Od zvezdniške slave do ponižnosti
Knjiga Onkraj reda Jordana Petersona Še 12 pravil za življenje ima in predvsem avtoterapevtski značaj
Dvoboj titanov, Intelektualna debata stoletja, Repriza antologijskega dvoboja med Noamom Chomskym in Michelom Foucaultom ..., takšni so bili naslovi v svetovnih medijih pred tremi leti, ko sta se v polemiki Sreča: marksizem proti kapitalizmu pomerila Slavoj Žižek in Jordan Peterson. Da je to bil umetno napihnjen dogodek, je bilo jasno takoj, ko so v Sonyjevem centru v Torontu ugasnili reflektorji. Danes je dogodek skoraj povsem pozabljen.
Peter Rak
Oba protagonista sta se tudi nekako umaknila iz javnosti, Peterson je pravzaprav skrivnostno poniknil in le po drobcih se je občasno razvedelo, kaj se dogaja z njim. No, zdaj se je vrnil s knjigo Onkraj reda: še 12 pravil za življenje, ki smo jo pred kratkim dobili tudi v slovenskem prevodu (založba Družina). Peterson, ki se je leta 2018 – skupaj z odmevnimi nastopi na youtubu – proslavil prav s prvim delom s skoraj identičnim naslovom in podnaslovom Protistrup za kaos, se torej vrača, vendar so se medtem radikalno spremenile družbene okoliščine in tudi avtor sam, rezultat pa je precej drugačna knjiga, ki je naletela na nekoliko manj polemičen sprejem.
Če so kanadskega kliničnega psihologa, ki ostro zavrača vlogo akterja tako imenovane alt(ernativne) desnice ( alt right) in se predstavlja za klasičnega britanskega liberalca, ob izidu prve knjige na levici napadli z vsemi topovi, je tokrat še najbolj odmeval protest zaposlenih v kanadski podružnici britanske založbe Penguin Random House, ki so protestirali, da bi sploh založili njegovo knjigo. Njihov argument je bil, da je Peterson ikona sovražnega govora, transfobije in belskega supremacizma, kar se zdi skladno z danes tako modnim politično korektnim pravorekom in neizmernim pretiravanjem oziroma kar povsem umetno sfabriciranim etiketiranjem.
Preizkušnje zadnjih dveh let
Kako neumestne so takšne oznake, se lahko prepriča vsak, ki prebere knjigo. Po Petersonovem mnenju je glavna distinkcija med prvo in drugo knjigo pravil predvsem v tem, da je pri prvi poudarek na konservativizmu, pri drugi pa na liberalnih vrednotah, vendar se zdi, da je preskok pravzaprav bolj na osebni oziroma intimni ravni. Čeprav njegova temeljna izhodišča in poante ostajajo identični, je spremenjen ton diskurza. Tokrat se Peterson povsem razkrije, tako da se knjiga, ki naj bi sodila v nabor literature za pomoč in samopomoč, bere ne toliko kot terapevtsko, temveč predvsem kot avtoterapevtsko čtivo.
Peterson v uvodu odkritosrčno predstavi, kaj se je z njim dogajalo v zadnjih dveh letih. Po resnih oziroma skoraj usodnih zdravstvenih težavah žene se je spopadal z akutnimi epizodami depresije in anksioznosti, zapadel je v odvisnost od benzodiazepina, pomoč je iskal na klinikah v Kanadi, ZDA, Rusiji in Srbiji. Stanje se je rapidno slabšalo, v Moskvi so ga zato dali celo v umetno komo. Ko se je prebudil, se je znašel v novem krogu delirijev. Po neuspešnem poskusu rehabilitacije na Floridi se je odvisnosti od zdravil poskusil rešiti v Beogradu, zelo počasi in mukotrpno se je njegovo zdravstveno in psihično stanje vrnilo na – recimo temu – zadovoljivo raven.
Po takšnem priznanju seveda ne presenečajo različne ironične in porogljive ocene njegove nove knjige, češ kako lahko nekdo, ki se spopada s takšno eksistencialno zmedo v lastnem življenju, piše recepture, kako se izvleči iz kaosa in vzpostaviti temeljne strukture reda. Takšni pomisleki seveda niso neupravičeni, vendar so kritiki očitno spregledali, da Peterson, kot rečeno, pisanja ne uporablja več toliko kot sredstvo sugestije, temveč predvsem avtosugestije, ki ima seveda avtomatično razsežnosti univerzalnega, saj se s takšnimi in podobnimi problemi srečuje marsikdo.
Pasti resignacije in nihilizma
Od besede do besede, od stavka do stavka, od strani do strani se vrsti preplet stvarnih, religioznih in mitoloških zgodb, s pomočjo katerih poskuša najti pot iz pasti resigniranosti in danes tako popularnega nihilizma. Težko je reči, da je Peterson pri tem konsekventen, pravzaprav gre za precej arbitraren in amorfen preplet svetopisemskih navedb, psihoanalitičnih formul, misterijev, mitoloških arhetipov, pesniških elegij ter nenavadnih analiz popkulture, vse tja do Petra Pana in Harryja Potterja. Prav tako se zdi v precejšnjem nasprotju na eni strani povzdignjen, svečan in zamaknjen ton ter poenostavljena prozaična navodila, med katerimi se vedno znova pojavlja apel, da se vse začne s pospravljanjem lastne sobe. Pri tem ne gre zgolj za anglosaksonsko poljudnost ali poenostavljeno površnost, temveč za zelotsko željo po kopičenju materije,
Jordan Peterson ki ji očitno ni vedno kos in je tudi ne zna vedno ustrezno umestiti v sklenjen in zaključen miselni ter čustveni korpus. Nič manj moteči nista nezmernost v simboliki in alegoričnosti ter melodramatičnost, ki neredko preraste v patetiko, to je nedvomno slog, ki se mu Peterson ne zna ali noče odreči.
Je to torej zgolj še ena v neskončnem nizu knjig za življenjsko orientacijo, začinjena s poljubno izbranimi elementi duhovnosti in ezoterike? V določeni meri zagotovo, vendar je dovolj prepričljiva protiutež občasnemu pedagoškemu tonu in nabreklemu baročnemu slogu predstavitev primerov iz njegove prakse kliničnega psihologa, ki bralca venomer znova prizemljijo. Pravzaprav je kljub obilju poljudne mistike in metafizike, ki bolj kot na pristno religiozno izkušnjo spominja na agnosticizem s precejšno dozo skepticizma, prav prizemljitev ter soočanje s kruto naravo sveta ena od Petersonovih prioritet. Osupljivo se zdi, kakšne korake je pripravljen narediti, da bi se njegovi pacienti soočili s strahovi in travmami, vse tja do obiska klavnice in prisostvovanja balzamiranju trupla v pogrebnem zavodu. Seveda bi lahko kdo problematiziral tudi takšne pristope, vendar se prav v tem kaže svojevrstna petersonovska nepopustljivost, da se ne velja kar prepustiti toku in nepredvidljivim zasukom usode.
Nič več vsevedni očetovski lik
Predvsem pa Peterson s to knjigo izstopi iz vloge neokonservativnega mesije. Sicer se svojemu mesijanskemu poslanstvu ne odpove v celoti, nekaj te avre zadrži, vendar pogosto uporablja termin ponižnost, knjigo pa zaključi z dvanajstim pravilom, katerega naslov je: Bodite hvaležni kljub svojemu trpljenju. Spet torej nekaj patosa, nedvomno si tudi zariše poteze mučenika, ki se je prisiljen zase in za druge spopadati s temačnimi brezni eksistence sodobnega sveta in predvsem, kot se sam izrazi, z zmajem kaosa, vendar to več ne počne v izrazito pokroviteljsko didaktični maniri, temveč zgolj kot eden izmed slehernikov, ki se trudi po najboljših močeh.
Seveda bi lahko kritiki v njegovi knjigi našli še veliko pomanjkljivosti, od sicer prikritega, toda vedno latentno prisotnega moškega šovinizma, pozivov k odgovornosti, trdemu delu, meritokraciji in spoštovanju obstoječe družbene mreže in njenih institucij. Ter ne nazadnje iskanja trdnih temeljev v judovsko-grško-krščanski tradiciji, kar je danes svojevrstna blasfemija in bi ga lahko umestilo v tabor tradicionalistov in konservativcev. Vendar Peterson pravzaprav pri vsakem od teh vprašanj pušča manevrski prostor za spremembe, in čeprav se mnogim zdi evolucija prepočasna ali celo nezadostna, je to vendarle legitimna pozicija, ki ji je ne gre vnaprej odrekati relevantnosti.
Jordan Peterson je pred petimi leti z nastopi na youtubu pod naslovom Profesor proti politični korektnosti tako rekoč čez noč postal zvezdnik, knjiga 12 pravil za življenje je postala uspešnica s kar petimi milijoni prodanih izvodov, množice so romale na njegova predavanja. V takšni vlogi se očitno ni najbolje znašel, pravzaprav se mu je kar zvrtelo od nenadne slave, od tod tudi določena vzvišenost in oholost ter prepričanje, da lahko v očeh mladih generacij figurira kot nekakšen vsevedni očetovski lik. Medtem ga je doletela vrsta preizkušenj, kot je priznal, se temu ne bi mogel izogniti, tudi če bi upošteval vsa pravila, ki jih je tako vehementno propagiral, zdaj se je izpostavil v vsej svoji šibkosti in ranljivosti ter se znašel na točki preloma.
Infantilno oblikovan lik zlobneža
Stare slave, ki je bila za mnoge sporna in kontroverzna, si ne bo več pridobil, očitno na to tudi ne računa. Ob izidu nove knjige je bilo v klasičnih in družbenih medijih kar nekaj posmehljivih in sarkastičnih komentarjev na njegov račun, v novem stripu Stotnik Amerika je celo po njem infantilno oblikovan lik zlobneža Rdeča lobanja. Ne bi pa bilo nič narobe, če bi modrijani takšnih in drugačnih ideoloških barv in odtenkov, ki danes kriče oznanjajo svoje velikopotezne nauke, v Petersonovem slogu nekoliko znižali frekvenco ter se zavedeli, da se moramo ob vseh visokoletečih družbenopolitičnih projekcijah nenehno spopadati tudi z osebnimi in intimnimi demoni. In da je lahko brez ideoloških plašnic ter pavšalnega kategoriziranja tudi Petersonova knjiga v tem smislu spodobno in zanimivo branje. Morda bo kdo od njegovih nasprotnikov celo prebral Onkraj reda: še 12 pravil za življenje, preden ga bo sesul na twitterju.
Tako kot Bog je tudi ideologija mrtva. Krvavi ekscesi 20. stoletja so jo ubili ... Opustite ideologijo.