K pameti in dejavnosti
Spopadamo se s prikritimi in neprikritimi težnjami, da bi si zasluge za narod pripisala ta ali ona stranka – sama ali vsaj v nekakšni vodilni vlogi
Po prvomajskih počitnicah pred tridesetimi leti, ko je bilo do osamosvojitve že manj kot dva meseca, je mnoge zmotilo, da se oblast ni usmerila k osnovnemu cilju – samostojni državi, temveč je preveč časa zapravljala za spore znotraj koalicije, za spopad z opozicijo.
Tik preden je skupščina začela razpravo o osamosvojitvenih zakonih, je Dimitrij Rupel v Delu, 7. maja 1991, na mnenjski strani objavil poziv Demosu, njegovim strankam in javnosti, v katerem je zapisal:
»V zadnjem času beremo in poslušamo številne kritike in pritožbe v zvezi z našim političnim, strankarskim in vladnim poslovanjem. Mnogi Slovenci ostajajo brez služb, plače so vse nižje, bremena vse težja. Mladi mi pripovedujejo, da ne vidijo perspektive zase, starejši pravijo, da smo odpravili vse tisto, kar je bilo dobro (cenene kulturne, šolske, zdravstvene ... storitve), da smo razvrednotili zgodovinske dosežke (NOB, OF) in da smo napolnili Slovenijo s prepirom. Navsezadnje se nam je zgodilo tudi to, da je prenapet demosovec dal odžagati kažipote Poti spominov in tovarištva. Kakšna oblast pa ste, me sprašujejo znanci, novi revolucionarji, le da z drugačnim barvnim odtenkom?
Po drugi strani nastaja – predvsem med strankami vladajoče koalicije – občutek nemoči. Druga drugi očitajo, da ne izpolnjujemo dovolj odločno, kar smo obljubili pred volitvami; da še vedno ukazujejo in vladajo isti ljudje kot prej, da se niso uresničile napovedi o popravljanju krivic in vračanju krivično odvzetega premoženja, da nismo spremenili državnih simbolov (zvezda) in tako dalje. V Demosu tu in tam slišimo očitke, da vlada ni dovolj odločna v procesu osamosvajanja: iz tujine, da nismo izvedli privatizacije in da je naše gospodarstvo v temelju še vedno socialistično …
… Eden najpomembnejših naših problemov je, da nas pri našem poslovanju na vsemogoče, čedne in nečedne načine oblegajo opozicijske stranke in tudi mi včasih delujemo tako, kot da gre le za zmago in poraz strank. Pred plebiscitom sem na neki nočni seji rekel, da bo Demos, tudi če plebiscit izpelje sam, moral osamosvojitev izpeljati skupaj z drugimi in da teže slovenske državnosti – pa naj bo izziv še tako junaški – sam ne bo zdržal. Danes se spopadamo s prikritimi in tudi neprikritimi težnjami, da bi si zasluge za narod pripisala ta ali ona (Demosova) stranka – sama ali vsaj v nekakšni vodilni vlogi. Moje mnenje je, da so takšne težnje nevarne – pa ne le zato, ker bi se na ta način ponovila zgodovina Dolomitske izjave, ampak zato, ker se monopolistične težnje navsezadnje (čeprav po petinštiridesetih letih) pokažejo kot neuspešne. Mislim, da Slovenci niso pripravljeni na novo čakanje in bojim se, da bi jih novo čakanje dokončno izčrpalo.
Slovensko bežanje od realnosti in slovenski nemir, ki nastopa v ključnem zgodovinskem trenutku, nas vse skupaj obvezujeta k premišljeni politiki, k politični disciplini in samoobvladovanju. K previdnim potezam, vendar k prepričljivosti in odločnosti. Položaj, v katerem smo se znašli (slovo od socializma, dokazovanje samostojnosti ...), nas obvezuje k novi zbranosti. Kako bomo prepričali ljudi, da se ne bodo zapirali v zasebnost in da jih ne bo strah? Slovenija naj bi bila ena redkih novih držav po drugi svetovni vojni: opazuje nas ves svet! Da se zavedamo resnosti tega dogodka, je potrdil rezultat plebiscita; zdaj pa moramo to resnost ohraniti do konca.«