Slabih posojil bo več, banke čaka dodatno delo
Intervju s Joséjem Manuelom Campo, predsednikom Ebe, evropskega bančnega organa
Španski bankir in ekonomist José Manuel Campa vodi evropski bančni organ Eba (European Banking Authority), s sedežem v Parizu. Eba, ustanovljena pred desetimi leti, skrbi za enotno regulativo in nadzor bank v Uniji, odgovorna pa je tudi za izvajanje stresnih testov največjih evropskih sistemsko pomembnih bank.
Miha Jenko
Evropsko gospodarstvo se je lani zaradi posledic pandemije in ukrepov za njeno zajezitev skrčilo za več kot šest odstotkov, kar je imelo posledice tudi za bančni sektor. Kako uspešno so se evropske banke odzvale na težave, povezane s covidom-19? Banke imajo seveda veliko vlogo pri podpori gospodarstvu in njegovem okrevanju, zato je pomembno, da so dobro kapitalizirane in da imajo dovolj likvidnosti. Na začetku krize v prvem četrtletju 2020 so dosegale visoke stopnje kapitala in likvidnosti, ki so se skozi leto še povišale. Delno zaradi ukrepov denarnih oblasti, ki so zagotavljali likvidnost, delno pa so k temu pripomogli tudi fiskalni ukrepi, ki so prinesli moratorije na plačilo kreditov in različne javne poroštvene sheme, ki so jih izvajale banke. Konec lanskega leta so imele banke v povprečju visok kapitalski količnik, ki je bil višji kot na začetku leta 2020, enako velja tudi za količnik likvidnosti, ki je bil prav tako višji kot na začetku leta.
So se torej evropske banke dobro odzvale na krizne razmere? Da, lahko bi tako rekel, banke so že na začetku krize pokazale operativno odpornost, saj so bile na vrhuncu napetosti sposobne servisirati svoje komitente, nato pa so pokazale tudi sposobnost, da prisluhnejo potrebam gospodinjstev in podjetij, z zagotavljanjem likvidnosti in z moratoriji na plačilo kreditov. Naša ocena doslej je, da je na splošno kreditni sektor deloval primerno, kar zadeva solventnost, pa tudi kapitalski količniki bank ostajajo visoki.
So se banke vendarle nekaj naučile iz prejšnje finančne krize? Da, mislim, da so se. Poleg tega smo v desetih letih po zadnji krizi zgradili boljši bančni sistem, z veliko višjimi stopnjami kapitala in likvidnosti. Recimo, konec leta 2011 je kapitalski količnik bank core tier 1 v povprečju znašal 11 odstotkov, v začetku lanskega leta pa 15 odstotkov, torej je bil višji za kar štiri odstotne točke. Tudi regulatorni okvir, ki smo ga vzpostavili, je prispeval k boljšemu upravljanju bank v težavnih okoliščinah.
Seveda, a na drugi strani strani vidimo, da slaba, nedonosna posojila spet naraščajo v nekaterih delih gospodarstev, pri tem pa so nekatere države tudi bolj resno prizadete zaradi posledic pandemije in zaprtij (lockdowns), ki se še dogajajo. Kako, kar zadeva povečanje slabih posojil, vidite zdajšnje razmere in prihodnji razvoj teh dogodkov? Absolutno drži, da bo kriza povzročila škodo v bilancah bank in poslabšala kakovost posojil. Obseg nedonosnih posojil se od konca lanskega leta v povprečju EU sicer še vedno znižuje, a kot ste rekli, so nekateri sektorji in države bolj prizadeti. V nekaterih državah se bo delež slabih posojil v prihodnjih četrtletjih povečal, sploh če ta niso zajeta v državna poroštva. Kot veste, smo v Ebi zdaj sredi stresnih testov, rezultate bomo objavili julija in nam bodo pomagali razumeti, kako posamezne banke poslujejo. Mislim, da se bo delež nedonosnih posojil sicer povečal, a kot rečeno, trenuten položaj bank je dober, zato bodo to sposobne absorbirati.
Kar zadeva slaba posojila, je slišati tudi nekatera razmišljanja o vzpostavitvi nekakšne evropske slabe banke. Seveda bi bil to zahteven in dolgotrajen projekt. Je to dobra, izvedljiva ideja? Ideja o slabi banki, ki je zakrožila, je nastala zaradi upravljanja slabih, nedonosnih posojil, ki se bodo verjetno povečala. Če bo takih posojil več, jih bodo banke morale upravljati in bodo iskale slabo banko, ki bi se z njimi aktivno ukvarjala. V tej perspektivi bi imeli koristi od večjega trga, ki bi privabil investitorje, in ta trg bi bil evropski. Iskreno povedano, moje razumevanje tega je, da predlogi niso usmerjeni v ustanovitev evropske slabe banke kot take, pač pa je ideja, da bi postavili mrežo nacionalnih slabih bank, ki že imajo izkušnje, kako upravljati premoženje in kako ga listiniti. Za te prakse bi bilo dobro, da so skupne in koordinirane med različnimi nacionalnimi slabimi bankami.
Da, v Sloveniji to poznamo, saj smo šli skozi precej bolečo in drago sanacijo bank, slabo banko pa smo ustanovili že pred slabimi osmimi leti. Kako v tej luči vidite slovenski bančni sektor zdaj? Je dovolj odporen, kapitaliziran in trden, da lahko pluje tudi v težavnih razmerah zdravstvene krize?
Moj vtis je, da so se banke pri vas prestrukturirale, in po informacijah, ki jih imam, je raven kapitalizacije v njih dobra in nekoliko višja od povprečja EU. Tudi raven nedonosnih posojil je dobra, razmerje je ugodno. Kot se zdi, so banke v razmeroma dobrem stanju, kot tudi sicer velja za povprečje EU. Seveda nimam podrobnejših informacij o značilnostih in položaju posameznih bank, moj splošni vtis pa je, da so razmere dobre.
Kar zadeva regulacijo posojil, ki so bila pod moratorijem, je v Sloveniji slišati predloge, tudi z ministrstva za finance, da bi podaljšali moratorije na posojila, ki so jih najeli v krizno bolj prizadetih sektorjih gospodarstva. Kaj menite o tem?
Dobro vprašanje. Kot veste, imamo nekaj usmeritev glede moratorijev, ki so potekli marca. Jasno stališče Ebe je, da je dobro, da so potekli. Moratoriji so bili zelo v pomoč v času krize, a po letu dni je čas za individualne ocene potreb posameznih komitentov in ne več za splošno veljavna pravila na tem področju. Že obstoječa regulacija zagotavlja možnosti za odlog plačila kredita, če je stranka upravičena do tega in banka temu pritrjuje. Skratka, po letu dni je napočil čas, da banke individualno obravnavajo potrebe vsakega posameznega komitenta.
Navsezadnje so bančni menedžerji prav za to tudi plačani. ( Smeh.) Da.
Ko govoriva o letošnjih stresnih testih največjih bank v EU, nam lahko razložite, kaj so glavne značilnosti osnovnega in tveganja slabšega, črnega scenarija, ki ga v Ebi testirate na bankah, če bi se finančne razmere poslabšale?
Položaj je letos drugačen kot v prejšnjih letih. Glede na razmere smo, kot veste, predstavili dva scenarija, prvi je osnovni, ki ga v glavnem napoveduje Evropska centralna banka, drugi pa negativni, ki bi se zgodil, če bi se razmere poslabšale. Ta negativni scenarij je zelo zahteven. Predpostavlja, da bi se BDP skrčil v vseh državah EU, razlika v napovedani gospodarski rasti med osnovnim in negativnim scenarijem pa je največja med vsemi stresnimi testi, ki smo jih izvajali. Takšna zahtevnost je pomembna, saj zagotavlja sicer malo verjeten, a še vedno mogoč scenarij. Naša ocena za zdaj je, da ima tudi v tem primeru bančni sistem dovolj kapitala, stresni testi pa to preverjajo na vsaki posamezni banki in bodo omogočili nacionalnim nadzornikom bank, da bodo lahko preverjali, kako morajo razviti nadzor, da bo sistem ostal robusten.
A glede na razmere, tveganja in dejstvo, da se je gospodarstvo v EU in evroobmočju po zadnjih podatkih Eurostata skrčilo tudi v letošnjem prvem četrtletju, kakšna je zdaj verjetnost novih težav in morebitne krize tudi v finančnem sektorju?
Tveganje finančne krize, kot ga opisujete, je v osnovi odvisno od dveh vidikov. Prvi je hitrost in obseg okrevanja, ki bosta odvisna od tega, kako bomo obvladali pandemijo in zdravstveno krizo in kako uspešno bo cepljenje. Drugi vidik pa bodo, kot rečeno, ukrepi in ali bo ostala fiskalna podpora. Kar zadeva hitrost in obseg okrevanja, opažamo, glede na naša pričakovanja pred nekaj meseci, veliko zamudo pri cepljenju, a nova cepiva bodo še vedno verjetno dosegljiva, kar je dobro. Kar zadeva fiskalno in denarno podporo, pa oblasti zagotavljajo, da jo bodo nadaljevale, in to bo tudi v podporo bankam. Menim, da bosta ta vidika pomagala tudi bankam pri upravljanju v fazi okrevanja. Še vedno pa bo zanje zelo pomembno, da bodo še naprej nadzorovale kakovost kreditov. In če bodo pri teh opazile poslabšanje, bodo morale hitro priznati nastale razmere in pomagati svojim strankam po najboljših močeh. Seveda pa bodo banke morale tudi ugotoviti, kako bi morebitna slaba posojila prizadela njihov kapital.
V Ebi ste bankam tudi izdali priporočilo, da upoštevajo tako imenovani količnik zelenih sredstev (GAR, green asset ratio) in s tem pokažejo, kako je njihova politika okoljsko vzdržna. Pa so ta okoljska priporočila sprejeli tudi sami bankirji in bančna skupnost? Kako gredo lahko kapitalski dobički in zaščita okolja z roko v roki?
Kot veste, je EU pripravila dolgoročno strategijo, ki predvideva klimatsko nevtralnost do leta 2050. To zahteva spremembo naše proizvodne in ekonomske aktivnosti in seveda morajo tudi banke iti po tej poti. Najprej morajo poskrbeti za zadostno financiranje takih aktivnosti. In kar je še bolj pomembno, zagotoviti morajo, da je ustrezno financiranje dostopno po ugodnih pogojih in z ustrezno analizo vseh tveganj. Z naše perspektive smo predstavili ta količnik zelenih sredstev. To je matrika, preko katere lahko banke komunicirajo s svojimi deležniki in jim predstavijo svojo strategijo, da bi lahko bolje razumeli, kako bo banka delovala pri svoji okoljsko vzdržni agendi, kako si banka kot institucija predstavlja podnebno nevtralnost do leta 2050 in kako namerava financirati gospodarstvo. Mislim, da so banke pripravljene na ta izziv in so pripravljene sodelovati pri njem. Na vaše vprašanje, ali gre za kompromis med dobički in zaščito okolja, lahko odgovorim, da tu ne vidim kompromisa, saj ni mogoče zamenjati kratkoročne profitabilnosti za dolgoročna tveganja in dolgoročno vzdržnost. Menim, da gre bankam za delovanje na dolgi rok, da so za dolgoročen, trajnostni razvoj, za dolgoročno sposobnost preživetja in dolgoročno dobičkonosnost. Zato morajo delovati trajnostno in sodelovati pri zeleni agendi.
To je res, a na koncu se morajo tako najprej odločiti lastniki in menedžerji bank. Oni morajo najprej sami pri sebi ponotranjiti to zeleno agendo.
Seveda. Gre za njihovo odločitev, kako se želijo pozicionirati v tej trajnostni in zeleni agendi. Zato se z bankami posvetujemo o ESG (okoljsko, socialno, korporativno, op. p.) upravljanju in strategiji. Banke morajo o njej komunicirati, pojasniti, kako vidijo svojo vlogo, katere dejavnosti nameravajo financirati, katera tveganja imajo zdaj v svojih poslovnih bilancah z zelene perspektive in kakšno vrsto tveganj nameravajo imeti v svojih bilancah na srednji in dolgi rok, recimo čez 10 ali 15 let – ter kakšna je njihova strategija v prehodnem obdobju do takrat. Veseli me, da številne banke v Evropi o tem že komunicirajo s svojimi deležniki, pojasnjujejo jim, česa niso več pripravljene financirati in da želijo biti podnebno nevtralne do leta 2050. Ti koraki gredo zdaj naprej.
Banke se že nekaj časa srečujejo z novo konkurenco finančnih tehnoloških podjetij. In bančniki se pritožujejo, da so fintechi manj regulirani in nadzorovani kot banke, da so torej razmere na trgu bolj v prid njihovi konkurenci, medtem ko naj bi bile same preveč omejene z regulativo, ki jo določata ECB, Eba itd. Kaj menite o tem?
Aktivno se ukvarjamo tudi s fintechi in digitalizacijo. Popolnoma prav imate, da so banke sektor, ki je intenzivno reguliran. Naš pogled je, da bi morali biti nevtralni do tehnologije in da bi morali ocenjevati le tveganja, ki jih prinaša. Skratka, da bi tehnologija, ki prinaša enaka tveganja v sistem, morala imeti enako regulativo. Seveda pa je pomembno tudi, kdo upravlja to tehnologijo in kako bo ta vplivala tudi na druge aktivnosti, ki jih ta entiteta opravlja. Če gre za banke, ki jemljejo depozite od strank, je seveda pomembno, da so ti depoziti ustrezno zaščiteni. Na drugi strani pa vsi fintechi ne jemljejo depozitov svojih strank in to moramo skrbno oceniti. Pri digitalni agendi moramo oceniti, pri katerih delih regulatornega okvira prihaja nova konkurenca, kako deluje in kako je regulativa usmerjena proti ali v prid novim igralcem. To sistematično počnemo. Recimo, na področje plačil prihaja veliko novih igralcev, na podlagi pravil, ki jih določajo ne le banke, pač pa vse plačilne institucije. Drugo je področje kriptoplačil, kjer menimo, da so še vrzeli v regulatornem okviru, ki jih je treba odpraviti. Evropska komisija je predložila zakonodajni predlog, ki je zdaj v javni razpravi, in upamo, da bo sprejet še letos.
Kateri pa so po vašem mnenju glavni izzivi, s katerimi se bodo srečale evropske banke v prihodnjih petih letih?
Na srednji rok vidim vsaj dva izziva. Prvi je vprašanje profitabilnosti in vzdržnosti njihovih poslovnih modelov. Donos na kapital v industriji je bil doslej, v zadnjih letih, nizek. Banke morajo izboljšati profitabilnost, ukvarjati se morajo z znižanjem stroškov in strukturo tveganj, s svojimi komitenti. Drugi vidik, ki je zelo povezan s prejšnjim vprašanjem, pa je, kako se spoprijeti z izzivi digitalizacije in tehnologije. To pomeni, da morajo banke prilagoditi svoje poslovne modele in investirati v nove načine opravljanja svojih poslov. To je izziv, ki ga je zdravstvena kriza le še pospešila. Pomemben izziv, na katerega se morajo banke pripraviti, je tudi že omenjena trajnostna naravnanost.
Kot je znano, obstajajo tudi načrti za vseevropsko agencijo za preprečevanje pranja denarja. Eba je lani dobila nove kompetence na tem področju. Bi želeli sami prevzeti to delo?
Menim, da smo pripravljeni na to. Od lani imamo mandat, da uveljavljamo politiko preprečevanja pranja denarja v EU, in to že dobro leto tudi aktivno počnemo. Res pa je, da je naš mandat za zdaj precej omejen, večino nadzorniškega dela pa opravljajo lokalne oblasti oziroma lokalni organi za preprečevanje pranja denarja. Evropski komisiji smo sporočili, da je to problematično z vidika komunikacije, kooordinacije in pregona teh dejanj, zato zelo podpiramo predlog komisije, da okrepi regulacijo na tem področju. Upamo, da se bosta evropski svet in parlament s tem strinjala, saj je EU na tem področju močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši člen.
Banke morajo izboljšati profitabilnost, ukvarjati se morajo z znižanjem stroškov in strukturo tveganj, s svojimi komitenti.
Moratoriji so bili zelo v pomoč v času krize, a po letu dni je čas za individualne ocene potreb komitentov in ne več za splošno veljavna pravila.
Eden od prihodnjih izzivov je tudi digitalni evro, ECB bo odločitev o tem sprejela v juliju. Kako ga vidite vi: je to za banke novo tveganje ali nova priložnost?
Nove tehnologije ponavadi prinesejo nove produkte, priložnosti in tveganja. Menim, da gre tu za mnoge nove priložnosti, res pa tehnologijo razpršene evidence (DLT) banke že zdaj uporabljajo. Kar zadeva digitalne valute, pa moramo seveda ločiti tiste, ki jih izdajajo centralne banke – in ECB ima že izdelan načrt, kako naprej, če se bo odločila za to – ter zasebno izdane digitalne oziroma kriptovalute. Za zadnje bi morali oceniti, kaj prinašajo uporabnikom in ali je dodana vrednost, ki jo prinašajo, sorazmerna s tveganji, ki bi jih lahko povzročile.
In še to, Eba je letos praznovala deset let obstoja. Kako jo vidite vi?
Da, Eba je bila ustanovljena sredi prejšnje krize, operacije je začela izvajati leta 2011. In ko sva se prej pogovarjala, kako je bančni sektor izšel iz prejšnje in iz te krize ter kako so zdaj banke močnejše in bolje pripravljene podpreti gospodarstvo, nas veseli, kaj je bilo opravljeno v teh desetih letih. To še ni vse, še vedno smo, kar zadeva institucijo, v začetni fazi, a smo zadovoljni z dosežki teh desetih let.