Pisma bralcev in odmevi

Družboslovje in slovenska nacija

V zadnjih dveh mesecih je Delo objavilo nekaj pozitivnih odzivov pripadnikov in vidnih predstavnikov sedmih dejanskih, a neustavnih narodnih manjšin v Sloveniji na članek, objavljen 30. januarja z uredniškim naslovom Priročni paravan za izgovore, a siceršnjim avtoričinim naslovom Deset let od deklaracije državnega zbora o narodnih skupnostih v Sloveniji.

Avtorica že dve desetletji govori in strokovno objavlja o tej tematiki v skladu s poglavjem o temeljnih človekovih pravicah, med katere enako sodijo narodnomanjšinske tudi po slovenski ustavi (!). Gre za človeški korpus z več kot 200.000 državljani Republike Slovenije, ki 30-letno odprto narodnomanjšinsko problematiko v družbeni realnosti vztrajno ignorira ali minorizira. Zato se je treba, končno, vprašati o odgovornosti družboslovne znanosti za to zadevo. Bo tudi ona (še nadalje) oporekala obstoju tistih dejanskih narodnih manjšin v Sloveniji, ker jih kot take pač ne priznava država? Po vseh relevantnih mednarodnopravnih standardih so narodne manjšine v državi bivanja objektivno družbeno dejstvo, ne glede na stališče, ki ga država do njih ima.

Kako je s slovensko znanstvenoraziskovalno sfero ob teh vprašanjih? Njena javna neodzivnost na problematiko, predstavljeno v navedenem članku, omogoča vsaj nekatere razlage. Javni molk Inštituta za narodnostna vprašanja kot za to tematiko uradno glavne pristojne ustanove je le nadaljevanje procesa privatizacije tudi njenega vsebinskega delovanja, saj stalno zavrača resni in argumentirani strokovni dialog. Podobno je z raziskovalci in znanstveniki po drugih družboslovnih institucijah, in čeprav se nekateri ob tej manjšinski obravnavi dejansko intimno sicer ne strinjajo s politiko države, se jim iz splošno prevladujočih oportunističnih razlogov in vsled lastnega nomenklaturnega udobja predvsem »ne izplača« javno oglašati se. Posameznice in posamezniki s slovenskim ali neslovenskim etnično izvornim ozadjem so pripravljeni sodelovati interno deklaratorno, ne pa se javno izpostaviti. Navsezadnje, trenutno razpolagamo celo z institucionalno visoko rangiranim kadrovskim telesom, ki naj bi na slovenskem znanstvenoraziskovalnem področju opravljalo skrb za »enake možnosti« protagonistov v tej sferi, a se je to telo ob obravnavanem primeru izkazalo le z zavajajočim prividom lastnega funkcioniranja, pri čemer je skrb vzbujajoče umikanje od odgovornosti, če še zanemarimo nesolidarnostno obnašanje slovenske intelektualne elite v posamičnih primerih.

Ko smo že pri intelektualnih elitah, naj sklenem s »podrobnostjo« z vsebinskega narodno-identiikacijskega področja, v januarskem tekstu nakazano znotraj prehodnega procesa od fenomena slovenske nacije k fenomenu slovenskega naroda. Zelo znani pisatelj in režiser Goran Vojnović se je kot pripadnik tako imenovane druge generacije priseljencev v nedavnem intervjuju za Delo (13. marec) narodnostno opredelil kot Slovenec. Njegov primer je sicer speciičen, ker gre za hitro in močno uveljavljenega intelektualca, ki je svoj sloves uspel skovati v slovenskem jezikovnem okolju, se v rojstni domovini dobro znašel in bil ugodno sprejet. Ostala večina tu živečih etnično izvorno južnoslovanskih ljudi, »bitij s pol strešice« (Tonči A. Kuzmanić), je imela, ima precej drugačno družinsko in življenjsko pot v Sloveniji, v glavnem težjo in manj prijazno. Pa vendar se bodo tudi oni, morda nekateri že v drugi generaciji, še bolj gotovo pa v tretji, začeli počutiti za narodnostne Slovence; lažje in prej, če bi se uresničeval starodavni rek ubi bene ibi patria. Gre za sicer kompleksne integracijske procese, a hkrati (danes še) za družbeno naraven zakonit razvoj človeka, ljudi kot posameznikov v njihovem stalnem okolju bivanja.

Spoštovanje kolektivnega dostojanstva vseh pripadnikov vseh narodnih manjšin, tudi s strani slovenske države, je, preprosto in grobo rečeno, dolgoročna kapitalska naložba v človeški obstoj in razvoj – slovenskega naroda. Intelektualec kova Gorana Vojnovića lahko odigra še pomembno družbeno konstruktivno vlogo v tu nakazanih procesih.

Vera Kržišnik-Bukić, Ljubljana

Dva milijona Slovencev, četrt milijona psov

Delo je 1. aprila na strani 12 objavilo članek z naslovom Dva milijona Slovencev, četrt milijona psov, v katerem je zapisano, da se je število psov v Sloveniji v zadnjih petih letih povečalo za 18.000, torej od števila 221.600 do števila 240.120.

Vzrok za to povečanje – ki je verjetno svetovni unikum – ni zapisan. Brez zadržka pa se lahko domneva, da je vzrok temu enak tistemu, ki ga ugotavlja resolucija ( javna izjava o pomembnem dejstvu), ki jo je v zvezi s psi sprejel evropski parlament, s katero poziva k ustavitvi nezakonite trgovine s psi, ker ta povzroča trpljenje živali in širjenje bolezni ter ustvarja visoke prihodke za organizirani mednarodni kriminal.

Čeprav gre pri omenjeni resoluciji za neobvezno resolucijo, je kot na dlani, da mora biti sprejeta v pravni red Slovenije, da bo z različnimi pravnimi instrumenti (zlasti pri registraciji psov) otežila ali onemogočila omenjeno kriminalno trgovanje s psi.

Janez Mlakar,

Slovenj Gradec

Redke zemlje

Delo je 6. aprila objavilo prevod članka iz revije The Economist o redkih zemljah in nekaterih drugih strateških kovinah.

Angleški izraz za redke zemlje je »rare earths«, prevajalec pa je to prevedel kot redki zemeljski elementi, kar ni pravilno in je tudi zavajajoče. Redke zemlje so skupina kovin, ki običajno nastopajo skupaj in niti niso redke, saj je na primer cerija v zemeljski skorji skoraj toliko kot bakra.

Njihovo ime je posledica tega, da so bile odkrite relativno pozno. Drugi ime zanje je lantanidi. Martin Čopič,

Ljubljana

Dobra izkušnja pri higieničarki

Odkar pomnim, hodim redno k zobozdravniku, če ni nujno, vsaj enkrat na leto na kontrolo. O kakšnem čiščenju zobnega kamna pred leti nismo vedeli nič, moja bivša zobozdravnica mi je včasih med spodnji enki vstavila en instrument, ki je bil videti kot kovinski zobotrebec, malo povrtala in rekla, da je kamen odstranjen.

Ko se je upokojila in je prišla nova zobozdravnica, se je počasi začelo obdobje ustnih higienikov in že nekaj let hodim redno vsako leto na čiščenje zobnega kamna. Zakaj je to tako pomembno, sem pa izvedela šele danes, ko sem prišla k mladi, ljubeznivi higieničarki.

Preden me je sploh pogledala, mi je na kratko razložila, kako ljudje narobe in preveč agresivno čistimo zobe s trdimi ali srednje trdimi ščetkami namesto z mehkimi in s tem uničujemo vrhnjo plast zob. Tega se ne da z ničimer več popraviti, ko je zob uničen, ostane samo še plombiranje. Tudi čiščenje mora biti nežno in pod kotom 45 stopinj. Tega mi v vseh letih, pa sem že v penziji, ni povedal še noben zobozdravnik in tudi higienik ne.

Zakaj je pomembno čiščenje zobnega kamna, sem dejansko razumela šele danes. Ne gre za estetiko, mi je razložila higieničarka, ko se kamen vidi, je že mnogo prepozno. Vsak zob ima okoli dlesni en milimeter kanalčka, kamor ne seže nobena ščetka, ne električna, ne navadna, in tam se dela zobni kamen, ki lahko povzroči vnetja in dela žepe, iz česar se lahko razvije paradentoza. Kaj to pomeni za zobe, je pa jasno.

Ko mi je v roke dala ogledalo in mi na vsakem zobu posebej razložila, kako je videti in kakšen bi moral biti, sem se zgrozila. V želji, da bi zobe čim bolje čistila, sem jih drgnila preveč in naredila nepopravljivo škodo.

Zato se ji lepo zahvaljujem za poduk, ki ga bom vestno upoštevala.

Torej vsem svetujem mehke ščetke, nežno čiščenje, pa čeprav traja dalj časa, in enkrat letno pregled pri higieniku. O tem, da je nujen tudi pregled pri zobozdravniku, če hočemo ohraniti svoje zobe, pa menda ni treba izgubljati besed.

Zdaj bolj ali manj pišemo samo o covidu in slabih stvareh, ki se nam dogajajo, zato kakšna dobra izkušnja, kakršna je bila moja, in pohvala zanjo ne more škoditi. Menim pa, da bi o tej temi lahko pripravili tudi kakšen daljši članek, ker veliko ljudi najbrž dela marsikaj narobe, kot sem tudi jaz. Barbara Fleischman,

Mengeš