Nevarno zabrisana črta
Mafija Sožitje kriminala in politike
Medtem ko je med državami na območju Zahodnega Balkana množica nerešenih vprašanj, ki zavirajo njihov razvoj in napredek celotne regije, se kriminalci kljub različnemu etničnemu, verskemu in kulturnemu ozadju odlično razumejo. Zahodni Balkan, ki je nekakšna meka organiziranega kriminala, je ta sloves pridobil zaradi šibkih držav, ki so v slabem gospodarskem položaju in prežete s korupcijo, črta med kriminalom in politiko pa je komaj vidna. Trgovcem z ljudmi, orožjem in narkotiki ni bilo prav težko razširiti lovk po jugovzhodnem pragu Evropske unije. V času, ko si tudi Slovenija dejavno prizadeva za čimprejšnji vstop držav te regije v EU, bi se bilo dobro vprašati, kakšne težave vse bomo s tem uvozili v Unijo in ali jih zmoremo rešiti.
Države Zahodnega Balkana bi Slovenija z vsemi njihovimi težavami vred rada čim prej pripeljala v Evropsko unijo. Šesterica držav ima en velikanski skupni problem, med politiko in organiziranim kriminalom je prevečkrat težko potegniti jasno črto. Če EU vse uvozi skupaj z njihovimi težavami, bodo te postale tudi težave Unije.
Minuli konec tedna so v Srbiji ter Bosni in Hercegovini spremljali rušenje pravoslavne cerkve v vasi Konjević Polje na severovzhodu BiH. Cerkev je bila zgrajena na dvorišču hiše Bošnjakinje Fate Orlović, ki so jo srbske sile med vojno pregnale z njenega doma. Nana Fata, kot ji pravijo v BiH, je s preživelimi člani svoje družine dve desetletji bila sodne bitke, da je dočakala pravico in dosegla umik nezakonitega cerkvenega objekta na svojem zemljišču. Po kalvariji na domačih sodiščih je oktobra 2019 evropsko sodišče za človekove pravice presodilo njej v prid in prejšnjo soboto je nana Fata dočakala umik cerkve. »Dvajset let sem že izčrpana, danes mi je pa najtežje. Nisem vesela, hkrati pa sem vesela, ker je moje dvorišče osvobojeno,« je za srbski spletni portal N1 povedala Fata Orlović.
Kjer ni miru za pokojnike, so kriminalci mirni
Nana Fata je le ena od številnih državljanov revne, s korupcijo prežete in disfunkcionalne BiH, ki se na svoji zemlji ne počutijo varne in kronično pogrešajo občutek pravičnosti. To, da se je za svoje dvorišče tožarila dve desetletji in na koncu uspela, težko izniči občutke krivice, ki jih je doživljala v preteklih letih. Tudi starši leta 2018 v Banjaluki ubitega Davida Dragičevića se v svoji državi ne počutijo varne. Iskanje krivca za smrt njihovega otroka se vedno jalovo zaleti ob oblastne strukture, ko poskušajo dobiti jasne odgovore na sume, da je bila v sinovo smrt vpletena policija in da država skuša to vpletenost skriti.
Davidova starša Davor Dragičević in Suzana Radanović sta na banjaluškem glavnem trgu mesece prirejala protestna zborovanja, s katerimi so poskušali prisiliti oblast, da bi razkrila resnico o smrti njunega sina in začela pregon vpletenih. Ko sta imela dovolj neodzivnosti oblasti in aretacij njunih podpornikov, sta sinovo truplo izkopala in prenesla na pokopališče v Avstrijo.
V nasprotju s staro ženico ali užaloščenimi starši pa se ob nedelujočem sodstvu in slabo organiziranih organih pregona v eni najrevnejših evropskih držav počutijo varne črnograditelji, podkupovalci, utajevalci davkov, preprodajalci mamil ter člani maijskih in kriminalnih skupin. Dragomir Jovičić, profesor na fakulteti za varnost v Banjaluki, meni, da je velika težava BiH nezadostna organizacija policijskih struktur in premajhno število tožilcev, kar je glavni razlog za to, da imajo v državi še vedno velikansko število nerešenih primerov tudi najhujših kaznivih dejanj, kot so umori.
»Težko trdim, da pri nas delujejo organizirane maijske skupine, vendar pa me kot človeka, ki je delal v varnostnem sektorju, in kot običajnega državljana skrbijo dogodki, ki vplivajo na varnost. Veste, kako je: ko je država neorganizirana, je kriminal organiziran,« je pred časom dejal Jovičić, ki ne izključuje možnosti, da kriminalne in maijske skupine delujejo in medsebojno obračunavajo tudi v BiH. Strategija za boj proti organiziranemu kriminalu v tej državi med letoma 2017 in 2020 vsebuje oceno, da v BiH delujejo mreže organiziranih kriminalnih skupin s širšega balkanskega in evropskega območja, v BiH pa segajo samo nekatere od njihovih lovk, prek katerih vodijo svoje dejavnosti.
»Erdoğanov maijec« se je na Balkanu počutil varnega
Da organizirani kriminal ne priznava državnih meja in da kulturne in jezikovne razlike zanj niso ovira, temveč vse to uspešno izrablja za nezakonite dejavnosti, smo na Balkanu videli že ničkolikokrat. Tesne povezave z maijci v regiji je lani izkoristil tudi najbolj razvpiti turški maijski šef Sedat Peker, ki je zatočišče pred režimom predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana našel v Črni gori, od koder se je lahko prosto gibal med Severno Makedonijo, Kosovom in Albanijo. V preteklosti večkrat obsojeni Peker je veljal za gorečega podpornika Erdoğanove vladajoče stranke, organiziral je shode v podporo predsedniku in javno grozil s pokolom akademikov, ki so leta 2016 podpisali peticijo za končanje bojev proti kurdskim silam na jugovzhodu Turčije.
Lani pa je svojega podpornika turška oblast začela preganjati in Sedat Peker je zbežal na Balkan, od tam je zaradi ostrega pritiska turške vlade na države gostiteljice moral začasno oditi v Maroko in nato v Dubaj. Zdaj iz nekega dubajskega hotela z eksplozivnimi objavami na youtubu močno maje Erdoğanovo oblast. Osem videoposnetkov je videlo več kot 60 milijonov ljudi, v njih pa maijec vidnim pripadnikom oblasti očita delovanje v obliki globoke države. Predsednikove sodelavce je zasul z očitki o sodelovanju pri političnih umorih nasprotnikov in novinarjev v 90. letih, organiziranju trgovine z mamili, nezakonitem nakupu ekskluzivnih nepremičnin, posilstvih, trgovanju z islamskimi skrajneži v Siriji ... Predsednik in njegovi sodelavci so vse očitke odločno zanikali, Peker pa je izjavil, da bo Erdoğana premagal s kamero na mobilnem telefonu in stojalom. Poznavalci razmer v Turčiji pri tem opozarjajo, da v žvižgača preoblečeni Erdoğanov maijec doslej še ni udaril naravnost po Erdoğanu in da neposredno do velikega vodje še vedno kaže spoštljiv odnos.
Preveč neprijetnih nerešenih vprašanj
Z Erdoğanom radi primerjajo tudi srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Državo, ki si uradno še želi članstva v Evropski uniji, sočasno pa spretno sodeluje z Rusijo in Kitajsko, ob razmeroma uspešnem gospodarskem razvoju in spopadanju z epidemijo covida-19 pred Evropsko unijo še vedno bremenijo velike afere. Nikoli namreč niso do konca razčistili, kako je bila oškodovana državna tovarna streliva Krušik, ki je omogočala ugodne posle podjetju v lasti očeta nekdanjega notranjega in zdajšnjega obrambnega ministra Nebojše Stefanovića. Edini, ki je v tej zadevi doslej videl zapor od znotraj, je Aleksandar Obradović, ki je javnosti predstavil dokumente o spornih poslih podjetja blizu vladajočim strukturam.
Prav tako nepojasnjeno ostaja, kakšno povezavo je imel lastnik plantaže Jovanjica Predrag Koluvija s predsednikovim bratom Andrejem Vučićem. Koluvijo, ki je imel pri sebi dokumente srbskega notranjega ministrstva, so prijeli naključno, po prijetju pa je klical na pomoč Andreja Vučića, seveda so pozneje vpleteni vse zanikali. Vučić tudi nikoli ni prepričljivo zanikal očitkov opozicije, da je zlorabil svoj vpliv in prek državnega Telekoma z denarjem tega podjetja privatiziral dve televiziji z nacionalno frekvenco in vsaj en tiskani tabloid ter tako pridobil nadzor nad mediji. Vučić je obstoj vseh teh afer preprosto zanikal, na pritiske iz Bruslja, da jih mora Srbija rešiti, pa je odgovoril, da evropski poslanci ne morejo z lažmi kovati političnega dobička, četudi prihajajo iz evropskega parlamenta.
Služili Vučiću, iz ljudi delali čevapčiče
Profesor z beograjske fakultete za politične vede Slobodan Samardžić je vladavino v Srbiji opisal kot »zlitino politike in kriminala«. Da profesor utegne imeti prav, je med drugim pokazala odmevna aretacija maijskega šefa Veljka Belivuka, ki ga v srbskem tisku imenujejo tudi Velja Nevolja. Vzpon njegove kriminalne skupine, ki se je dolga leta skrivala za krinko navijaške skupine Partizana, je potekal vzporedno s krepitvijo moči Vučićeve stranke. Nasilneži iz Belivukove skupine so ob Vučićevi inavguraciji skrbeli za red okoli srbske skupščine, lani pa so oblasti pomagali utišati proteste proti napovedani ustavitvi javnega življenja v Beogradu zaradi epidemije. Posredovanja nasilnežev v prid oblasti se niti mediji pod Vučićevim nadzorom niso trudili skriti. Na javne objave fotograij Vučićevega sina Danila v družbi s člani Belivukove maijske skupine je predsednik vehementno odgovarjal, češ da so tudi njega že slikali z Draganom Đilasom, vodjo opozicije, ki ga Vučić označuje za najhujšega kriminalca. Ugibanja, kaj je pripeljalo do razkola med Vučićem in Belivukom, se kar vrstijo, od špekulacije, da je bil povod za aretacijo to, da je maijec v nekem beograjskem nočnem klubu oklofutal Danila Vučića, do resnejšega očitka, da so člani maijske skupine pripravljali atentat na predsednika. Ta špekulacija temelji na odkritju ostrostrelske puške v enem od skrivališč Belivukovih maijcev.
V državi, ki so ji maijci z nikoli pojasnjenimi zvezami s političnimi strukturami pred 18 leti ustrelili premiera Zorana Đinđića, vsaka senca ogroženosti vodilnega politika povzroči preplah. Poznavalci razmer opozarjajo, da je Vučić uspešno zlorabil strah Srbije pred političnimi umori v svoj prid in se vsaj za nekaj časa znebil zoprnih vprašanj o vezeh z organiziranim kriminalom. Dokazano trdna vez med skupino Veljka Belivuka in vodjo razvpitega črnogorskega maijskega klana, imenovanega Kavački klan, Radojem Zvicerjem pretresa regijo s surovostjo, saj so Belivukovi ljudje Zvicerjeve sovražnike mučili, ubili in mleli v industrijskem stroju za mletje mesa, Zvicerju pa pošiljali čevapčiče iz tega mesa. To utegne biti pretežko breme celo za spretnega Vučića. Vučićeve obtožbe, da so Zvicerja ščitila nekatera veleposlaništva, in javni pozivi Zvicerju, naj ga kar ubije, ker drugače ne bo imel miru pred srbskimi oblastmi, delujejo pretirano dramatično, da bi jih bilo mogoče jemati resno. Žal se v Sloveniji težko tolažimo, da nas spori in spone med balkanskimi maijci in politiki ne zadevajo, saj Zvicer ponuja pol milijona evrov za glavo ovaduha, ki je razkril njegovo mrežo v Sloveniji.
Ko je država neorganizirana, je kriminal organiziran.
Dragomir Jovičić, fakulteta za varnost v Banjaluki
Turški mafijski šef Sedat Peker bi rad Erdoğana premagal s kamero mobilnega telefona.
Težko se tolažimo, da Slovenije spori in spone med balkanskimi mafijci in politiki ne zadevajo.