Slovenci smo smuči zamenjali s kolesi
Trgovine so prazne, ceste in steze pa polne, kar kliče tudi po izboljšanju kolesarske infrastrukture
Slovenci imamo še vedno radi zimske junake in smo še smučarski narod, vendar za nacionalni šport lahko razglasimo tudi kolesarjenje množic in vrhunsko kolesarstvo. Tega sta Primož Roglič in Tadej Pogačar z zmagami na največjih dirkah popeljala v višave. Podobno meteorsko se je vzpela tudi rekreacija na dveh kolesih, ki je v pandemiji koronavirusa dobila nesluten zagon.
Kolesarska industrija je odporna na vse krize, ko je pred dobrim desetletjem svetovno gospodarstvo bredlo v rdečih številkah, je bila prodaja koles na slovenskem in svetovnih trgih v zelenem. Podobno je v pandemični krizi, le da je odskok od sektorjev, ki so v težavah, še večji. Po prvi ustavitvi javnega življenja marca lani je prodaja koles in kolesarske opreme po Sloveniji in svetu poletela v nebo. Trend večjega povpraševanja od ponudbe še vztraja. Če ta čas potrebujete kolo, pozabite na to, da boste dobili, kar si želite, kupiti boste morali, kar imajo trgovci na voljo. »Dobavni roki Shimana in Srama, kot glavnih proizvajalcev komponent, so pri veliko artiklih tudi 650 dni, kar pomeni, da bomo imeli leta 2022 težave,« je o navalu na kolesarsko blago povedala Maja Virnik, direktorica največjega slovenskega grosista Proloco Trade.
Če so prazne trgovine, so koles polne ceste, steze in poti, kar kliče po izobraževanju novih kolesarjev in izboljšanju kolesarske infrastrukture. Na tem področju pa Slovenija močno zaostaja za tradicionalnimi kolesarskimi nacijami.
Slovensko kolesarstvo še nima himne, kakršno je za naše najboljše smučarje pred skoraj štirimi desetletji spisala skupina Pepel in kri, vendar je kolesarska manija že podobna časom, ko smo smučali vsi. Za to imata velike zasluge najboljša kolesarja na svetu Primož Roglič in Tadej Pogačar, ne nazadnje pa tudi pandemija, ki je pri nas in po svetu na kolesa prignala neslutene množice.
Slovenski kolesarski fenomen se še zdaleč ni začel z Rogličem in Pogačarjem ali novim koronavirusom, ima stoletne temelje, večdesetletno tradicijo velikih množičnih prireditev (maraton Franja bodo letos pripravili štiridesetič) in medijskega ozaveščanja o zdravem življenjskem slogu, pri katerem je eno ključnih vlog odigrala tudi Delova priloga Polet.
Vseeno pa še nikoli ni kolesarilo toliko Slovencev, kot jih v zadnjem letu. Gre za svetovni trend, pri katerem nismo nič zaostali. Ob pandemičnem zaustavljanju javnega življenja sta se vsakdanja mobilnost in rekreacija preselili na kolo.
»Razlog je zelo preprost, to je bila ena od redkih stvari, ki so bile na voljo, fitnesi so se zapirali, organizirane vadbe niso bile mogoče. Niso pa nam omejili kilometrov gibanja od stanovanja, kot so ga v drugih državah. Slovenija je prepredena s hribčki in ravninami, vsak je lahko našel nekaj zase. Vsi smo se v otroštvu naučili voziti kolo in to je poleg teka eden od najbolj dostopnih načinov rekreacije. Za nameček je tekaška priprava bolj tehnična, nekateri so najbrž opazili, da imajo težave, če na hitro preveč tečejo ali ne delajo po rednem programu. Tudi za tiste z višjo telesno težo je kolo bolj primerno,« je razmišljala športna psihologinja dr. Tanja Kajtna z ljubljanske fakultete za šport.
»Slovenci smo gibalno aktiven narod, iskali smo, kar je bilo na voljo. Ljudje, ki bi, če bi bilo to možno, igrali košarko, odbojko ali nogomet v dvoranah, so iskali nekaj novega. Med temi se jih je, kot kaže, največ odločilo za dr. Tanja Kajtna
kolesarjenje, kar je dobro. To je dejavnost v naravi, na svežem zraku. To je bila priložnost, da je širši krog ljudi spoznal nov način vadbe. Če jim je postala všeč, bodo pri tem vztrajali. Za nameček je to prilagodljiva vadba, ki se je lahko lotimo, kadarkoli imamo čas,« je nadaljevala Kajtna, ki je opozorila, da še ne more dati pravih strokovnih ocen o novi slovenski kolesarski populaciji, saj o njej še niso opravili pravih raziskav.
Prepričana pa je, da so Rogličevi in Pogačarjevi uspehi pri širjenju priljubljenosti kolesarstva odigrali ključno vlogo: »Tako kot so pred časom, ko so bili Slovenci evropski prvaki, otroci trenirali košarko, se jih zdaj več odloča za kolesarstvo. Ta šport vsi bistveno bolj spremljamo, odkar Roglič in Pogačar nizata uspehe. Odločitev za skok na kolo pa olajša tudi to, da kolesarjenje vsak lahko prilagodi svoji ravni pripravljenosti, kot smučarji skakalci se, denimo, ne moremo rekreirati.«
Kako dolgo bo trajal kolesarski razcvet, smo dobili vztrajno kolesarsko populacijo ali ljubitelje modnih muh, ki bodo kolo kmalu potisnili v kot? »Na ta odgovor bo treba še počakati. Za vrhunsko kolesarstvo se je povečala baza mladih tekmovalcev, če bodo dobro delali z njimi, bodo bržkone vztrajali. Najbolj pomembno pa je to, da se čim več ljudi ukvarja z zelo zdravo obliko vadbe,« je še povedala Kajtna.
Najprej bonton
Zdaj se z njo brez dvoma ukvarja veliko ljudi, podatkov, koliko je natančno ta čas ljubiteljskih kolesarjev v Sloveniji, pa na žalost ni. »Lani smo imeli ob naših stezah števec, za katerega je poskrbel MOL. Zaradi tehničnih težav zdaj ne deluje, po občutku pa lahko rečem, da k nam prihaja trikrat ali štirikrat več kolesarjev, kot jih je bilo pred pandemijo,« je o množici gorskih kolesarjev na ljubljanskem
Golovcu povedal Tadej Tekavčič, predsednik ŠD Golovec Trails, ki opaža razlike med prekaljenimi kolesarji in novinci.
»Gorski kolesarji smo odraščali z bontonom, fer odnosom do drugih uporabnikov gozda in narave, težava je, da nekateri novi
Tadej Tekavčič
kolesarji nimajo te vzgoje. Spoštovati je treba lokalne prebivalce tam, kjer kolesarimo. Kolesarimo pa vse raje, k temu je pripomoglo tudi to, da je vse več urejenih stez oziroma parkov za kolesarje in da smo to znali promovirati na družbenih omrežjih. Zadnje čase gre promocija tudi od ust do ust. Oče navduši druge člane družine ali pa novi kolesar k temu pritegne še svoje prijatelje. Kot kaže, bo kolesarska norost še rasla. Kolesarjenje je novo smučanje za Slovence. Ko jih bo več ugotovilo, da je to lahko tudi življenjski slog, da je mogoče potovati s kolesom, bo to dobilo še večji zagon,« Tekavčič napoveduje rast, ki pa bi morala biti tudi varna.
»Začetek je za nove kolesarje zdaj precej lažji, kot je bil nekoč, tehnologija je zelo napredovala, prav tako infrastruktura pri nas. Kolesarjenje je nevarno, če presegamo svoje sposobnosti. Zato vzpodbujamo začetnike, da se udeležijo tečajev, tako kot so se udeležili smučarskih tečajev, potem ko so prvič stopili na sneg. In tudi tu je zanimanje za okoli sto odstotkov večje kot pred pandemijo. V našem društvu imamo letos 400 novih članov, naše traile pa letno uporablja več kot deset tisoč kolesarjev,« je Tekavčič razkril številke, ki pa so le del slovenske kolesarske »družine«, ki obsega vse od cestnih in gorskih kolesarjev do makadamkarjev, družinskih izletnikov …
Podobni kolesarski parki so že zrasli v Kočevju, Robidišču, Zagorju, Celju in vedno več jih bo. So ena od rešitev, da ne prihaja do zapletov z drugimi obiskovalci narave. »Glede na to, koliko nas je, ni veliko konfliktov, nekaj pa jih vendarle je. Težava je, kjer steze niso označene in urejene, prave infrastrukture pa je glede na število kolesarjev ta čas premalo. Razširimo jo lahko le s konsenzom vseh deležnikov, tudi lastniki gozdov, katerih privolitev potrebujemo. Tako država kot občine bi morale prepoznati potencial v širjenju kolesarske mreže. Ne nazadnje gre tako za turizem kot za lokalno prebivalstvo. Smiselno je vlagati v sprostitev in zdravje, v to, da so ljudje na kolesu namesto na kavču,« je še povedal Tekavčič,
Boštjan Svete
ki je tudi predstavnik gorskokolesarskega konzorcija Odprimo poti.
Brez sistemske podpore
»Pomanjkanje varne kolesarske infrastrukture je velika težava ob slovenskih cestah. Družina z mlajšimi otroki na njih ali ob njih stežka varno kolesari,« je infrastrukturno težavo izpostavil tudi naš naslednji sogovornik Boštjan Svete, urednik kolesarke revije Bicikel.
»Slovenska kolesarska infrastruktura je podobno enotna, kot je bila doslej strategija cepljenja. Nekatere občine so zelo urejene in so svoje delo opravile z odliko, druge se niti ne zavedajo tega, da bi bilo dobro imeti urejene in varne kolesarske poti, za nameček jih vsaka občina označuje po svoje. Kolesarji, ki nemalokrat prehajajo iz ene občine v drugo, se lahko hitro izgubijo v tem neredu. Na ravni države ni nikogar, ki bi to urejal. Stanje ni kaotično, je pa zelo raztreseno,« pravi Svete, ki ne vidi boljšega trenutka za začetek urejanja razmer, kot je sedanji.
»Če so kdaj bili sogovorniki na pristojnih ministrstvih pripravljeni kaj storiti, morajo biti sedaj. Nikogar ni, ki ne bi vedel, kdo sta Roglič in Pogačar, in vsi bi se radi slikali z njima. Bojim pa se, da ni sistemske podpore. Zaradi mlačnega delovanja Kolesarske zveze Slovenije ne bomo uredili marsičesa. Pogačar in Roglič pokonci držita kolesarstvo, kot je nekoč Jure Košir smučanje. Tedaj je smučarska zveza utrdila svoj status in se povezala z državnimi organi, kolesarska tega doslej še ni storila. Lahko se nam zgodi podobno kot Slovaški, ki je imela v Petru Saganu leta najbolj vročega kolesarja na svetu, vendar prihodnost slovaškega kolesarstva ne bo imela veliko od tega,« Svete opozarja, da je treba kolesarsko železo kovati, dokler je še vroče.
Ljudje, ki bi, če bi bilo to možno, igrali košarko, odbojko ali nogomet v dvoranah, so iskali nekaj novega. Med temi se jih je, kot kaže, največ odločilo za kolesarjenje.
Kolesarjenje je novo smučanje za Slovence. Ko jih bo več ugotovilo, da je to lahko tudi življenjski slog, da je mogoče potovati s kolesom, bo to dobilo še večji zagon.
Slovenska kolesarska infrastruktura je podobno enotna kot strategija cepljenja. Nekatere občine so zelo urejene, druge se niti ne zavedajo tega, da bi bilo dobro imeti varne kolesarske poti.