Irena Štaudohar

Se je v Novem mestu z Majo Kumelj pogovarjala o življenju v New Yorku, o tem, da je kuharija med mladimi vse bolj popularna, o tem, kako nam življenje vedno znova podtakne nove priložnosti, o prečutih nočeh, ko speče na stotine pit, o tem, zakaj je banani

etektiv Dale Cooper je v kultni nadaljevanki Davida Lyncha Twin Peaks oboževal češnjevo pito v lokalnem bistroju. Rad je vzkliknil, da je prekleto dobra. Kaj bi šele rekel, če bi poskusil ameriške pite Maje Kumelj, ki niso samo prekleto dobre, ampak so tudi tako privlačne, da bi lahko nastopale v nadaljevanki, ki je slovela po lepoticah. Lynch bi bil navdušen. To so sadne in kremne zvezde. Čeprav nisem ravno ljubiteljica sladkarij in je moj okus izostren le za posebej dobre, kot so na primer te, lahko dolgo listam po Majinem instagramu in se čudim njenim pisanim pitam. Zdi se mi, kot da bi se sprehajala po galeriji baročnih umetnin in se navduševala nad simetrijo smetanastih oblakov.

S fotografom Juretom Erženom sva se odpravila k Maji v Novo mesto. Težko sva uskladili datum, ker se trenutno ukvarja z obnavljanjem prostorov, v katerih bo zaživela prodajalna njenih pit. Zdaj jih namreč prodaja po različnih lokalih in pošilja kupcem s hitro pošto. Lokal bo v jedru starega mesta, tik pod Anton Podbevšek Teatrom. Dela je veliko. A to zanjo ni bil problem. Najprej nama razkaže, kje bo prodajni pult, kje bodo vitrine, kuhinja. Vse je za zdaj še napol prenovljeno. Maja je temperamentna in njen smeh napolni prostor.

Kako se je zgodba s pitami sploh začela?

Leta 2008 se je za deset dni odpravila na dopust v New York in mesto jo je povsem prevzelo. Takrat je delala v Krki in hkrati študirala grafično oblikovanje. Takoj ko se je vrnila v Novo mesto, je začela iskati možnosti, da bi se spet vrnila v New York, si tam našla delo in ostala tri mesece, kolikor pač ne potrebuješ delovnega vizuma. Nekako se je vse izšlo, saj se ji je v Krki ravno iztekla pogodba.

Vrnila se je v mesto, ki nikoli ne spi. Najprej je pri Slovenki, ki živi v New Yorku, delala kot varuška in kasneje dobila službo v delikatesi Defonte's, v kateri pripravljajo znamenite sendviče. »Tam sem se veliko naučila o pripravi hrane, strežbi, newyorških dialektih ...« Čeprav je bila njena prva ljubezen ličenje. Želela si je, da bi v New Yorku lahko delala za modne revije in fotografe, da bi sodelovala z najboljšimi agencijami. Počasi se ji je ta glamurozni svet začel odpirati in odločila se je, da se bo z ličenjem ukvarjala profesionalno. »V Sloveniji sem lahko ure in ure gledala televizijski kanal Fashion TV in videe o ličenju.« In zdaj je bila tu, v epicentru mode. A trije meseci so hitro minili in morala je domov. Čez nekaj časa se je znova vrnila.

DOčitno jo je poklicalo srce. Zaljubila se je, poročila in ostala. »Ker je moj mož dobil službo v zvezni državi Georgia, sva se preselila tja, kar mi je bilo najprej zelo všeč, saj je New York z divjim ritmom lahko zelo naporen. Po naključju sem tam dobila službo v butični pekarni, ki so jo ravno odprli. Tam so pekli najboljše ameriške pite, ki jih do tedaj sploh nisem poskusila.« Ali jo je hrana oziroma peka že prej zanimala? »Na youtubu sem delila nekaj posnetkov, kako speči ajdov kruh, rada sem kuhala in pekla sladkarije ter obsedeno brala bloge o hrani. Že po koncu prvega dne v pekarni me je lastnica vprašala, ali bi lahko pri njih ostala dlje časa. Rekla mi je, da imam zelo dober občutek za testo.«

Če ste že kdaj pekli kruh, vam je jasno, da je testo muhasta reč, ki se včasih obnaša, kot da bi bilo živa stvar. Četudi zamešaš povsem enako količino sestavin, se kakšen dan nikakor noče zamesiti, drugič, ko ga narediš mimogrede, pa postane čudežno gladko. »Veliko moraš vaditi, da dobiš občutek, koliko vlage je v moki. Pa ne samo v moki, odvisno je tudi od tega, koliko vlage je v prostoru. Pri peki sladic je pomembna celo nadmorska višina. Če hočeš narediti res dobro testo, potrebuješ predvsem veliko izkušenj, brez znanja o testu ti še tako dober recept ne pomaga.« Testo ali drobljenec, ki je podlaga njenih pit, je res slastno.

V prodajalni s pitami je ostala kar nekaj časa. »Bilo je zanimivo in naporno, včasih smo delali tudi po štirinajst ur na dan.« Ko sta se z možem vrnila v New York, je znova začela delati z modnimi fotografi in bila vesela, ker so znova hoteli sodelovati z njo. A kar naenkrat se ji ličenje ni več zdelo tako vznemirljivo kot nekoč. Ko se je zvečer vračala domov s snemanj, ni bila tako zadovoljna, vse se ji je zdelo precej enolično. Najboljši pokazatelj, kaj te v življenju res zanima, je najbrž internet. Katere stvari je največ spremljala in gledala po internetu? Ko je pogledala zavihke na svojem računalniku, so bili polni receptov, blogov in zgodb o kuhanju. »Jasno mi je postalo, kaj me zares zanima. Odločila sem se, da se ne bom več ukvarjala z ličenjem.« Namesto da bi kupovala čopiče in ličila, ki jih je prej potrebovala pri delu, je ves denar vložila v potrebščine za kuhanje in peko slaščic.

Vse se je začelo s pasjimi piškoti. Ker ima tri pse, jih je najprej pekla zanje. V Prospect parku v Brooklynu je vsak dan srečevala lastnike psov in njihove ljubljenčke, spekla je vzorčne pasje piškote, ki so bili zelo lepi in dovršeni, in jim jih razdelila. »Piškoti so bili dobri in zdravi, tudi ljudje so jih lahko jedli. Povedala sem, da pečem tudi sladice, in naročila so začela prihajati.« Imela je kar nekaj stalnih naročnikov. Začela je premišljevati o izobrazbi, vedela je, da zna dobro kuhati in peči, čeprav je samouk – kot pravi, se je največ naučila na univerzi, imenovani youtube, a zdelo se ji je, da ji manjka znanja o tem, kako uspešno voditi restavracijo ali lokal.

Po svoji ambiciozni navadi se je zagledala v najboljšo takšno univerzo, Institute of Culinary Education v New Yorku, a je bila šolnina neskončno visoka. Odločila se je, da si bo kupila knjige in študirala sama. Ker je vsak dan obiskovala spletno stran univerze, je opazila, da imajo razpis, v katerem so zmagovalcem obljubili brezplačen študij. Sodelujoči so morali posneti kratek predstavitveni video in opisati svoj fiktivni projekt. V njem je govorila o tem, da bi v New Yorku odprla restavracijo, v kateri bi ponujali slovensko hrano. O zmagovalcu so lahko glasovali ljudje, zadnjo besedo pa je imela skrbno izbrana komisija strokovnjakov. »Svoj video sem zvečer objavila tudi na družabnih omrežjih, ga delila z nekaj prijateljicami in odšla spat. Ko sem se zbudila, je bila na internetu cela norišnica. Zdelo se je, da zame glasuje vsa Slovenija, vsi so delili mojo objavo. Med 600 kandidati sem se prebila med prvih šest, kar je bilo neverjetno. Ljudje iz Slovenije, ki jih nisem poznala in jih najbrž nikoli ne bom, so navijali, glasovali zame in mi pošiljali bodrilna sporočila. Na koncu me sicer komisija ni izbrala. Rekla sem si, saj so še druge fakultete.« Maja je na koncu doštudirala menedžment in gurmansko kuhanje na kolidžu Ashworth.

Je pa zgodba o tem, kako goreče so zanjo navijali Slovenci, prišla tudi do naše ambasade v ZDA, zato so jo povabili, naj jih obišče v Washingtonu. Ko so jo spoznali, so jo prosili, če bi za dan državnosti na ambasadi pripravila hrano za goste. »Čeprav še nisem pripravljala hrane za veliko ljudi, sem privolila. Še danes ne morem verjeti, da sem pripravila hrano za skoraj 400 ljudi. Imela sem na voljo tri dni za pripravo, spala sem dve uri na dan in na koncu vse uspešno izpeljala. Po tistem dnevu se mi je zdelo, da lahko dosežem in naredim karkoli.«

Po osmih letih se je vrnila domov. Imela je veliko znanja in izkušenj, a najbolj pomembno je bilo, da je verjela vase. »Jasno mi je bilo, česa vse sem sposobna in kaj vse lahko naredim. To spoznanje je najbolj pomembno od vseh stvari, ki so se mi zgodile v Ameriki.«

V Sloveniji, z njo je prišel tudi mož, je morala spet začeti znova. Premišljevala je, da bi v Novem mestu odprla slaščičarno s kolački, in odkrila je tudi lokacijo. Prostor je bil neverjetno podoben tistemu iz njene fantazije, o katerem je v ZDA posnela video, ki je navdušil Slovence. »Kako zanimivo se manifestirajo naše vizije v realnosti.« A še preden je lahko najela lokal, je bilo jasno, da mora najprej zaslužiti nekaj denarja in hkrati raziskati, kakšen je pri nas trg, kaj kupci pogrešajo, česa primanjkuje … Nekaj časa je delala v gurmanski kuhinji na gradu Otočec, kasneje v slaščičarni v Dolenjskih Toplicah.

In kdaj so se zgodile ameriške pite? Prijatelj je v Savskem naselju v Ljubljani organiziral dan hrane z različnih koncev sveta, povabil je nekaj znancev, naj prinesejo svojo hrano in jo ponudijo obiskovalcem. Dolgo je premišljevala, kaj naj speče, in se na koncu odločila za ameriške pite. »Za ameriško pito potrebujem samo testo, sadje, pekač, pečico in svoje roke.« Spekla je pite, jih razrezala na približno osemdeset kosov, in v eni uri so izginile. Obiskovalci so jih razgrabili. »Ko sem se takrat iz Ljubljane vozila domov, sem si rekla – ameriške pite, to je to!« Ta ideja je v njeni glavi žarela eno leto. Tudi ko je decembra 2017 pite prodajala na novoletnem sejmu v Novem mestu, so jih ljudje pokupili tako hitro, da je komaj dostavljala nove. »Ker sem bila za vse sama, je bila moja hiška, v kateri sem prodajala pite, nekaj ur na dan zaprta, saj sem bila v kuhinji in pekla nove.«

Tako je nastal Pie Shop. Njene pite so sladkosnedneži naročali po internetu in jim jih je kar sama dostavljala na različne konce v Sloveniji. Na začetku jih je razvozila osemnajst, čez nekaj tednov pa je bilo naročil več kot sto na dan. Ker sama ni več zmogla, je objavila oglas, da išče pomočnika, in tako je prišla Maruša, s katero sta zdaj sanjski tandem. Kadar je ponudba velika, pečeta pite tudi vso noč, da so sveže in da čim prej pridejo do novih lastnikov. Lani sta jih začeli pošiljati s hitro pošto in vse je bilo lažje.

Pri Maji je vse tako estetsko. Od pit, ki so bolj fotogenične kot supermodeli iz osemdesetih, do škatel, v katerih so zapakirane, in internetne strani. Kakšna bo šele njena prodajalna ameriških pit, ki jo bo, če bo vse po sreči, odprla čez kakšen mesec. »Nič, česar se lotim, ne naredim napol.«

Morda bodo turisti prihajali v Novo mesto prav zaradi njenih pit, ki jih imajo zelo radi in jih naročajo tudi na ameriški ambasadi v Ljubljani.

Kaj je najboljša reklama za neko stvar, kot so pite, vprašam. »To, da se glas o njih širi od ust do ust. Tudi objave na instagramu so pomagale. Še posebej, ko sta zgodbe o mojih pitah začela deliti slovenska influencerja Teja in Jan Jugovič, ki imata zelo veliko sledilcev in sta zelo verodostojna, saj ne oglašujeta vsega povprek. Naročila so se po teh objavah kar usula. Vedno sem si rekla, da imam karavana zato, ker bo nekoč njegov prtljažnik poln pit, in zdaj je res.«

Vedno znova premišljuje o inovacijah, o novih pitah. V prodajalni bodo lahko kupci dobili pite na kos, lahko bodo tudi višje, zdaj morajo namreč biti prilagojene škatlam, v katerih potujejo na različne konce.

Kateri okus je največji hit? »Zanimivo je, kako hitro se menjajo. Nutellina je stalnica in je ne bi mogla vzeti iz ponudbe, ker bi jo ljudje zelo pogrešali. Pred časom sem začela prodajati bananino, ki se mi je zdela res dobra, lahka in osvežilna, čeprav v slaščicah ne maram banan. A se nikakor ni prijela. Letos pa vsi naročajo samo bananino pito. Kar iznenada in ne vem, zakaj. Tudi sadne imajo radi, jabolčno, ki velja za klasiko, in malinino. Ugotovila sem že, da okusa ljudi oziroma tega, kdaj imajo kateri okus najraje, ne morem predvideti.«

Zakaj se ji zdi, da sta kuhanje in peka v zadnjih nekaj letih tako popularna? »Najbrž tudi zato, ker ljudje radi gledajo resničnostne šove o kuhanju ali kuharske oddaje, slavni šefi so znani zvezdniki, tu so tudi družabna omrežja, na katerih lahko deliš svoje izdelke. Ne gre več le za vrhunsko kuhinjo, ampak tudi za ulično hrano, sladkarije … Mladi ljudje niso več tako zelo tradicionalni glede hrane. Moram reči, da New York najbolj pogrešam zaradi tega, ker sem tam lahko na vsakem vogalu kupila hrano z različnih koncev sveta. Pogrešam ta stik z drugimi kulturami, z drugimi kuhinjami.« Hrana je tesno povezana z nostalgijo, ugotavlja Maja. »Ko po dolgem času okusiš neko jed, ki si jo jedel, ko si bil majhen, se takoj prestaviš v otroštvo. Ko sem si v Ameriki skuhala kakšno slovensko jed, sem se v mislih takoj vrnila domov.« Amerike ne pogreša preveč, saj je kakovost življenja v Sloveniji povsem drugačna. »Tako kot tam tudi tukaj ves čas delam, a še vedno grem kdaj pa kdaj lahko s kom na kavo, tam pa ne moreš, ker nihče nima časa. Tudi v Sloveniji lahko narediš dobro kariero in si zelo uspešen, če si le priden in imaš vizijo.« Kakšen nasvet bi dala mladim, ki si želijo uspeti v nečem, kar radi delajo? »Če sanjaš, sanjaj na veliko. Izkušnja v New Yorku je bila zelo dobra, ker je bil to boj za preživetje. Včasih nisem imela denarja niti za karto za podzemno železnico, a so se mi že nekaj dni kasneje odprle nove priložnosti. Naučila sem se, da moraš ves čas vztrajati.« Maja je neskončna sila, ko pripoveduje svojo zgodbo, se zdi, da lahko doseže vse in da ima zraven še, kot bi dejal Fellini, sladko življenje.

Jasno mi je bilo, česa vse sem sposobna in kaj vse lahko naredim. To spoznanje je najbolj pomembno od vseh stvari, ki so se mi zgodile v Ameriki.