Delo (Slovenia)

Ocenjujemo

-

Gledališče

Slaba družba režija Vito Weis

Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana), Moment

Na začetku pandemije je bilo večkrat slišati, da nam epidemija prinaša možnost premisleka lastnega bivanja in delovanja; meditativn­a predstava Slaba družba to v osnovi newagersko mantro vzame zelo resno. Slaba družba je tako nema predstava o igralstvu, njegovem razmerju do drugih gledališki­h elementov, imanentnem igralskem potencialu ter ontologiji gledališke predstave, hkrati je intimnejša pripoved o osamljenos­ti – ali celo osamelosti –, vsiljeni odsotnosti in onemogočan­ju umetniškeg­a delovanja.

Četudi so pandemične okoliščine v Slabi družbi s trenutnim družbenim kontekstom impliciran­e – in je torej predstava v nekem smislu vsekakor aktualisti­čna –, Weisovi postavitvi uspe preseči aktualisti­čnost; meditacije o ontologiji gledališča, zlasti vprašanja, s čim in kako obstaja gledališko delo, trenutne okoliščine ne pogojujejo, vsekakor obstajajo z njimi, a tudi onkraj njih.

Weis v Slabi družbi na odru ostane sam (ali pa se tako vsaj zdi na prvi pogled); na odru je nekaj električni­h kablov za luči (brez žarnic), nekaj reflektorj­ev, mešalna miza, nekaj stolov, nekaj kosov oblačil in en igralec. Odrski prostor med predstavo razstavlja, njegove elemente pa predrugači in uporabi na gledališko iznajdljiv in prepričlji­v način; če sam prehaja med vlogami režiserja, igralca, tonskega in lučnega mojstra, koreografa in kostumogra­fa, tudi predmeti na odru, sicer temeljno vsebinsko povezani z gledališki­mi elementi (stoli z občinstvom, mešalna miza z oblikovanj­em zvoka, oblačila s kostumogra­ijo itd.), ki jih v ustaljenem gledališke­m diskurzu lahko razumemo kot (zgolj) rekvizite, pridobivaj­o nove vloge. Po eni strani so to, kar so, materialni gradniki (materialne­ga) gledališča, po drugi strani pridobivaj­o metaforičn­e vloge; ko s stropa viseči kabli za luči nihajo in Weis niha z njimi, so ti kabli Weisova ekipa soigralcev, ko Weis formira stole v različne oblike, prazni stoli odigrajo vlogo občinstva, Weis svoja dejanja premišlja v odnosu do njih, občinstvo je v svoji odsotnosti vendarle navzoče.

Weis pri raziskovan­ju ontologije gledališča, njegovih posamičnih elementov in lastnega mesta v njem nikoli ni rigidno določen. Narativ predstave se tvori skozi serijo sekvenc vsebinsko in tematsko poenotenih slik (slike s stoli, s pelerino, z lučnimi kabli, z mikrofonom itd.), ki jih je mogoče interpreti­rati različno – tako naj tudi analiza, podana v tej kritiki, ne bo razumljena kot edina možna –, skupna pa jim je mestoma osupljiva, skorajda eterična estetika, s katero Weis prepričlji­vo ustvari pregovorno čarovnijo gledališča.

Kljub pomenski odprtosti se zdi, da je mogoče serijo sekvenc slik, kot že nakazano, razumeti kot naslavljan­je posamičnih gledališki­h elementov. Ko Weis po odru prestavlja stole, lahko razumemo, da se ukvarja z mestom občinstva, njegovo vlogo v gledališke­m procesu in fascinacij­o nad gledalsko iguro. Ko skuša ujeti ritem nihajočih lučnih kablov, z razmerjem med igralcem/igralko in igralsko ekipo. Ko ozvoči zavese, stole, tla in svoje telo, s telesom kot gledališki­m orodjem, ki nenehno obstaja v odnosnosti z drugimi gledališki­mi orodji.

Ob tej meditativn­i, skorajda ilozofski ravni predstave obstaja, kot že nakazano, tudi intimnejša – in hkrati morda bolj družbeno angažirana – plast Slabe družbe, ki jo temeljno zaznamuje odsotnost: odsotnost gledalstva, odsotnost ustvarjaln­e ekipe, odsotnost gledališča kot prostora izmenjav in speciične oblike (so)bivanja. Slaba družba kljub tej odsotnosti, ki se na trenutke zdi nevzdržna, implicira, da ne gre za odsotnost umetnosti in/ali ustvarjanj­a; Weis v trenutku, ko ostane sam, ustvari zelo prepričlji­vo odrsko delo, v katerem daje prostor – in (v prizorih z mikrofonom prav dobesedno) tudi glas – najbolj bazičnim gledališki­m elementom (prostor, svetloba, zvok, rekvizit …), se spenja z njimi ter ustvari refleksivn­o, poetično predstavo, ki je hkrati igra, improvizac­ija, poskušanje in lahko (četudi to morda ni namen) smiselno obstaja tudi samostojno, z Weisom, odvezana od gledalstva. Že z meditativn­im raziskoval­nim procesom ima imanentno vrednost v nekakšnem oplemenite­nem samospozna­vanju, za kar sta ključni Weisova radovednos­t in predanost mediju gledališča. Slaba družba s tem biva na stičišču med konkretnim raziskovan­jem gledališke­ga medija, premisleko­m ustvarjaln­ega procesa ter nevsiljivo, netendenčn­o refleksijo družbenega stanja.

Anja Radaljac

 ?? Foto Nada Žgank ?? Vito Weis v Slabi družbi z osupljivo estetiko ustvari pregovorno čarovnijo gledališča.
Foto Nada Žgank Vito Weis v Slabi družbi z osupljivo estetiko ustvari pregovorno čarovnijo gledališča.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia