Ocenjujemo
Gledališče
Slaba družba režija Vito Weis
Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana), Moment
Na začetku pandemije je bilo večkrat slišati, da nam epidemija prinaša možnost premisleka lastnega bivanja in delovanja; meditativna predstava Slaba družba to v osnovi newagersko mantro vzame zelo resno. Slaba družba je tako nema predstava o igralstvu, njegovem razmerju do drugih gledaliških elementov, imanentnem igralskem potencialu ter ontologiji gledališke predstave, hkrati je intimnejša pripoved o osamljenosti – ali celo osamelosti –, vsiljeni odsotnosti in onemogočanju umetniškega delovanja.
Četudi so pandemične okoliščine v Slabi družbi s trenutnim družbenim kontekstom implicirane – in je torej predstava v nekem smislu vsekakor aktualistična –, Weisovi postavitvi uspe preseči aktualističnost; meditacije o ontologiji gledališča, zlasti vprašanja, s čim in kako obstaja gledališko delo, trenutne okoliščine ne pogojujejo, vsekakor obstajajo z njimi, a tudi onkraj njih.
Weis v Slabi družbi na odru ostane sam (ali pa se tako vsaj zdi na prvi pogled); na odru je nekaj električnih kablov za luči (brez žarnic), nekaj reflektorjev, mešalna miza, nekaj stolov, nekaj kosov oblačil in en igralec. Odrski prostor med predstavo razstavlja, njegove elemente pa predrugači in uporabi na gledališko iznajdljiv in prepričljiv način; če sam prehaja med vlogami režiserja, igralca, tonskega in lučnega mojstra, koreografa in kostumografa, tudi predmeti na odru, sicer temeljno vsebinsko povezani z gledališkimi elementi (stoli z občinstvom, mešalna miza z oblikovanjem zvoka, oblačila s kostumograijo itd.), ki jih v ustaljenem gledališkem diskurzu lahko razumemo kot (zgolj) rekvizite, pridobivajo nove vloge. Po eni strani so to, kar so, materialni gradniki (materialnega) gledališča, po drugi strani pridobivajo metaforične vloge; ko s stropa viseči kabli za luči nihajo in Weis niha z njimi, so ti kabli Weisova ekipa soigralcev, ko Weis formira stole v različne oblike, prazni stoli odigrajo vlogo občinstva, Weis svoja dejanja premišlja v odnosu do njih, občinstvo je v svoji odsotnosti vendarle navzoče.
Weis pri raziskovanju ontologije gledališča, njegovih posamičnih elementov in lastnega mesta v njem nikoli ni rigidno določen. Narativ predstave se tvori skozi serijo sekvenc vsebinsko in tematsko poenotenih slik (slike s stoli, s pelerino, z lučnimi kabli, z mikrofonom itd.), ki jih je mogoče interpretirati različno – tako naj tudi analiza, podana v tej kritiki, ne bo razumljena kot edina možna –, skupna pa jim je mestoma osupljiva, skorajda eterična estetika, s katero Weis prepričljivo ustvari pregovorno čarovnijo gledališča.
Kljub pomenski odprtosti se zdi, da je mogoče serijo sekvenc slik, kot že nakazano, razumeti kot naslavljanje posamičnih gledaliških elementov. Ko Weis po odru prestavlja stole, lahko razumemo, da se ukvarja z mestom občinstva, njegovo vlogo v gledališkem procesu in fascinacijo nad gledalsko iguro. Ko skuša ujeti ritem nihajočih lučnih kablov, z razmerjem med igralcem/igralko in igralsko ekipo. Ko ozvoči zavese, stole, tla in svoje telo, s telesom kot gledališkim orodjem, ki nenehno obstaja v odnosnosti z drugimi gledališkimi orodji.
Ob tej meditativni, skorajda ilozofski ravni predstave obstaja, kot že nakazano, tudi intimnejša – in hkrati morda bolj družbeno angažirana – plast Slabe družbe, ki jo temeljno zaznamuje odsotnost: odsotnost gledalstva, odsotnost ustvarjalne ekipe, odsotnost gledališča kot prostora izmenjav in speciične oblike (so)bivanja. Slaba družba kljub tej odsotnosti, ki se na trenutke zdi nevzdržna, implicira, da ne gre za odsotnost umetnosti in/ali ustvarjanja; Weis v trenutku, ko ostane sam, ustvari zelo prepričljivo odrsko delo, v katerem daje prostor – in (v prizorih z mikrofonom prav dobesedno) tudi glas – najbolj bazičnim gledališkim elementom (prostor, svetloba, zvok, rekvizit …), se spenja z njimi ter ustvari refleksivno, poetično predstavo, ki je hkrati igra, improvizacija, poskušanje in lahko (četudi to morda ni namen) smiselno obstaja tudi samostojno, z Weisom, odvezana od gledalstva. Že z meditativnim raziskovalnim procesom ima imanentno vrednost v nekakšnem oplemenitenem samospoznavanju, za kar sta ključni Weisova radovednost in predanost mediju gledališča. Slaba družba s tem biva na stičišču med konkretnim raziskovanjem gledališkega medija, premislekom ustvarjalnega procesa ter nevsiljivo, netendenčno refleksijo družbenega stanja.
Anja Radaljac