Dojenčka nikar ne izpostavljajte zaslonom
Intervju Pediatrinja Mateja Vintar Spreitzer o Smernicah za uporabo pametnih naprav pri otrocih in mladostnikih
Bila je glavna zagovornica ideje, da bi pripravili Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji. V ambulanti so namreč pediatrinjo Matejo Vintar Spreitzer začeli s skrbjo navdajati mlajši otroci, pri katerih je opazila določena odstopanja v razvoju, ki so se pozneje izkazala za verjetno posledico čezmerne izpostavljenosti zaslonom. V pogovorih s kolegi in pri pregledovanju tujih raziskav s tega področja je ugotovila, da se s tem vsi srečujejo vse pogosteje, in zdelo se ji je, da morajo nekaj ukreniti, da otroci ne bi bili po nepotrebnem oškodovani.
Pri kako majhnih otrocih se čezmerno gledanje v zaslone kaže na njihovem razvoju?
Že pri leto in pol starih otrocih so lahko prisotni določeni primanjkljaji, še pogosteje so ti izraženi pri triletnikih in tudi pozneje.
V veliko primerih se izkaže, da starši čezmerno uporabo zaslonov dovoljujejo, ker preprosto ne vedo, da ima ta lahko takšen vpliv. Moja izkušnja je, da potem ko izvedo za priporočila, ta vzamejo resno in stanje se otroku nemalokrat postopno izboljša.
Tudi to je bil motiv, da je treba nekaj ukreniti in izdati poenotene smernice.
Kakšni pa so simptomi čezmerne uporabe zaslonov?
Triletniki ali mlajši otroci imajo največ primanjkljajev na področju komunikacije in socializacije. Begajo, imajo zelo kratkotrajno pozornost, redko vzpostavijo očesni stik, besed imajo malo, zdi se, da ne zmorejo dolgo vztrajati pri eni dejavnosti. Na razvojnem preizkusu ne dosegajo pričakovanj za svojo starost, večkrat pa govorijo angleške besede, ki jih poslušajo prek zaslonov.
V smernicah določate, da naj otrok do dveh let sploh ne bi bil izpostavljen zaslonom. Zakaj? Čezmerna raba do dopolnjenega drugega leta je dolgoročno škodljiva. Pred kratkim objavljena tuja raziskava je pokazala morfološke spremembe možganov otrok, ki so bili zgodaj preveč pred zasloni, in to je res skrb vzbujajoče. Otrokovi možgani se v zgodnjem obdobju razvijajo po mehanizmu, ki ni prilagojen sprejemanju informacij iz zaslonov. Raziskave kažejo, da informacijo, ki jo majhen otrok dobi na ta način, slabše dojame in težje prenese v resničnost. V eni od raziskav so malčkom v resničnosti pokazali osebo, ki je skrila igračo. Otroci so to dojeli in jo šli iskat. Nato so jim to isto osebo med skrivanjem igrače pokazali še na zaslonu, a v tem primeru igrače večkrat niso našli. Informacija iz zaslona ne predstavlja izkušnje, na podlagi katere bo pridobival veščine, ki jih bo potreboval.
Velikokrat se dogaja, da mati med dojenjem otroka gleda v pametni telefon? Je s tem malčku že povzročena škoda?
Tudi v tem primeru velja, da enkrat ni nobenkrat, a ob tem želimo vseeno jasno sporočiti, da opisano ravnanje ni niti koristno niti priporočljivo. V realnosti namreč ponavadi ne gre zgolj za enkratni dogodek: dojenčki in malčki so pogosto hranjeni, previti in uspavani pred zaslonom. Zaslon se uporablja kot tolažba, nagrada, sredstvo za preusmeritev pozornosti, kadar otrok joče. To odsvetujemo.
V zgodnjem obdobju dojenček najbolj potrebuje pristen ljubeč stik: iz obraza v obraz ter recipročno komunikacijo. To je zelo pomembno za razvoj.
Otroci, ki v prvi triadi osnovne šole ne bi imeli pametne naprave, so vse redkejši, ponekod so celo edini v razredu. Mnogi starši v skrbi, da se njihov otrok ne bi čutil prikrajšan, kupijo pametno napravo. Napaka?
Upam, da bodo priporočila, ki smo jih napisali, osnova za njihovo odločanje. Da bodo pozitivna spodbuda k temu, da tak nakup ni potreben. S priporočili smo jim res želeli stopiti naproti.
Zavedati se moramo, da so pametni telefoni zelo zmogljivi računalniki, ki omogočajo dostop do spleta, ki je odprt svet. To je okolje, ki je ob neustrezni rabi lahko tudi nevarno. Otroci v prvi triadi osnovne šole še niso sposobni ponotranjiti ali razumeti določenih pravil o varni uporabi zaslonov in zelo težko nadzirajo čas in način uporabe. Tako kot moramo otroke naučiti varnosti v prometu, preden jih same spustimo na cesto, jih moramo naučiti varne uporabe spleta. In tega so po izkušnjah sposobni šele v določeni starosti.
V obdobju prve triade osnovne šole je najbolje, da ima otrok (če že) le telefon na tipke, ki omogoča pisanje sporočil in klicanje – brez pametnih funkcij, da se, na primer, javi staršem, ko pride iz šole.
Kolikokrat ste imeli izkušnjo, da so vas starši vprašali, koliko časa na dan sme otrok preživeti pred zasloni?
Redko dobim to vprašanje. Če pa to temo naslovim jaz, starše ta priporočila zanimajo. Zdi se, da starši želijo in se trudijo upoštevati te usmeritve.
Če starši menijo, da bodo imeli, ko bodo otroka prepustili zaslonu, res uro časa, da opravijo obveznosti, to s seboj prinese dodatno obveznost: pogovor o spletnih straneh, ki so jih obiskali, njihovo seznanjanje z varno uporabo spleta in podobno. Za to navadno v tem delovnem tempu ne ostane dovolj časa. Za katero od navedenih smernic si želite, da bi jo starši strogo upoštevali? Najbolj bistveno se mi zdi, da dojenčka nikar ne izpostavljajo zaslonu. Pomembno je tudi, da televizija ni ves čas prižgana v ozadju, ko je nihče ne spremlja.
Glede pogovora o zaslonih pa je ta pomemben, še preden otroci začnejo samostojno uporabljati zaslone in internet. Naučiti jih je treba, kakšna je varna uporaba, in povedati tudi, da se na nas lahko vedno obrnejo, če bodo imeli težave ali slabo izkušnjo. Pogovor in stik starša z otrokom je zelo pomemben. Tako kot ga vprašamo, kako se ima v šoli, je dobro, da se redno pozanimamo, kaj spremlja oziroma počne pred zaslonom. Otroci tudi dobro razumejo, da določene vsebine lahko hitro zasvojijo, če jim to pojasnimo.
Zdaj otroku marsikdo reče, da bo pol ure lahko igral igrico, če bo prej opravil obveznosti.
To odsvetujemo.
Nekateri otroci se odzovejo z agresijo, ko jim odrasli vzamejo telefon ali ugasnejo televizijo. So tisti, s takim odzivom bolj izpostavljeni razvoju zasvojenosti? Zavedati se moramo, da otroci potrebujejo pomoč odraslih pri tem, da odložijo ali ugasnejo napravo, ko dosežejo dogovorjeno omejitev.
Pri otroku, ki se odzove z agresijo, če prekinemo njihovo dejavnost pred zaslonom, je treba pomisliti na to, da je otrok že zdrsnil v zasvojenost in čim prej poiskati pomoč strokovnjaka.
Vsebine na zaslonih, sploh igre, so narejene tako, da zasvajajo, in to zelo hitro in zelo močno. Igričarska industrija je ena najhitreje rastočih panog, saj se število uporabnikov iger tudi med otroki povečuje. Igre so danes narejene na podlagi spoznanj o delovanju naših možganov tako, da jim uspe za zaslonom dolgo zadržati celo hiperaktivne osebe, ki imajo zelo kratkotrajno pozornost. Vsi ljudje smo ranljivi, otroci pa še posebno. Res pa je, da so nekateri k zasvojenosti nagnjeni bolj, drugi manj.
Ob tem naj poudarim, da vse na spletu in zaslonih ni slabo. To smo v smernicah tudi želeli izpostaviti. Ogromno je kakovostnih vsebin, tudi iger, poučnih oddaj in koristnih aplikacij.
Navajate, da otroci potrebujejo pomoč odraslih pri tem, da odložijo ali ugasnejo napravo. A največkrat so starši sami tisti, ki ne morejo brez pametnih naprav? Res je. Zato v priporočilih poudarjamo pomembnost tega, da odrasli pazimo na lastno uporabo zaslonov, sploh kadar smo ob otrocih. To je zelo pomembno, ko imamo dojenčka in tudi pozneje. Vsaka minuta, ki jo namenimo telefonu namesto otroku, ki je zraven, je izgubljena priložnost za stik z otrokom. In ta stik z nami otrok močno potrebuje.
Vsaka minuta, ki jo namenimo telefonu namesto otroku, ki je poleg, je izgubljena priložnost za stik z otrokom.
Kako se bo otrokom, ki imajo zdaj ves svet na dotiku prsta in je zato v mnogih od njih radovednost povsem zamrla, pozneje uspelo spopadati z normalnim življenjem, izzivi, ki jih čakajo? Ste v zvezi s tem optimistka? Seveda. Prepričana sem, da se bo večina otrok še naprej razvijala v osebnosti, ki bodo sposobne kritično razmišljati, normalno funkcionirati in prakticirati uravnoteženo uporabo zaslonov.
Mislim, da se bodo v družbi na tem področju najverjetneje zgodile spremembe, kot so se zgodile v preteklosti pri kakšni drugi javnozdravstveni problematiki, ob kateri smo skozi desetletja kot družba zoreli. Tudi na področju uporabe pametnih tehnologij in zaslonov se bomo kot družba verjetno premikali v smeri, da bomo postavili določene meje, bodisi v okviru zakonodaje, bodisi vsak zase. Upam, da bodo Smernice o uporabi zaslonov pri otrocih in mladostnikih, ki smo jih pripravili, pripomogle k pozitivnim spremembam na tem področju.
Vsebine na zaslonih, predvsem igre, so narejene tako, da zasvajajo, in to zelo hitro in zelo močno.