o predsedniku Pahorju, ki ni avtoritativen in verodostojen arbiter
Luka Lisjak Gabrijelčič zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta
Od sedanjega predsednika bi si želel le, da ne laže samemu sebi.
Če me sprašujete, ali delim stroge ocene, češ da se pod to vlado ruši demokracija – ne, teh ocen ne delim. Mislim, da so preradikalne. Tako je predsednik Pahor odgovoril novinarju Večera v vélikem prvomajskem intervjuju. Novinar ga sicer ni spraševal, ali deli ocene opozicije o rušenju demokracije: spraševal je o eroziji demokratičnih standardov. Je pa res, da mu, v skladu z razvado slovenskih novinarjev, ni dal jasnega vprašanja v pričakovanju jasnega odgovora, temveč splošno impresijo trenutnega duhovno-družbenega stanja; in njegov sogovornik (ki sem ga nekoč označil za najboljšega slovenskega baročnega pridigarja za Janezom Svetokriškim) je na iztočnico odgovoril z lastno impresijo. S tem je bilo standardom, ki se pričakujejo od prazničnega intervjuja na Slovenskem, zadoščeno.
Nekateri so bili s predsednikovimi odgovori zadovoljni, nekateri manj; druga skupina najbrž povsem sovpada z bralci, ki so k intervjuju že pristopili s sumničenjem in odporom, prva s tistimi, ki so ga začeli brati z večjo vnaprejšnjo naklonjenostjo. Povedano drugače: pol Slovenije misli, da je stanje demokracije zadovoljivo, druga polovica je zaskrbljena nad njeno erozijo.
A v resnici ne gre za razklanost na pol. Vlado v najboljšem primeru podpira slaba tretjina Slovencev, rekordno število državljanov pa je zaskrbljenih nad stanjem demokracije – ena najvišjih številk v EU. Vlada in njeni zagovorniki takšna mnenja zavračajo z argumenti, ki spominjajo na marksistični pojem »lažne zavesti« (v kumrovški šoli nekateri očitno le niso sedeli na ušesih): »Polovica Slovencev misli, da se demokratični standardi nižajo, a se motijo«. Krivda je v zavajanju medijev. Vzemimo ta argument resno. Navsezadnje se ne bi zgodilo prvič, da bi neka družba zapadla v množično histerijo in gojila predstave, ki povsem odstopajo od stvarnosti. Imamo kakšno orodje, da preverimo trditve o eroziji demokracije, ali smo obsojeni na »rekla kazala«?
Predlagam miselni eksperiment. Pomislimo, da bi imeli levičarsko vlado (»It's easy if you try«). Pomislimo, nadalje, da bi populistična stranka, zgrajena okoli kulta predsednika in tesno povezana z iliberalnimi socialističnimi režimi (denimo z Madurovo Venezuelo), dobila dobro četrtino glasov in se na oblast zavihtela s pomočjo zmernejših partnerjev; tudi to je, žal, scenarij, ki nam ni težko zamisljiv. Zdaj pa si predstavljajmo, da bi populistični premier vsakodnevno napadal kritične novinarje in se po spletu prepiral s svetovalci ameriškega predsednika; da bi poskušal izstradati STA in zamenjati direktorja, ki je bil imenovan pod desnosredinsko vlado in ga v ta namen javno razglasil za morilca (ne metaforično: dobesedno); da bi njegova dejanja doživela kritike evropskih komisarjev; da bi bil pozvan pred odbor evropskega parlamenta, kjer bi hotel predvajati filmček o domobranskih zločinih in ostankih klerofašizma v Sloveniji; ko bi ga zavrnili, bi v njegovih medijih sledil pogrom proti predsednici odbora; predstavljajmo si, da bi ministrstvo za kulturo odvzelo status samostojnega umetnika popevkarju, ki bi protestiral proti takšnim ravnanjem; da bi minister na parlamentarnem odboru, ki bi obravnaval zadevo, preprosto vstal in odšel; da bi provladni mediji v javnost lansirali očitno fabricirani dokument opozicijske stranke, ki naj bi dokazoval, da v navezavi s svetovno finančno-jezuitsko zaroto pripravlja državni udar; da bi direktor policije na podlagi tega lažnega dokumenta od podrejenih terjal, naj opozicijsko stranko ovadijo zaradi rušenja ustavnega reda.
Kako bi desnosredinska opozicija označila ta dejanja? Kako bi se nanje odzvali konservativni razumniki? Bi govorili o eroziji demokracije? Tu ne gre za špekulacije: odgovor v resnici vemo.
Lahko ga rekonstruiramo z verodostojnostjo, ki gre onkraj razumnega dvoma. Če bi dejanja sedanje vlade morali opisati pod »tančico nevednosti« (jih torej morali oceniti, ne vedoč, za katero vlado gre), bi jih vsi razumni pripadniki desnice označili kot nedemokratične – ali vsaj nevarne za demokracijo.
To pomeni, da imamo opraviti z dejanji, ki jih velika večina javnosti ocenjuje kot spodkopavanje demokratičnih norm. Dejstvo, da znaten del volivcev političnih dejanj ne more oceniti tako, da odmisli, kdo jih izvaja – da noče ali ne zmore izvesti abstrakcije, ki je nujna za objektivno razsojanje – je seveda problem sam po sebi in priča o globoki polarizaciji.
A naloga arbitra je natanko to: da dejanja ocenjuje na podlagi vnaprej določenih ali vsaj razumnih in predvidljivih pravil igre. Tega pa ne ugotoviš tako, da igralca vsakič znova vprašaš: »Ali se strinjaš z oceno soigralca, da si kršil pravila?« In ko ob vsakem sporu eden izmed igralcev zanika, da bi storil karkoli narobe, resignirano ugotoviš, da »ni konsenza«. To pač pomeni, da si zanič arbiter.
Toda – ali je kdo sploh hotel to od predsednika? Pričakovanje, naj predsednik republike opravlja vlogo arbitra, se je pojavilo šele nedavno. Natančneje: v trenutku, ko je leva opozicija ugotovila, da potrebuje zaščito pred vladno arbitrarnostjo. Dovolj je poslušati kritike, ki s te strani letijo na Pahorja: le redkokdo mu očita, da je slab arbiter; veliko pogosteje slišimo, da je »izdal levico«. In ne leta 2012 ne leta 2017 njegov izzivalec v drugem krogu ni obljubljal, da bo poskušal delovati kot nepristranski razsodnik.
Te alternative nikoli ni bilo. Od nosilca neke funkcije je težko pričakovati nekaj, česar od nje do zdaj nikoli nisi terjal.
Vprašanje, »ali se pod to vlado ruši demokracija«, je manj pomembno od vprašanja, »kateri instrumenti so nam na voljo, da demokracijo okrepimo«. Naslednje leto bomo izbirali novega predsednika republike. Sam že vem, da bom dal prednost kandidatu, ki bo zmogel, česar Pahor, tako kot njegovi predhodniki, niso: se uveljaviti kot avtoritativen in verodostojen arbiter v politični igri. Od sedanjega predsednika pa bi si želel le, da ne laže samemu sebi.