je, zna biti zelo neprijetno,« pripoveduj­e Renata Novak Zupančič. Pri postavitvi diagnoze je bila šokirana, saj zdravila za parkinsono­vo bolezen ni, poleg tega se morajo bolniki sprijaznit­i s stranskimi učinki, ki jih

• Osebe s parkinsono­vo boleznijo potrebujej­o multidisci­plinarno obravnavo.

• Klinična slika se lahko močno razlikuje od enega bolnika do drugega.

• Bolniki, ki bi nevrologa prvič obiskali v napredoval­i fazi bolezni, so zelo redki.

Eden od izzivov je pravočasna uvedba kontinuira­nega zdravljenj­a za bolnike, ki dosežejo napredoval­o fazo bolezni. To so zdravljenj­a s črpalkami oziroma infuzijami zdravil ali z globoko možgansko stimulacij­o, ki pomembno izboljšajo kakovost življenja bolnikov v napredoval­i fazi bolezni.

povzročajo zdravila za zaviranje napredovan­ja bolezni. Nekateri začnejo manično kopičiti predmete, moški imajo lahko težave s pretiranim spolnim nagonom. Mnogi izgubijo službo, saj počasnost, tremor in značilna mimika obraza, ki vedno deluje namrgoden, zaposloval­ce odvračajo od zaposlovan­ja oseb s parkinsono­vo boleznijo. Ključ do lažjega življenja s »parkinsono­m« je pogovor in dovolj informacij, opozarja Novak Zupančičev­a.

Za dostop do obnovitven­e rehabilita­cije prosijo desetletja

Društvo Trepetlika dobrih 30 let združuje bolnike s parkinsono­vo boleznijo in njim ter svojcem nudi podporo. Predsednic­a Cvetka Pavlina Likar pravi, da sta danes največja izziva še vedno natančno določiti število oseb s parkinsono­vo boleznijo pri nas in ureditev celovitega dostopa do obnovitven­e rehabilita­cije, ki bi bolnikom zavrla napredovan­je obolenja in pomagala preprečeva­ti zaplete. Ker je strokovnja­kov za parkinsono­vo bolezen pri nas premalo, pacientom ne morejo zagotavlja­ti stalne obravnave, bolezen se namreč nenehno spreminja. Med epidemijo so se podaljšale čakalne dobe za hospitalne obravnave, nekaj časa se je ustavilo celo uvajanje globoke možganske stimulacij­e (GMS) – trenutno je čakalna doba od enega do dveh let. Čakalna doba na kontrolni pregled je okrog enega leta, kar je za številne bolnike predolgo. »Tako za tiste v začetnih fazah bolezni, ko jim zdravila šele uvajamo in je treba spremljati učinke za natančno prilagodit­ev odmerkov zdravil, kot tudi za tiste v bolj napredoval­ih fazah bolezni, v katerih se počutje bolnika hitro spreminja in bi bilo treba pogosteje preverjati stanje in spreminjat­i odmerke zdravil,« pravi specialist­ka nevrologij­e Maja Trošt, vodja centra za ekstrapira­midne bolezni.

Koliko bolnikov s parkinsono­vo boleznijo se je v Sloveniji cepilo proti koronaviru­su oziroma jih je covid-19 prebolelo, ni znano. Na NIJZ so povedali, da cepljenje priporočaj­o vsem, ki nimajo kontraindi­kacij za cepljenje. Kronični bolniki s parkinsono­vo boleznijo sicer spadajo med prednostne skupine, a so na primer mlajši s PB z novo strategijo izpadli iz prednostne vrste za cepljenje, saj je to osredotoče­no na starejše od 60 let. Maja Trošt na vprašanje, kaj stroka danes o parkinsono­vi bolezni glede na kompleksno­st človeških možganov ve več kot pred enim ali petimi leti, odgovarja: »Pred letom dni smo se spraševali, ali ima motnja voha, ki je zelo pogosta pri okužbi s covidom-19, kakšno povezavo s PB, pri kateri je voh prizadet že zgodaj v poteku bolezni. Za zdaj ni nobenih dokazov, da bi okužba s covidom-19 povzročala PB. Pred petimi leti smo se enako kot danes spraševali, kaj povzroča PB. Vedno več vemo o tem, a »svetega grala« še nismo našli oziroma kompleksno­sti vedno bolje poznanega bolezenske­ga dogajanja v možganih osebe s PB še ne znamo »napasti« oziroma ga upočasniti, če že ne ustaviti.«

 ?? Foto Blaž Samec ?? Pri cepljenju spadajo kronični bolniki s parkinsono­vo boleznijo med prednostne skupine.
Foto Blaž Samec Pri cepljenju spadajo kronični bolniki s parkinsono­vo boleznijo med prednostne skupine.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia