Kako fotografije ohraniti v kolektivnem spominu

Fotoknjige Barbara Čeferin in Tanja Lažetić o razvoju in razmahu knjig, ki nam pomagajo razumeti fotografsko umetnost

Na Levstikovem trgu, kjer je nekoč stal jezuitski kolegij, v katerem so se med 16. in 18. stoletjem gnetle generacije kranjskih izobražencev, vas pod hišno številko 7 pričaka Galerija Fotografija, prva slovenska zasebna galerija, posvečena umetniški fotografiji, v njej pa poleg razstavnega prostora tudi raznolik nabor vrhunskih domačih in tujih fotoknjig. Fotograinja ter lastnica in vodja Galerije Fotograije Barbara Čeferin je po študiju etnologije in španščine službovala kot fotoreporterka in urednica fotograije, nato pa leta 2003 odprla galerijo, da bi spodbudila umetnostni trg tudi za fotograijo. Po nekajletnem iskanju pravega prostora je na Levstikovem trgu uresničila svojo idejo in k razstavnemu prostoru dodala tudi knjigarno. Kot vsakršno oranje ledine je bilo tudi to zahtevno in izrazito dolgotrajno, saj umetniška fotograija – z njo pa tudi fotoknjige – pri nas še vedno (in po krivici) nemalokrat zaseda obstransko mesto ali pa se iz umetniških in strokovnih krogov preredko razlije v vsakdanje kontekste. »Fotoknjige so se mi zdele primerne za vpeljevanje obiskovalcev v fotografsko umetnost, knjige pa so tudi cenovno dostopnejše od fotograij in tako dobra osnova za nadaljnje seznanjanje,« pripoveduje Barbara Čeferin, ki se je z galerijo pred leti prijavila na razpis za knjižno izdajo. Še danes se spominja deinicije zavrnitve sicer ne preveč dobro spisane prijave, da fotoknjiga ni knjiga, ker ima premalo besed. »Od takrat se je stanje sicer precej spremenilo, je pa res, da razpisi še vedno nagovarjajo leposlovje, za preostalo knjižno produkcijo, kot so fotoknjige, pa na videz ni prostora.«

Meja med katalogom in fotoknjigo

Barbara Čeferin deinira fotoknjigo kot knjigo umetnika, pri kateri je glavni medij ustvarjanja fotograija, likovna umetnica Tanja Lažetić, ki je izdala že več kot dvajset fotoknjig in katere knjige so del zbirk newyorškega Muzeja moderne umetnosti (MoMA) in britanskih galerij Tate, pa dodaja: »Predstavljanje fotograij v knjigi je povezano prav z začetkom fotograije.

Ustvarjanje fotografskih razstav ne sovpada z nastankom fotograije, temveč z nastankom umetniškega trga, veliki formati, ki jih lahko občudujemo v zadnjem času, pa so povezani z možnostmi tiska. Prvo fotoknjigo je britanska fotograinja Anna Atkins izdala leta 1853. V začetku so bili to razkošni objekti, sredi prejšnjega stoletja pa so se pojavile tudi premišljeno zasnovane in cenovno dostopne fotoknjige. Predvsem pa so fotoknjige način, kako fotograije hranimo v kolektivnem spominu. Če malo karikiram, lahko rečem, da fotografska serija, ki ni bila izdana v knjigi, v resnici sploh ni bila narejena.«

Ob tem Tanja Lažetić izpostavlja, da je tudi samo poimenovanje – fotoknjiga – sveže (tako pri nas kakor v tujini): »Leta 2004 sta ga zakoličila Martin Parr in Garry Badger, ki sta sestavila pregled fotografskih knjig in knjigo naslovila Zgodovina fotoknjig ( The Photobook: A History). Čeprav pri izvedbi fotoknjig ne gre za nekaj novega, pa se je razumevanje medija vzpostavilo šele s poimenovanjem in sčasoma, razlog, da se je to dogodilo razmeroma pozno, pa je pripisati 'nevidni' meji med katalogom in knjigo umetnika.«

Čeprav bomo v Sloveniji na tovrsten zgodovinski pregled fotoknjig ter njihovih ustvarjalk in ustvarjalcev verjetno še čakali (razvoj je postopna, počasna in strašansko muhasta zver), zanimanje za tuje in domače fotoknjige iz leta v leto raste, kar gre po mnenju Tanje Lažetić pripisati tudi cenovno dostopnemu digitalnemu tisku: »To je po drugi strani tudi razlog za zmedo, saj izdati knjigo ni (več) prestiž, težave se začnejo pri distribuciji, pa tudi vrednotenju. Kot pri vseh umetniških delih tudi pri fotoknjigi ni dovolj, da imamo opravka z lepim izdelkom – potrebujemo teoretske tekste, ki nas usmerjajo v presežke.«

Navdušenci nad fotoknjigami pa kakopak niso dovolj za razvoj trga ter obstoj specializiranih založb in zbirk, ki potrebujejo predvsem (inančno) podporo in sistemske spremembe; kot povzema Tanja Lažetić, je umetniški sistem preplet sejmov, knjigarn, galerij, muzejev in zbiralcev. »Pri nas se težave začnejo že s tem, da institucije, ki se ukvarjajo s hranjenjem fotograije – sicer jih ni veliko, pa vseeno –, ne zbirajo fotoknjig. Tako se najboljša javna zbirka fotoknjig skriva v zbirki knjig umetnika Mednarodnega graičnega likovnega centra. Izvrstno zasebno zbirko ima fotograf, založnik in ustanovitelj nagrade Maribor Photobook Award Matej Sitar, za večjo prepoznavnost fotoknjig pa se že vrsto let trudi tudi Barbara Čeferin,« pojasni.

The Angry Bat in Rostfrei Publishing

V želji po večji prisotnosti in prepoznavnosti se je Galerija Fotograija s fotoknjigami pred leti prvikrat pridružila tudi Slovenskemu knjižnemu sejmu. »Po prvem letu naše udeležbe sem organizacijskemu odboru predlagala poseben odsek sejma – kot ga je ilustracija z Ilustratorskim kotom že imela – in dobili smo Fotocono; v dveh letih se je kar dobro prijela med obiskovalci,« dodaja Barbara Čeferin. »Tako je nekaj fotoknjig, ki smo jih predstavili na sejmu, dobilo tudi sejemske nagrade, kar se brez naše prisotnosti ne bi zgodilo.«

Spodbujanje, predstavljanje in promoviranje domače knjižne produkcije so tudi sicer med glavnimi smernicami knjigarniškega delovanja galerije, ki sodeluje s specializiranima založbama The Angry Bat Mateja Sitarja ter Rostfrei Publishing Jake Babnika in sodelavcev. »Obe založbi opravljata pionirsko delo na področju fotoknjige. Moje vodilo pri odprtju knjigarne je bilo, da bodo ljudje s knjigo hitreje spoznali fotografsko umetnost, in tudi za fotografe in druge umetnike, ki pri svojem ustvarjanju uporabljajo fotograijo, je predstavitev njihovega dela v knjigi ključna.«

V ta namen so v galeriji pred časom organizirali delavnice, ki so pod vodstvom Tanje Lažetić spodbujale (mlade) ustvarjalce k premišljenemu urejanju njihovega opusa in seznanjala s prakso ustvarjanja fotoknjige, redno pa organizirajo tudi predstavitve in pogovore ob novih izdajah ter podpirajo in povezujejo tako avtorje kot založnike. Med njimi so poleg Mateja Sitarja in Jaka Babnika med drugim Manca Juvan, Andrej Lamut, Tadej Vaukman ter Matjaž Tančič. »Tančič sicer živi v Pekingu in odlično sodeluje s tamkajšnjo založbo Jiazazhi Press. Izdali so že tri njegove knjige – 3DPRK je na voljo že v drugi izdaji, Wow Taobao, ki je izšla pred nekaj meseci, pa seveda dobite tudi pri nas. Tudi Simon Chang, ki ga je pred desetimi leti ljubezen pripeljala v Slovenijo, je izredno uveljavljen avtor; podporo ima v tajvanskem založniku, kar je za njegovo delo izjemno pomembno. Zanimiv je uspeh slovenskega fotografa s psevdonimom Jean Pierrot, čigar knjiga Wandering and Learning je mednarodna uspešnica.«

• Fotoknjiga pri nas še vedno zaseda obstransko mesto.

100 rož

V sodelovanju z založbo Didakta je Galerija Fotograija pravkar izdala tudi fotoknjigo Tanje Lažetić 100 rož. Hana Čeferin je o njej zapisala: »Umetnica preigrava vprašanja trajnosti, umrljivosti in družbenih pričakovanj. Odnos med mladostjo, vizualno perfekcijo in umetnim zrcali v rožah. So popolne, žareče, eksotične – namišljene. Takšne rože (in takšni ljudje) ne obstajajo drugje kot v naši domišljiji.« Knjiga se poleg fotograij ponaša z besediloma umetnostnih zgodovinarjev Hane Čeferin in Marka Jenka, ki teoretsko uokvirjata serijo, postavitev pa je izrazito nekataloška: »V prelomu na eni strani vidimo celotno fotograijo in na drugi detajl, ki po velikosti ustreza razstavnemu odtisu.«

• Za razvoj trga ter obstoj specializiranih založb in zbirk bi potrebovali sistemske spremembe.

• V galeriji organizirajo delavnice ustvarjanja fotoknjig.

Fotoknjige so se mi zdele primerne za vpeljevanje obiskovalcev v fotografsko umetnost, knjige pa so tudi cenovno dostopnejše in tako dobra osnova za nadaljnje seznanjanje.

Barbara Čeferin

Tanja Lažetić izdaja tudi v samozaložbi, a izpostavlja, da gre vselej za sodelovanje. »Včasih se je treba izogniti prilagajanju in knjigo izdati v samozaložbi, na hitro, brez pretiranega razmišljanja, vendar je za vsak naslednji premik treba sodelovati v sistemu, katerega del so uredniki, galeristi, kuratorji in zbiralci. Umetniški sistem (in fotoknjige so del tega sistema) deluje po strogih pravilih in naivno je misliti, da gre tu za naključja. Vložiti je treba veliko dela in znanja, nato pa ustvariti okoliščine za to, da se zgodi nekaj izjemnega.«

Barbara Čeferin je Galerijo Fotograijo leta 2003 odprla, da bi spodbudila umetnostni trg tudi za fotograijo.

Še sveža izdaja fotoknjige Tanje Lažetić 100 rož