Zamisel o mirnem razhodu BiH v resnici preizkuša trdnost EU
Zahodni Balkan Po mnenju Milana Kučana Evropa dopušča, da se druge velike sile igrajo na njenem dvorišču, sama pa to le opazuje
Že skoraj mesec dni ves Balkan razburja ponovno oživljena zamisel o mirnem razhodu BiH. Razpravam ni videti konca, pojavljajo se vedno novi zemljevidi meja na Balkanu. Komu to škodi, ni težko uganiti, če prisluhnemo razburjenju iz Sarajeva. Na vprašanje, komu in kako lahko te razprave koristijo, pa dobimo več odgovorov, ki so manj nedvoumni.
Predsednik Slovenije Borut Pahor se je v sredo v Tirani sestal z albanskim predsednikom Ilirjem Meto. V okviru priprav na vrh voditeljev pobude Proces Brdo-Brioni, ki se bodo 17. maja v Sloveniji sešli ob njeni deseti obletnici, se je Pahor dan prej srečal še s črnogorskim kolegom Milom Đukanovićem. Kot je zapisano na spletni strani Pahorjevega kabineta, voditelji poskušajo poiskati novo strategijo hitrejše širitve EU na Zahodni Balkan, da ne bi te države »namesto vere v skorajšnje članstvo v EU razmišljale o nevarnejših alternativah«.
Ostro pismo nekdanjega šefa islamske skupnosti
Medtem ko je bil Pahor v Tirani, pa je v Sarajevu reis-l-ulema dr. Mustafa Cerić, ki je bil do leta 2012 vodja islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini in tudi v Sloveniji, objavil odprto pismo Pahorju kot odgovor na odprto pismo Milana Kučana. V ostrem pismu je v luči ponovno oživljenih razprav o mirni delitvi BiH Pahorju očital, da je kot tedanji premier Slovenije že leta 2011 Kučanu naročil izdelavo poročila o BiH, v katerem se med drugim omenja miren razhod države.
»Tako kot Judom tudi nam v Bosni nima nihče pravice deliti ne političnih in ne moralnih lekcij po genocidu, po združenem zločinskem podvigu. Tega vi, gospod Pahor, tako kot številni politiki v Evropi ne morete ali nočete razumeti,« je med drugim zapisal Mustafa Cerić.
Izjemno izobraženi in še vedno vplivni nekdanji vodja islamske skupnosti pravi, da je zdaj jasno, od kod prihaja zgodba o mirni razdružitvi BiH. »Ne vemo pa še, kdo je v tej zgodbi glavni junak: Kučan, vi, Pahor, ali Janez Janša? Radi bi, da se okoli tega mirno dogovorite, če ne morete, pa se v miru razidite ... Radi bi vedeli, zaradi česa, od koga, s kom, proti komu, za čigave interese je treba Bosno 'mirno' razdružiti. Povejte nam to, gospod Pahor, preden sami odkrijemo vaš združeni 'mirni' načrt o razbijanju BiH, kot smo odkrili tistega iz leta 2011,« je še zapisal Cerić in namignil, da bi za zamislijo utegnila stati Moskva, ker sedanje oblasti v Washingtonu zamislim o delitvi BiH niso naklonjene.
V svetlo prihodnost s prijemi iz temne preteklosti?
Milan Kučan, prvi predsednik Slovenije in avtor poročila o BiH iz leta 2011, ki je zbodlo Cerića, ne ve, zakaj in kako je prav zdaj znova oživela zamisel o razdelitvi BiH. Ker je pred bodočim predsedovanjem Slovenije svetu Evropske unije načrtovano, da bi na dnevni red uvrstili vprašanje jugovzhodne Evrope in širjenje EU na tem območju, Kučan ugiba, da je bila ambicija Slovenije priti na dan z neko svežo idejo na to temo.
»To je po svoje zapeljiva stvar, je pa nerealna, ker smo toliko let zanemarjali ta prostor, da se Slovenija ne more čez noč med polletnim predsedovanjem predstaviti kot nekakšen dejavnik v tej regiji. Še posebej zato, ker nam tega, da smo faktor v regiji, vse vpletene države ne priznavajo,« pravi Kučan. Sloveniji vpliva na območju regije ne priznata Hrvaška, Srbija, Severna Makedonija je po Kučanovi oceni nekoliko specifična, ker smo bili tam kot država res precej dejavni. »Niti Kosovo nas ne prepozna kot dejavnik v regiji, in tako se je težko postavljati v vlogo nekoga, ki razume te procese in ima tudi rešitve, če smo se prej toliko let pretvarjali, da nas ta prostor ne zanima,« pravi Kučan.
Glede poročila (ki je za Cerića sporno) iz leta 2011, ko je vlado vodil Borut Pahor, Kučan pojasnjuje, da gre za analizo oziroma njegov pogled na BiH, ki bi Pahorju služil kot priprava za razpravo o BiH na evropskem vrhu, ko je svetu Evrope predsedoval Herman Van Rompuy. Kučan je analizo na desetih straneh Van Rompuyu predstavil v živo in dobil občutek, da je ta ni prebral oziroma ga ni pretirano zanimalo. »Med pogovorom se je pokazalo, da Van Rompuya Bosna ne zanima prehudo, saj je rekel, če poenostavim, da dokler ni vojne, je naša pozornost usmerjena na Srbijo. Srbijo moramo usposobiti in čim prej sprejeti v EU, da bo ona kot regionalna sila na Balkanu prevzela odgovornost za pacifikacijo Balkana.«
Kučan pravi, da je Van Rompuya opozoril, da je na Balkanu nevarno govoriti o regionalni sili, saj to regijo približa vojni. Čeprav priznava, da ni nujno, da so njegove ocene v poročilu točne, sogovornik zagotavlja, da izhajajo iz surovih dejstev, ki jih je opazil na terenu.
»Če nič drugega, je to poročilo, da BiH, takšna, kot je od daytonskega sporazuma naprej, ne le da ne funkcionira, ampak razpada navznoter. Če se 30 let nič ne zgodi, če zadeve obstanejo na statusu quo, to pomeni, da so zadeve čedalje slabše. In ti okopi so čedalje močnejši,« pove Kučan. Čeprav se kot najbolj očiten in najglasnejši zagovornik zamisli o razdružitvi BiH že dolgo pojavlja vodja bosanskih Srbov in sedanji predsednik predsedstva BiH Milorad Dodik, on ni edini. Odnosi znotraj Federacije BiH med Bošnjaki in Hrvati tudi niso zgledni in imajo vsi pred očmi nekakšno »novo situacijo, ki bo nastala«, opozarja Kučan.
Vzporednice z razpadom Jugoslavije
Če se ne bo nič naredilo, da bi se ustavil notranji razkroj države, se lahko zgodi, da bo razpadla tudi navzven. EU in celotna mednarodna skupnost pa se pri tem ne bosta mogli razbremeniti odgovornosti, opozarja Kučan, ki ima pri tem pred očmi izkušnjo razpadanja Jugoslavije.
»Mi smo takrat tudi mednarodno javnost opozarjali, da je konec in da nas lahko čaka tudi krvavo razpadanje. Treba se je angažirati, smo prepričevali mednarodne partnerje, odgovor pa je bil približno takšen: 'Ni še vojne.' Potem je pa bila. Odgovor na Pahorjevo vprašanje, ali je mogoč miren razhod, je popolnoma jasen: Ni mogoč. Mirnega razhoda ni, so preveč prepleteni,« pravi Kučan.
Tako kot je daytonski mirovni sporazum zaslužen za konec vojne, je daytonska ureditev BiH kriva, da država ne funkcionira in se status quo ter vidno nazadovanje nadaljujeta, se strinjajo številni analitiki stanja v BiH.
Kučan si želi, da bi BiH ostala celovita, o njeni prihodnosti po morebitnem razhodu pa težko razmišlja, ne da bi se pri tem spomnil, kako je bilo ob razpadu Jugoslavije, ko so se oblikovale nacionalno čiste države po načelu »blut und boden«. Vendar se je kasneje v večini naslednic Jugoslavije pokazalo, da za politične elite teh držav ni v ospredju demokracija, temveč nacionalizem, skrb za prevladujočo etnično skupino, manjšine pa so bile odrinjene na rob.
»V Severni Makedoniji vidimo, da je to država dveh narodov, ki funkcionirata vsak v svoji polovici države. Morda bo slišati bogokletno, a naj se še tako otepamo misli o veliki Albaniji, so Albanci realnost; Kosovo, Makedonija, Črna gora, vse to je njihov življenjski prostor. Meja je formalna, in ko gre kosovski premier Albin Kurti volit v Tirano, se razen nekaj opozoril in diplomatskih not ne zgodi nič. Če non-paper obstaja ali ne, ideja o veliki Albaniji živi,« je jasen Kučan.
Kaj je Sloveniji tega treba
Da bi Slovenija vendarle dala neko pobudo, se Pahor trudi s pobudo Brdo-Brioni. Obstajajo tudi druge podobne pobude, ob katerih se voditelji srečujejo in pogovarjajo o prihodnosti. Relevantno vprašanje pa je, kakšen je učinek po desetih letih procesa Brdo-Brioni.
Pri vprašanju, ali je slovenski non-paper obstajal ali ne, Kučan vztraja, da je Janši treba verjeti na besedo, da ga on ni nesel nikamor. »On ga ni predal. Vendar se moramo vprašati o odgovornosti za to, da se začne govoriti o tem dokumentu kot slovenskem. Če bi že na začetku odločno rekli, da mi s tem nimamo nič, nobene zveze, bi bilo vse drugače. Tako pa se ravno zaradi teh formulacij špekulacije lahko nadaljujejo,« pravi Kučan.
Z recepti iz 90. let se ne bo dalo reševati problemov tretjega tisočletja, se strinja Kučan in dodaja, da pa je treba dejstva in izkušnje iz tistega časa upoštevati pri sprejemanju odločitev za sedanjost in prihodnost.
Ugibanja o izvoru non-paperja Sloveniji škodujejo, je pred časom opozoril zunanji minister Anže Logar, in Kučan se s tem strinja. »Namesto da bi se o vlogi Slovenije v tem prostoru govorilo pozitivno, se bo dolgo časa vlekel rep negativnega učinka in premišljanja o tem, da je bila eden od dejavnikov ne le delitve Bosne in Hercegovine, ampak črtanja novih meja na Balkanu.«
Kdor misli, da mu bo to koristilo, je nor
Kdo je avtor papirja, katerega avtorstvo vsi zanikajo, je sarajevskemu filozofu Esadu Bajtalu čisto vseeno, saj je neobstoječi papir svoje že dosegel – o nevarni zamisli delitve BiH se na glas in odkrito razpravlja že skoraj en mesec. »Vržeš bombico, pripraviš teren in čakaš. Dodik, ki že 15 let govori o razpadu, nevzdržnosti, nezmožnosti obstanka BiH, o referendumu, kar je pravzaprav vojna retorika, je komaj čakal, da nekdo sproži razpravo o mirnem razhodu in izzove tistega drugega, da izreče neumen stavek o vojni ter tako da Dodiku tisto, kar je potreboval. Nenadoma večni hujskač igra miroljubneža,« pravi Bajtal.
O vlogi slovenskih politikov ali Janše pri neobstoječem papirju Bajtal ne želi ugibati, težko si tudi predstavlja, kakšno korist bi utegnila imeti Slovenija od razdružitve BiH. Tiste, ki bi jim ta lahko koristila, je treba iskati v trikotniku Moskva–Beograd–Zagreb, meni sogovornik, ki je že pred več kot 15 leti objavil odmevno in še vedno aktualno analizo stanja v BiH z naslovom Metanaracija, poetizacija i psihijatrizacija Daytona.
»Rad imam Slovenijo, rad imam vaš jezik, takoj bi živel v vaši lepi deželi, ampak nekaterih stvari ne razumem. Od kod komu v Sloveniji pravica, da meni in mojemu otroku kroji prihodnost? Morda bi se tudi pri vas morali vprašati, kaj lahko Slovenija dobi z veliko Hrvaško? Kaj dobi z veliko Srbijo? Kaj sploh kdorkoli dobi s spreminjanjem meja? Prepričan sem, da nihče nič. In če me vprašate, kako se bo to končalo, vam povem, da natanko tako, kot bodo hoteli veliki igralci, in ne tako, kot bi si želeli Slovenci, Srbi, Hrvati ali Bosna in Hercegovina,« poudarja Bajtal.
Prvi žebelj v krsto EU?
Pri razvpitem non-paperju ne gre za dokončanje razpada Jugoslavije, kot so zapisali njegovi avtorji, temveč je to prvi korak v načrtu za razkosanje Evropske unije, opozarjata Vesna Pusić in Sonja Biserko v svoji analizi odmevov na non-paper, objavljeni na spletnem portalu Euobserver. com. Krepitev položaja avtoritarnih vladarjev, nosilcev nacionalističnih ideologij v regiji, je slaba novica za enotnost celotne EU, avtorici pa menita, da so državne meje v tem trenutku edini zares stabilen element v odnosih med balkanskimi državami. Ponavljanje dokazano neuspešnih postopkov in pričakovanje, da bodo prinesli drugačen rezultat, pa ne more biti nič drugega kot standardna definicija neumnosti, opozarjata.
Z mnenjem srbske in hrvaške komentatorke, da ideja o razdelitvi BiH in dokončanju razpada Jugoslavije pravzaprav preizkuša trdnost Evropske unije, se strinja tudi Kučan. »Zamisli o risanju novih meja so nevarna čer za evropsko enotnost, kajti to vprašanje lahko znova sproži polarizacijo znotraj Evropske unije. Tu imamo zgodovinske obremenitve in interese, Balkan je bil zmeraj območje delitve interesnih sfer in je tudi danes,« opozarja Kučan. Po njegovem EU ni dovolj jasno zaznamovala prostora Zahodnega Balkana kot svoje interesno območje. Namesto tega dopušča,
Državne meje so v tem trenutku edini zares stabilen element v odnosih med balkanskimi državami.
Tako kot je daytonski mirovni sporazum zaslužen za konec vojne, je daytonska ureditev BiH kriva, da država ne funkcionira.
Zamisli o risanju novih meja so nevarna čer za evropsko enotnost, saj to vprašanje lahko znova sproži polarizacijo znotraj Evropske unije.
Milan Kučan
da se druge velike sile kar naprej igrajo na njenem dvorišču, sama pa vse to mirno opazuje.
Zdi se, da so evropska nenačelnost, pomanjkanje vizije in brezciljnost na Zahodnem Balkanu najbolj koristili srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, ki razmeroma uspešno krmari med impotentno EU, svojim starim nasprotnikom ZDA ter prijateljskima Kitajsko in Rusijo. Ob koncu vladavine Angele Merkel in ob Franciji, ki se pred predsedniškimi volitvami prihodnje leto z Emmanuelom Macronom nagiba v desno, se zdi, da Evropa tej regiji ne bo mogla prav kmalu ponuditi jasne perspektive, zato so vse glasnejše zahteve in pričakovanja, da se v stabilizacijo razmer v regiji dejavneje vključijo ZDA.