Zakon o dolgotrajni oskrbi je v ciljni ravnini
Dolgotrajna oskrba Do junija naj bi vlada sprejela dolgo pričakovani sistemski zakon za zagotavljanje dostojanstva starejših
Do junija naj bi vlada sprejela dolgo pričakovani sistemski zakon za zagotavljanje dostojanstva starejših.
»Vlada je z zakonom o dolgotrajni oskrbi v ciljni ravnini, zagotovljeni so tudi finančni viri.« Tako je vodja poslanske skupine NSi Jožef Horvat zagotovil pred dnevi v oddaji Odmevi. O najnovejših načrtih glede sistemske ureditve področja, ki zadeva iz dneva v dan več ljudi, a jo že skoraj dve desetletji vsaka vlada kot prioriteto prepušča svoji naslednici, uradno niso kaj dosti več sporočili, več pa je znanega neuradno.
Koalicija je minulo sredo pretresala rešitve, ki bi omogočile, da bi zakon o dolgotrajni oskrbi zaživel še letos. Čez približno tri tedne naj bi bilo gradivo nared, da bi ga lahko dali v koalicijsko usklajevanje, predvidoma junija pa naj bi ga vlada obravnavala in sprejela ter poslala v parlamentarno proceduro.
Ministrstvo za zdravje, ki ostaja nosilec priprave, je v vsebinskem smislu za osnovo pretežno vzelo gradivo, ki je nastalo lani, v času, ko je resor vodil Tomaž Gantar. Tedaj je med javno razpravo na osnutek menda prispelo za več kot 900 strani pripomb in predlogov, nekaj tudi zelo kritičnih.
Tudi v novi različici naj bi se uvedla enotna ocena upravičenosti, ki bi zagotavljala primerljive pravice za primerljive potrebe, upravičenci, pri katerih ni spodnje starostne meje 65 let, bi imeli možnost izbire pravice, predvideni so nove storitve, koordinirano izvajanje in integriran nadzor. Glede na to, kako samostojen je posameznik oziroma koliko podpore potrebuje, bi se vzpostavilo pet kategorij, in sicer za formalno oskrbo v instituciji, formalno oskrbo na domu oziroma denarni prejemek v vrednosti priznanih pravic, s čimer bi se krila neformalna oskrba, prvotni načrt je predvidel tudi možnost oskrbovalca družinskega člana.
Poleg javnih zavodov in zasebnikov s koncesijo bi storitve dolgotrajne oskrbe lahko izvajali tudi domače in tuje pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki pa tudi kmetje z dopolnilno dejavnostjo in podobne organizacijske oblike kot del deinstitucionalizacije.
Bivanje ostane strošek stanovalca
Glede domov za starostnike naj bi tudi v tem načrtu predvideli tri tipe zavodov: bivalne skupine z nekaj deset stanovalci v pristojnosti lokalnih skupnosti, oskrbne domove z do 150 posteljami, kot je večina domov zdaj, in negovalne domove z večjo kapaciteto, ki bi bili v pristojnosti ministrstva za zdravje. To naj bi si želelo pod svoje okrilje tudi oskrbne domove, a so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve menda kar odločni, da bi bili oni tisti, ki naj bi še naprej imeli oskrbne domove pod svojim okriljem. Prav glede te delitve domov po tipih so imeli med javno razpravo precej pomislekov pri Skupnosti socialnovarstvenih zavodov Slovenije, saj ni jasno, kako naj bi se preoblikovali obstoječi domovi in kaj bi tako tipiziranje pomenilo za posameznika, ki sčasoma potrebuje vse več oskrbe. Takrat so opozorili tudi, da številni sedanji uporabniki ne bi dosegli praga za dostop do storitev – po njihovi oceni večina stanovalcev domov, ki so v prvi in drugi kategoriji oskrbe, in 60 odstotkov sedanjih uporabnikov pomoči na domu.
Pri institucionalni oskrbi naj bi tako imenovani hotelski del, torej bivanje in prehrana – tako kot je v vseh osnutkih zakonov – ostal strošek stanovalca doma. Naj bi pa določili zgornjo mejo, ki je ta cena ne bi smela preseči, predvidoma na ravni 90 odstotkov najnižje starostne pokojnine za polno dobo. To bi zdaj pomenilo okrog 560 evrov.
Kaj so »zagotovljeni finančni viri«
Področje, ki nedvomno ne bo urejeno tako, kot je predvidel Gantarjev zakon, pa je financiranje sistema. Zamisel je namreč bila, da bi uvedli novo prispevno stopnjo v višini 2,94 odstotka, ki pa bi obremenila samo aktivno prebivalstvo. Če karikiramo: zaposleni s plačo okrog 700 evrov bi vsak mesec prispeval po devet evrov v blagajno za dolgotrajno oskrbo, upokojenec
• Nosilec projekta ostaja ministrstvo za zdravje.
• Vsebinska podlaga je jeseni predstavljen osnutek zakona.
• Vse kaže, da za zdaj ne bo dodatne prispevne stopnje ali dajatve.
z enako visoko pokojnino pa ne. Nasprotniki ideje so se oglasili že iz same vladne koalicije, delodajalci so bili absolutno proti, sindikatom se je zdelo sprejemljivo, a le, če bi šel ves znesek v breme delodajalcev.
Kako torej do denarja? Okvirna ocena ob predstavitvi osnutka zakona septembra 2020 je bila, da je za sistem potrebnih približno 640 milijonov evrov. Od takrat se razmere niso prav bistveno spremenile. Obstoječih virov, ki se že zdaj namenjajo dolgotrajni oskrbi v zdravstveni in pokojninski blagajni, naj bi bilo okrog 305 milijonov evrov. Nekatere socialne pravice, ki bodo prenesene v dolgotrajno oskrbo, kot so družinski pomočniki in podobno, pomenijo še vsaj deset milijonov. Najbrž bodo tudi nekateri, ki imajo zdaj pravico do osebne asistence, prešli pod dolgotrajno oskrbo. Ni mogoče predvideti, koliko bo teh, je pa država leta 2020 za nekaj več kot 1800 upravičencev do osebne asistence namenila 81,5 milijona evrov, v povprečju 3771 evrov na upravičenca na mesec.
Za dolgotrajno oskrbo naj bi – ko bo seveda vzpostavljen – od 110 do 120 milijonov evrov prispeval še demografski sklad. Nekateri resorji računajo tudi na evropska sredstva iz različnih fondov, a je vprašanje, koliko, pod kakšnimi pogoji in za kako dolgo. Če upoštevamo samo že zagotovljene vire, pa manjka vsaj 300 milijonov evrov. Ena od zamisli, ki so se preigravale, je bila uvedba dajatve za vse s prihodki, torej tudi upokojence. A bi po Horvatovih besedah, da so »zagotovljeni finančni viri«, lahko sklepali, da se snovalci najbrž bolj nagibajo k drugi ideji, o kateri je bilo tudi neuradno slišati, in sicer, da bi šel del sredstev iz proračuna.