o potrebi po uvedbi socialne kapice in poti do države blaginje
Zdi se, kot da ne razumemo, da pot do bogate države in blaginje ne vodi skozi visoke davke, temveč prijazno podjetniško okolje, v katerem ljudje lahko veliko zaposlujejo in ustvarjajo.
VSloveniji imamo veliko uspešnih podjetij, ki dosegajo visoko dodano vrednost, so pomembni izvozniki in zato izjemno pomembni za naše gospodarstvo. Redko se jih slišiš pritoževati nad državo in njeno ureditvijo. Ne želijo se izpostavljati, tiho se prilagajajo okolju in skušajo iz njega potegniti tisto najboljše, kar jim omogoča razvoj podjetja in uspešno poslovanje. A ko razprava nanese na stroške dela in znova aktualno socialno kapico, je v pogovorih z njimi zaznati grenak priokus. Po številnih poskusih tako levih kot desnih vlad je v naši državi nismo uvedli niti v časih najvišje gospodarske rasti, ko bi bilo to z vidika javnih inanc mnogo enostavneje.
Socialna kapica ruši solidarnost in socialno državo, smo slišali s sindikalne strani. Stavek, ki je spodbudil enega od zaposlenih v uspešnem visokotehnološkem podjetju z visoko dodano vrednostjo, da je pokazal svojo plačilno listo za nagrado za uspešno delo v letu, ko je bil tako rekoč vsak teden vsaj en dan v tujini, ko so dosegli visoko rast prihodkov in zaposlovali. Iz letne nagrade, ki mu jo je v bruto znesku 8880 evrov izplačalo podjetje, je prejel 3890 evrov. Doslej je bil prepričan, da državi za prispevke in davke nameni približno polovico plače. To, da si država vzame mnogo več, je bilo zanj šokantno spoznanje, še posebej pa ne razume miselnosti, kako bi mu lahko kdor koli očital nesolidarnost.
Preden koga odnese zavist: solidarnost je zagotovo pomembna vrednota socialne države in med podporniki socialne kapice ne poznam nikogar, ki bi mu bilo vseeno, ali imamo v Sloveniji zagotovljeno kakovostno javno zdravstvo ( javno in ne državno-politično) in dostojne pokojnine. Gre za povsem zlorabljen pojem in načrtno delitev ljudi na nas in one druge, česar si državljani ob 30-letnici države zagotovo ne zaslužimo. Veliko bolj smiselno bi bilo odpreti razpravo, kam si kot obetavna država s strateško zanimivo lego in čudovito naravo želimo razvijati. Če si to iskreno želimo, se bomo morali – če nam je to všeč ali ne – vprašati tudi, kje so meje solidarnosti, da naše okolje ne bo še naprej in vedno bolj nespodbudno za tiste, ki nas lahko najbolj potegnejo po poti razvoja in uspeha.
Letos smo bili negativno presenečeni, ko smo izvedeli za odhod dveh večjih podjetij iz Slovenije, zaradi česar brez dela ostaja okoli tisoč ljudi. Med drugim smo med razlogi brali o težavah zaradi povišanja minimalne plače in s tem nekonkurenčnosti našega trga dela. Ob tem v Sloveniji skorajda zamahnemo z roko, češ, če ne zmorejo minimalne plače, naj gredo. Vse lepo in prav, a pametna država bi najprej poskrbela za pokritje na drugi strani, da bi ustvarila privlačno poslovno okolje za visokotehnološka podjetja in panoge z visoko dodano vrednostjo, ki bi pritegnila in zaposlila ne le naše visoko izobražene kadre, temveč tudi najboljše kadre iz tujine. Namesto tega beremo, da naša podjetja svoje razvojne oddelke selijo v druge države, ker so pri nas stroški dela previsoki, razvojnega kadra premalo, obenem pa tujcev zaradi velikih obremenitev ni mogoče pritegniti v Slovenijo.
Zavedati se moramo še nečesa. Čeprav imamo zelo radi enakost in smo na lestvici dohodkovne enakosti tudi ena najbolj egalitarnih družb na svetu, prizadevanje za uravnilovko še nikoli ni prineslo uspeha. To lahko razume vsak posameznik v povsem vsakdanjih okoliščinah, saj se znamo zelo hitro primerjati, koliko kdo dela, koliko približno zasluži, koliko plača za vrtec in koliko dobi otroškega dodatka in drugih transferjev … Če je na koncu preprost izračun tak, da je razpoložljivi dohodek kljub različni delovni vnemi enak, še tako ambiciozni in zagnani prej ali slej odnehajo. Ne nazadnje se v praksi srečujemo tudi s fenomeni, ko nekateri niti ne želijo nekoliko višje plače, saj lahko ob tem izgubijo vse socialne transferje. Zakaj si pred tako resničnostjo tako radi zatiskamo oči in kje je konstruktivna politika, ki se je nekoč znala lotevati tovrstnih izzivov?
Socialno kapico potrebujemo. Tega se v resnici dobro zaveda marsikdo v politiki tako na levi kot na desni strani, zato predlogi zanjo že več let prihajajo z obeh strani, prevladata pa žal populizem in zavist. Veliko težje je namreč razumno razmišljati, koliko bi bila lahko z njo Slovenija privlačnejša za vrhunske kadre, ki so nujno potrebni za zvišanje dodane vrednosti, ki bi prinesla pozitivne posledice za vse. Prav tako bi mnogo manj nadarjenih Slovencev odhajalo v tujino. Svet je že dolgo globaliziran, in če kdo, so mladi in izobraženi tisti, ki si znajo danes v svoji podjetniški »startup« ambicioznosti zelo hitro izračunati, koliko jih stane odprtje podjetja in delovnih mest v Avstriji, ki, mimogrede, razvojno kapico ima, ali kateri drugi podjetništvu naklonjeni državi. Če to povežemo še s skepso do nezanesljivih obljub glede dostojnih pokojnin in dostopnega zdravstva, je njihova logika razumljiva.
Zdi se, kot da ne razumemo, da pot do bogate države in blaginje ne vodi skozi visoke davke, temveč prijazno podjetniško okolje, v katerem ljudje lahko veliko zaposlujejo in ustvarjajo. Za solidarnost in socialno državo največ naredijo prav gospodarski razvoj in investicije, ki odpirajo kakovostna delovna mesta, ta pa prinašajo prihodke za zdravstvo, pokojnine in socialno varnost nasploh. Politična realnost zato ne bi smela biti takšna, da je vezana zgolj na dnevno preživetje na političnem parketu. Ob 30-letnici države bi se tega že lahko zavedali.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.