Rumeni metulji upanja in samote

»P revarant bo vedno našel ljudi, ki sami sebi dovolijo, da jih prevarajo.« Te besede Niccola Machiavellija bi se nam lahko kadar koli prikradle v spomin, saj smo se najbrž že od rane mladosti neštetokrat prepričali, da je to še kako res: v krogu družine, med prijatelji in kolegi, navsezadnje pa tudi na ravni politikov, ki jim damo svoj glas, čeprav vemo, da nam lažejo, a nam je kljub temu ljubše in lažje verjeti, da je vse, kar govorijo, resnica, kot da bi živeli z resnico, ki boli.

Ko smo 3. maja zaznamovali 552. obletnico Machiavellijevega rojstva, je bila večnost njegovih filozofskih ugotovitev o lažeh in prevarah v vladanju in politiki osvetljena s trenutkom, v katerem živimo. »Nikoli ne poskušaj na silo osvojiti tistega, kar je mogoče osvojiti s prevaro.« Kako čudno je pod tančico tega stavka florentinskega filozofa videti dejstvo, da svet še nikoli ni doživel daljšega obdobja miru … Mar to pomeni, da živimo v času, polnem nadarjenih politikov, ki osvajajo s prevarami? In ki jim ni treba uporabiti sile in začeti tretje svetovne vojne …

Zanimivo je, da Machiavellijev rojstni dan sovpada s svetovnim dnevom svobode medijev. In čeprav gre za naključje, ki je pobudnika modernega republikanizma povezalo z deklaracijo, sprejeto pred natanko 30 leti v Windhoeku, namibijskem mestu, kjer je leta 1991 potekal seminar o neodvisnem in pluralističnem novinarstvu, je kljub vsemu po svoje simbolično to, da se v istem datumu prepletajo ideje makiavelizma in nujnosti medijskega nadzora nad oblastjo.

»Ljudje so tako preprostega uma in v njih tako zelo prevladujejo njihove neposredne potrebe, da bo dvoličnež vedno našel kup ljudi, ki so pripravljeni na to, da se jih prevara.« Je Machiavelli s temi besedami opozarjal ljudstvo ali svetoval vladarju? Kar zadeva svobodni medij, je dovolj povedati to, da je njegova glavna tarča prav prevara. Igle, maske in drugo Filipinski predsednik Rodrigo Duterte je od kitajskega veleposlaništva v Manili zahteval, naj pošlje nazaj celotno pošiljko tisoč podarjenih odmerkov cepiva proti covidu-19, ki so ga izdelali v družbi Sinopharm. Ker je bil Duterte tudi sam cepljen s tem cepivom, se je opravičil naciji, ker so ga cepili z neodobrenim cepivom, pri čemer pa se je izgovarjal, da so ga njegovi zdravniki prepričali, naj se čim prej zaščiti pred nevarno boleznijo. »Žal mi je. Vi imate prav,« je dejal. A kakšen smisel ima opravičevanje za nekaj, česar za nazaj ni mogoče popraviti?

In kot to običajno počne, je bila tudi ta njegova napaka nemudoma pokrita z novim represivnim ukazom. V sredo je predsednik objavil, da bodo v zaporu končali vsi, ki na obrazih ne nosijo mask ali jih nosijo nepravilno – denimo pod nosom ali pod brado. »Aretirajte jih in raziščite, zakaj to počnejo,« je ukazal policistom.

Duterte je že nekaj časa tarča kritik svoje javnosti zaradi slabe politike omejevanja pandemije. Lani je tako, na primer, gledal skozi prste, ko so karanteno kršili mogočneži s pomembnimi zvezami, medtem ko so »navadne« ljudi zapirali brez sodnih odločb. Triintridesetletnega moškega je policija celo ustrelila, ko je aprila 2020 stopil iz svoje hiše. Podobno kot samovoljno obračunava z narkomani in preprodajalci droge, vse odkar je pred petimi leti prišel na oblast, zdaj Duterte enako obravnava tudi vse tiste, ki kršijo pandemične predpise. Z njimi ravna brutalno, nedosledno in brez sklicevanja na zakone. Predsednik je sodnik in izvršitelj kazni, ki jo sam izreče.

Ergo ■ »To so časi, ko laži in nesposobnost ubijajo,« je v svojem sporočilu zapisala Maria Ressa, letošnja dobitnica Unescove nagrade za svobodo tiska, ki so jo poimenovali po Guillermu Canoju, kolumbijskem novinarju, ki so ga leta 1986 ubili v Bogoti. Po vsej verjetnosti je bil žrtev članov mamilske mafije, ki jo je odkrito napadal v svojih člankih.

Maria Ressa ni mogla odpotovati v Namibijo. Sodišče ji je to prepovedalo, potem ko so v zadnjih dveh letih proti njej vložili deset nalogov za aretacijo. Ona in portal Rappler, ki ga je ustanovila in je tudi njegova predsednica, sta neutrudna kritika Duterteja.

Maria je v svojem drugem sporočilu opisala splošno stanje sveta, okuženega z »izredno nalezljivim virusom laži«. »Okužil je resnične ljudi, ki postajajo neobčutljivi za dejstva, to pa spreminja njihov pogled na svet,« piše Maria Ressa. »Ljudje postajajo vse bolj jezni, vse bolj izolirani in ničemur več ne verjamejo.«

Maria Ressa je pri tem spomnila, da je naš skupni problem tisto, kar je ameriški biolog E. O. Wilson formuliral kot pogubno kombinacijo »paleolitskih čustev, srednjeveških institucij in bogu podobne tehnologije«. To ustvarja podlago za razmnoževanje laži, jeze in sovraštva, na katerih počivajo novi diktatorji današnjega sveta. Če bo ugasnila luč, ki jo lahko na ta pojav usmeri zgolj svobodno novinarstvo, nas bo zadušila politična plesen. Še preden bomo to sploh opazili. Samota Latinske Amerike »In v tem trenutku je dojela, da rumeni metulji vedno napovedo prihod Mauricija Babilonije.« Se spominjate romana Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza? Ali, kar je še pomembneje, se spominjate Marquezovega govora 8. decembra 1982, ki ga je imel ob prejetju Nobelove nagrade za književnost? »Samota Latinske Amerike« – tako je svoj govor naslovil kolumbijski pisatelj in poskušal na čudovit oziroma, bolje rečeno, žalosten način z njim usmeriti pozornost na svojo celino, na kateri divjajo vojne in se dogajajo vojaški udari, pojavljajo diabolični diktatorji in potekajo aretacije nosečih žensk, ki ne bodo nikoli več videle svojih otrok, rojenih v zaporih. Evropejci pri vsem tem z razprtimi rokami sprejemajo latinskoameriško umetnost in književnost, hkrati pa ostajajo globoko sumničavi do burnih gibanj, ki skoraj ves čas vrtinčijo površje tamkajšnje družbe.

Vse to se mi je porajalo v mislih ta teden, ko sem – priznam, da prav s te evropske distance, o kateri je v Stockholmu govoril Marquez – prebirala novice o neredih v Kolumbiji, v katerih je bilo ubitih na desetine ljudi.

Demonstracije so se začele že 28. aprila v znamenje protesta proti davčnim reformam, ki jih je vlada predsednika Ivána Duqueja napovedala kot ključni element »ublažitve gospodarske krize«. Predlagano je bilo, da se spusti prag obdavčevanja plač, in to tako, da bi morali davek na plače v letu 2022 plačati vsi, katerih mesečni prihodki bi bili višji od 2,5 milijona pesov, kar znaša 656 dolarjev, naslednje leto pa vsi, katerih plače bi bile višje od 470 dolarjev.

Proteste so organizirali največji sindikati v tej državi, v kateri skoraj polovica od skupno 50 milijonov prebivalcev živi v revščini. Čeprav je Duque v nedeljo napovedal, da bo umaknil zakon o davčnih reformah, vulkan nezadovoljstva še vedno nezadržno bruha. Ljudje zdaj zahtevajo višje pokojnine, boljše izobraževanje in seveda – boljše zdravstvo. Potem ko so pripadniki varnostnih sil streljali v ljudi iz polavtomatskih pušk, zdaj demonstranti zahtevajo pojasnilo za to nasilje, v katerem je bilo ranjenih več kot 800 ljudi, več kot 80 pa so jih razglasili za pogrešane.

Ergo ■ V številnih državah Latinske Amerike vladajoči eliti vznemirjeni reveži takoj zadišijo po komunizmu. Tako je vodstvo v Bogoti tudi zdaj »levičarske upornike« in uporniško frakcijo Oboroženih revolucionarnih sil Kolumbije (Farc) obtožilo za nasilje, ki so ga, kot to trdi obrambni minister Diego Molano, »sistematično, premišljeno in finančno podprle kriminalne organizacije«.

Kje so zdaj rumeni metulji, ki prhutajo kot oblaki večne ljubezni in upanja? Številni ljudje so jih izdelovali iz papirja in z njimi prekrivali stene urada, ko je bil leta 2016 sklenjen mirovni sporazum med kolumbijsko vlado in Farcem. Zdi se mi, da so sedanji nemiri izbruhnili iz vreščeče latinskoameriške neenotnosti, ki jo je še dodatno potenciral koronavirus, tako kot se je to nasploh dogajalo po vsem svetu. In razmišljam o podobnosti med Machiavellijem in Marquezom, ko pišeta o epidemijah.

Florentinski filozof jih je dobro poznal, saj je njegovo družino močno prizadela kuga. Prav zato, ker je bil sam priča tega, kako se je sredi okužbe poglabljalo brezno med družbenimi razredi, tako da se je mestni trg spremenil v »smrdljivo gnezdo lopovov«, je opozarjal na bolezen kot metaforično stanje družbe. Očitno se je zavedal, da grozi v času kuge največja nevarnost svobodi, kajti ta živi na mostovih, ki povezujejo in spodbujajo k spravi različnih družbenih slojev. Je to povezano s tistim, kar je ugotovil Marquez: da se »simptomi ljubezni« – tako kot simptomi kolere ali kuge – na koncu združijo v neozdravljivi samoti? Relativnost mejnega kamna Belgijski kmet, ki se je s traktorjem peljal skozi gozd, je na poti naletel na večji kamen. Razjezilo ga je, ker ga s traktorjem ni mogel prevoziti, zato ga je premaknil za 2,29 metra. Šele ta teden je območni ljubitelj zgodovine, ki se je sprehajal po gozdu, na tej svoji poti opazil, da je omenjeni kmet pravzaprav premaknil mejo med Belgijo in Francijo.

Mejnik je bil tukaj vse od leta 1819, ko so nekaj let po Napoleonovem porazu pri Waterlooju prvič označili mejo med državama (takrat je bila to meja med Francijo in Nizozemsko, Belgija pa jo je podedovala, potem ko je enajst let pozneje postala neodvisna država). Kmet ni imel nikakršnih subverzivnih namenov, a je kljub temu povečal Belgijo, ker je mejni kamen premaknil na francosko ozemlje.

Župana sosednjih vasi – Erquelinnesa na belgijski strani in Bousignies-sur-Roca na francoski strani – sta omenjeni dogodek izkoristila za obilico zdravega smeha. »Srečen sem, da je moje mestece postalo večje,« se je pošalil Belgijec David Lavaux, »vendar se moj francoski kolega s tem ne strinja.«

Kmetu so naročili, naj vrne kamen tja, kjer je stal dve stoletji. Če tega ne bo storil, bo morala v zvezi s spremembo meje ukrepati francosko-belgijska komisija za meje, ki ni imela dela vse od leta 1930. A če se bo vse znova postavilo na pravo mesto, bodo ob tem vsi prijateljsko nazdravili in kmeta ne bo nihče klical na odgovornost.

Ergo ■

Razveselila me je ta zgodba, predvsem zato, ker govori o nesmiselnosti meja v današnji Evropi. Če se območni poznavalec zgodovine ne bi sprehajal po gozdu, bi Belgija ostala večja, kot ji to priznava Francija. Mar res? Tudi kmet mi je bil všeč, ker je preprosto odstranil kamen s poti. Kaj on ve o Napoleonu in sporazumu iz Kortrijka, s katerim so uradno vzpostavili 620 kilometrov meje? Ali pa morda ve vse, a se je odločil, da je danes, torej leta 2021, pomembneje to, da lahko traktor brez ovire vozi po gozdni stezi.

Po svoje je bila v senci tega gozda, v katero je kmet porinil kamen, povsem drugače videti proslava 200. obletnice Napoleonove smrti v Parizu, pri kateri je ta teden tako zavzeto vztrajal francoski predsednik Emmanuel Macron. »Napoleonovo življenje je oda politični volji,« je dejal Macron. Je mar izza kulis spregovoril Machiavelli?

To s kamnom me je spravilo v smeh tudi zato, ker je belgijski kmet v meni prebudil upanje, da končno nad evropskimi državami ni nič več treba vladati Machiavellijevemu »vladarju«. Tudi našim voditeljem se ni več treba pripravljati na vojno, kot je to florentinski pisatelj svetoval »vladarju« – naročal mu je, naj pogosto odhaja na lov, saj bo s tem telo ohranjal v dobri kondiciji in proučeval območje okoli svojega kraljestva. Na ta način, je trdil Machiavelli, se bo naučil, kako zaščititi svoje ozemlje in kako osvojiti tuja območja.

Eh, nič več ne potrebujemo takšnega vladarja. In morda bi se tudi mejni kamen bolje počutil v muzeju? Oh, bom kar skrajšala zgodbo: živeli svobodni traktorji!

Zorana Baković Zgodba belgijskega kmeta, ki je s premikom kamna premaknil mejo med Belgijo in Francijo, me je razveselila predvsem zato, ker govori o nesmiselnosti meja v današnji Evropi.