ŠEPET NEVIDNEGA MORJA, DVANAJST TABLET SVINCA

Ko so me šele dva dni kasneje prepeljali v bolnišnico v Gorico, mi je Dalmatinec, zdravnik odkritega pogleda in odločnih besed, po pregledu rentgenskih slik brez ovinkarjenja dejal: Imaš zlomljene hrbtenico in nekaj reber. Upam, da ti rešimo življenje, a ne boš mogel nikoli več hoditi. Sprijazni se ...

Jaz sem molčal in si mislil le, ti me ne poznaš ... In res me ni poznal. V omotici sem gledal bolničarje, kako so mi pripravili posteljo na deskah, na katero so me privezali in me na štirih koncih pritrdili s sedemkilogramskimi vrečami peska, ki so me držale razpete kot na natezalnici, saj me niso mogli dati vsega v mavec. Le morfij sem sprejel in v blodnji videl,

kako so usmiljenke postavile pred posteljo sveče za umirajoče.

Mesec kasneje sem bil doma, kjer so mi pripravili enako posteljo. Dva člana fašistične milice sta me stražila noč in dan, ko pa so si izmenjali turnus, je eden na vprašanje, ki sem ga preslišal, odgovoril: terrorista slavo comunista. Zdaj vsaj vem, pri čem sem!

Kmalu so stražo preklicali, ker je bilo jasno, da v takem stanju ne morem zbežati nikamor, mojim angelom varuhom pa je bilo žal, saj so me, ko so zvedeli, da sem se vrgel v prepad, da bi rešil življenje prijateljici, začeli spoštovati. Ob mojem nalezljivem optimizmu in želji po čimprejšnji vrnitvi v aktivno življenje, kar je pozitivno vplivalo na moje bliskovito okrevanje, pa se je spoštovanje še toliko bolj povečalo. Ko so me zadnjič nadvse prisrčno pozdravili, so mi rekli: Ciao, miracolo! Pozdravljen, čudež!

In res sem pravi čudež, saj sem si po šestih mesecih strogega mirovanja kmalu opomogel in se še bolj zagnal v delo, ki je bilo tako nepričakovano prekinjeno. Pa so mi napovedali, da bom v najboljšem primeru ostal hrom!

6 – Gramsci, najvišja cena, Bratuž, Bidovec

Že dolgo imam pred očmi besedo 'srečanja', pa se ji vedno izognem, ker sem v oklepajih, ki jo pomensko zaokrožijo, zapisal imena, ki sem jih že veliko odkljukal pri opisu drugih dogodkov, tako da se bo beseda kmalu samodejno izvotlila. Skoraj vsa imena sem že obdelal – Bartol, Kosovel, Kugy ..., tista redka, ki so še ostala, pa jih bom kmalu.

Eno takih je ime človeka, ki mi je ostal premočno v spominu po karizmi in osebnosti, ki jo je izžareval: Antonio Gramsci. Z njim sem imel le mimobežna srečanja, ko sva v mrzlem in prepihnem hodniku v rimski jetnišnici Regina Coeli čakala na zdravniški pregled. Le nekaj drobnih stavkov, prodornih pogledov in naklonjenih gest. Bil je že zelo bolan in to se mu je poznalo v utrujeni hoji in okornih premikih.

O njem smo vedeli vse, njegovo ime pa smo izgovarjali izjemno spoštljivo in ob njem skoraj znižali glas, da ne bi zvenelo banalno ali vsakdanje. Vedeli smo, da je ustanovitelj komunistične partije, potem njen tajnik, nadalje intelektualec, čigar misli so citirali v knjigah in časopisih po vsej Evropi. Fašizem se ga je prestrašil, saj ni mogel trpeti poslanca v parlamentu, ki tako pljuva po režimu. Aretirali so ga in ostal je v ječi do smrti.

A vendar ... Nehote sem poškilil na list k besedi, pravzaprav drobnemu vprašanju, ki sem ga zapisal tik pod Gramscijem in me je švisnil po duši kot udarec z bičem: kdo je še plačal za njegovo žrtev? Gramscijeva nesmrtnost šele prihaja in ko bo vsega konec, bo njegovo ime zapisano z zlatimi črkami v sodobni zgodovini. A kaj je za to žrtvoval? Njegova otroka sta rasla brez očeta, njuna mati, njegova očarljiva žena, znamenita ruska glasbenica pa životari svoje prazne dneve po bolnišnicah za živčne bolnike. Zakaj tako visoka cena? Je bila nujna?

Vem, da Gramsciju delam krivico, ker hočem preložiti dilemo o krivici in krivdi, ki me že dolgo tare in mi kot žerjavica pekli vest, na njegova pleča. In pri meni, kdo je plačal? In kdo še bo?

V prvi vrsti sem plačal jaz, a to je bila moja izbira, v katero sem šel zavestno. A krvavi dolg je plačala tudi moja ljubljena žena do skrajne žrtve, pa hčerka, ki je morala stara še niti dve leti z mamo najprej v izgnanstvo, potem pa v tujino, kjer ni sijalo sonce, temveč pihal zlovešči veter. Zdaj je še eno nebogljeno bitje, ki je komaj preživelo ob rojstvu in raste brez očeta in matere in terja svojo pravico.

Visoki davek je plačala tudi vsa moja družina in ob vsaki težavi, ki so mi jo v pismih omiljeno nakazali, me je zbodlo v srcu.