Zlata ladjica pripravljena na novo plovbo
Obujena legenda Plasti poltisočletne zgodovine ljubljanskega srečevališča združene z udobjem in tehnologijo 21. stoletja
Argonavte, goljufive peke, Jožeta Plečnika in novofundlandca Jakoba iz filma Sreča na vrvici v tok iste zgodovine povezuje poleg Ljubljanice tudi prenovljena Zlata ladjica. Investitorja, življenjska sopotnika Marko Konič in Andreja Cirman, jo kot pivnico in kavarno vračata Ljubljančanom, v zgornja nadstropja edinstvenega butičnega hotela pa bosta predvidoma čez mesec dni povabila prve goste. A kot poudarjata, se ne vidita kot kakšna avstrijska hotelirja, ki osebno sprejemata goste; vesla tega ljubljanskega »čolniča« bosta prepustila ekipi 25 zaposlenih, sem bosta prihajala le na kavo po obisku sobotne tržnice.
Po dveinpolletni prenovi so stole in mize za goste končno postavili pred prenovljeno in po novem tudi ozelenjeno hišo na Čevljarski ulici 1. »Tako se vrača pivnica oziroma gastropub za Ljubljančane v izboljšani verziji, edini v Ljubljani ponujamo petnajst kraft piv in nudimo primerno gostinsko ponudbo, v katero smo uvrstili za to nekdanje ljubljansko pristanišče značilno jed – leteče žgance (ocvrta piščančja bedra in perutnice, op. p.). A za zdaj, ko vsi iščemo sonce, gostje večinoma prihajajo na kavo. Del pritličja hiše,
Si predstavljate, da turist vpraša Ljubljančana, kje je Golden Boat? Kaj mu bo odgovoril? Bolje, da v polomljeni slovenščini pove Zlata ladjica, pa se bosta nekako že razumela.
Marko Konič lastnik in investitor
ki se obrača proti Jurčičevemu trgu, pa bo namenjen našim hotelskim gostom, zjutraj za zajtrk in zvečer za fine dining, « je pojasnil osnovno preureditev pritličja. To je poslej očiščeno vse do opek in kamnov, ki ob primerni osvetlitvi delujejo sveže, svetlo in prijetno, povsem drugače kot nekdaj obokani, temačni in zakajeni prostor. Obnovili so vse historične elemente, tudi tiste, ki jih kot nujne ni zapovedala niti spomeniškovarstvena služba.
»Ko smo se trudili ohraniti vse te plasti zgodovine, to ni bilo le trajnostno ravnanje, ampak je naša dolgoročna konkurenčna prednost. Luksuzni novi hotel je vedno mogoče zgraditi, štiristo let starega hotela z zgodbami pa nihče ne more posnemati. Že zdaj z ekipo opažamo, kako prijetno vzdušje vlada v tej hiši,« je slišati zadovoljen s tem, kar je nastalo. Zlato ladjico s soprogo vidita kot investicijo: »Zgodila se nam je, je najbolj pošten odgovor, zakaj sva se odločila za nakup. Ustvarila sva koncept, ki v Ljubljani še ne obstaja. Pričakujeva najbolj zahtevne goste, ki nočejo v večje hotele, želijo pa si popolno udobje v strogem historičnem centru, tudi z zasebnim centrom dobrega počutja. Lokacija je pač edinstvena.«
Epidemija je bila zaveznica, saj so prenovitvena dela mirneje pripeljali h koncu in zaradi vsesplošne zaustavitve turizma lahko pridobili visoko usposobljene sodelavce, pripravljene na nov izziv.
Pogledi na vse štiri strani
Med prenovo se je lepo pokazala odlika, da je ena redkih hiš v Stari Ljubljani, iz katere se ponujajo pogledi na vse štiri strani; v starem mestnem jedru so večinoma prilepljene druga k drugi. »To zelo otežuje razporeditev sob. Mi pa nimamo sobe, ki bi nas jo bilo sram oddati, oziroma ki bi ji kaj manjkalo. Tudi kopalnice se ponašajo z naravno svetlobo, le dve sta brez okna,« je povedal. Z najlepšim pogledom na vse štiri konce, na Ljubljanski grad, proti Tromostovju, vzdolž Brega ter na strehe hiš na Čevljarski ulici se ponaša okoli 70 kvadratnih metrov velik (družinski) Zmajčkov apartma v mansardi, ki se z balkonom odpira proti vodnjaku na Novem trgu in vzdolž Ljubljanice proti barvitim hišam na Gallusovem nabrežju. V vseh sobah, ki premorejo balkon na južni ozelenjeni fasadi, bodo gostje, če bodo le hoteli, lahko uživali v zvočni kulisi trinadstropnega vodnjaka pa tudi značilnega ljubljanskega šundra, kakor ga imenuje gostitelj. Pričakuje, da bodo gostje ostali nekaj dni in od tu raziskovali druge konce Slovenije.
Na zahteven projekt je bil pripravljen, že zato, ker so ga strašili, češ, počakaj, da boš v hišo dobil konservatorje in arheologe, a prav vse to raziskovanje je prineslo dragocena spoznanja. »Arheologi so med drugim odkrili, da je na tem mestu v 11. stoletju delovala najstarejša kovačija v Ljubljani. Te zanimive, zabavne, historične zgodbe smo pretanjeno umestili v sobe, zato je vsaka nekoliko drugačna,« je poudaril, preden je povabil v zgornje štiri etaže.
Petnajst sob je razporejenih v dve nadstropji ter v prvo in drugo mansardo. V njih se meša zgodovina; od grških mitoloških argonavtov do srednjeveških grajskih piskačev in nagajivih zvoncev ljubljanskih gostilničarjev, šuštarskih kopit pa tja proti koncu sedemdesetih let, ko je nasproti Zlate ladjice za film Sreča na vrvici za novofundlandcem Jakobom v reko skočil Matic. A to ne pomeni, da so odstranjene vse prednosti življenja in udobja v 21. stoletju. Upravljanje v sobah je kar se da preprosto; nekaj drobnega veselja so pustili tudi tehnološkim navdušencem, saj je vse mogoče urediti s pomočjo aplikacije na mobilniku. Televizorji pa so vidni le, kadar jih gost potrebuje, sicer so potopljeni v omarice ali pa so videti kot običajna ogledala.
Za sobo originalnega parketa
Ohranilo se je za eno sobo originalnega parketa v baročnem vzorcu, ki so ga nato poustvarili v večini sob, pod ometanim stropom se je skrival impresiven leseni strop, najverjetneje iz druge polovice 17. stoletja, ki so ga restavratorji razstavili, odpeljali, ga ustrezno obnovili in zaščitili, potem pa po delih zložili na prvotno mesto.
Pod vodstvom konservatork restavratork Katje Pohl Lužnik in Anje Urbanc so obnovili oziroma rekonstruirali bogate stenske poslikave. Najstarejše segajo v začetek 18. stoletja in so bile pričakovane glede na bogato stavbno zgodovino in več uglednih uporabnikov hiše. Odkrite so bile v vseh prostorih stavbe z izjemo pritličja, ki je bilo v preteklosti v celoti renovirano. Najzanimivejše in najrazkošnejše poslikave, ponekod tudi pod 20 plastmi opleskov, so bile odkrite v večjih reprezentativnejših prostorih, orientiranih na Jurčičev trg in Čevljarsko ulico, kamor sta bili v času pred regulacijo Ljubljanice umeščeni tudi glavni fasadi in glavni vhod objekta. Med zanimivejšimi je bila poslikava v sobi 22, ki po kompoziciji in motiviki spominja na interier rimskodobnih vil in najverjetneje datira v sredino 18. stoletja. Na sredini dveh zelenih polj sta bila odkrita zanimiva motiva v tehniki grisaille; fragment ženskega torza in domnevno del trupa velike mačke na kamnitem podstavku. V sobi 12, denimo, so odkrili brokatni vzorec iz druge polovice 18. stoletja, ki je v obdobju baroka povzemal motive dragih tkanin, ki so poudarjale prestiž in bogastvo lastnikov. Stare kose pohištva, ki danes dopolnjujejo sodobno notranjo opremo sob, pa so izbrali s pomočjo bližnjega starinarja.
Gostilna od leta 1926
Stavba Zlate ladjice je bila po zapisu arhitekta konservatorja Vida Klančarja nekoč prva v nizu štirih hiš ob Ljubljanici mimo Novega trga do Brega. Preostale tri so bile v potresu 1895 poškodovane, med letoma 1913 in 1914 pa podrte zaradi regulacije Ljubljanice, s čimer je pred hišo nastal današnji gostinski vrt. Prav zato je ta fasada brez okrasja, kar pa je tudi eden od vzrokov, da je po novem ozelenjena. Gostilna Zlata ladjica je začela v pritličju delovati šele leta 1926, gostilniško ime pa je bilo pred tem že na dveh lokacijah. Sicer pa se je tu zvrstilo veliko lastnikov in dejavnosti, od špecerijske trgovine, damskega salona, prodajalca vina in mesarja do prodajalne usnja v prvi polovici 20. stoletja, Zlatarstva Puh in navsezadnje znamenitega ljubljanskega lokala.
Okoli leta 1960 je hiša doživela dobesedno prelomnico: zaradi prometa od Novega trga proti Šuštarskemu mostu ob Ljubljanici so del njene vzhodne stene porušili in jo zalomili vzporedno z Ljubljanico.
Čeprav je eno najpogostejših vprašanj, ki ga lastnikoma zasta
Ohranilo se je za eno sobo originalnega parketa v baročnem vzorcu, ki so ga nato poustvarili v večini sob, pod ometanim stropom pa se je skrival impresiven leseni strop, najverjetneje iz druge polovice 17. stoletja.
vljajo prijatelji in znanci, zakaj nista spremenila imena, sta pri tem neomajna. »Si predstavljate, da turist vpraša Ljubljančana, kje je Golden Boat? Kaj mu bo odgovoril? Bolje, da v polomljeni slovenščini pove Zlata ladjica, pa se bosta nekako že razumela. Vsi Ljubljančani vedo, kje je, pa tudi zaradi pivnice je prav, da ohranjamo ime,« je prepričan lastnik Marko Konič.