ĐORĐIĆ SE VRAČA
»Acc… Acota ni.« Govorila je tako tiho, da sem jo jedva slišal. A nisem se upal približat, da je ne bi še bolj prestrašil. Verjetno je z vso močjo stiskala kljuko, pripravljena, da če krenem proti njej, zapre vrata in za njimi doživi srčni infarkt. »Aco bo prišel v torek.« »Hvala.«
»Ima zdravniški pregled, pa ga bojo spustili.« »Hvala.«
»Bom mu rekla, da te pokliče.« Ni to bil strah čefurke. Ni to bil strah, da te bo nekdo ustavil na ulici in te poslal tja, od koder si prišel. Ni to bil niti strah ženske. Ni to bil strah, da te bo moški, dvakrat večji od tebe, napadel in te premlatil, porinil po stopnicah ali posilil. Pa tudi ni bil strah matere. Ni to bil strah, da ti bojo oni, ki ti trkajo na vrata, povedali, da je tvoj sin mrtev. To so bili vsi ti strahovi skupaj. Vsi ti strahovi so se v Marini pomešali, da na koncu ona sploh ni več vedela, česa se boji. Ona je čakala torek, da Aco pride, pa da lahko potem ona umre in se reši. Samo še ta torek pa še ta pregled in potem bo res vse gotovo. Razen če ne bo potem spet en drug torek in en drug pregled. Strah in torek, to je bilo vse, kar je ostalo za vrati, ki jih je Marina dvakrat zaklenila. Najbrž je stala za njimi in poslušala moje korake, samo jih ni mogla slišat, ker je preglasno dihala. Pa ker ji je srce preglasno lupalo. ***
Usedel sem se na gugalnico in si enega pripalil. Da se malo smirim. Pa da vidim, kaj ima novega. Da na primer vidim, kako je komšija iz pritličja predelal atrij. Ni kaj, ino ga je zasteklil, prefarbal ograjo, picnil fasado, nema da nema. Čudo od atrija in čudo od človeka. Potrošil je brdo para, a še vedno je na Fužinama. To ti je ta naša mentaliteta, res. Lahko bi komšija živel bilo kje, ker ima on dovolj para tudi za Vič pa za Rudnik, samo ne, on raje sebi ušmeka atrij na Fužinama. Ker je sam sebe prepričal, da on hoče živet tukaj. Ker so njemu Fužine zakon, jadna mu majka. Tu hoče on trunut do smrti, nikjer drugje. Iz inata. Iz doma za starce pa je vame blenula ena baba. Probal sem jo ignorirat pa gledat stran, samo ne pomaga. Tako je buljila, da sem čutil njen pogled, kot da mi je siso prislonila na hrbet. Jebote, ne more človek več v miru pred blokom niti sedet pa pušit. Sto balkonov pa oken je, ampak noben ne sedi na oknu pa balkonu pa bulji vate, samo ta baba se našla, da me gleda. Da me vidi, kako bom fuknil čik direkt v peskovnik.
A lahko prosam, baba? Malo zasebnosti, pa to.
Ne jebe ona. Njej sem jaz televizor. Razvedrilna oddaja. Gleda me kot tisti debeli Ameri slonove pa nosoroge na safariju. A se popišam pa poserem tu, a, baba? Bi ti bilo to všeč? Kaj pa, če se popnem na drvo pa skočim z njega? Joj, baba, ko bi ti vedela, kaj smo vse mi delali tukaj, ko ni bilo ne tebe ne tega tvojega doma. Zdaj ni nič več za videt, še otroci se ne džirajo po toboganu. Takrat pa bi se ti imela česa nagledat. Vsega je bilo tukaj. Akcija, komedija, drama, kar hočeš, baba. Šport, kultura, vreme, vse. Zdaj pa nič. Jaz sedim pa pušim. Jebeni art ilm. Lahko zaspiš, baba, pa prišparaš eno tableto za spavanje. Samo to.
Ja, zajebali so te, a ne? Rekli so ti, da pejt na Fužine, da bo tam dogajalo, da boš lahko gledala z okna, kako kradejo pa se tepejo pa razbijajo pa se streljajo, a tu nič. Da umreš od dolgčasa, a ne, baba?
Zato pa ajde, idi, žali se. Išči, da ti vrnejo pare. Samo ne me več gledat, ker bom pobudalil.
***
Ko je moja baba slišala, da so na Fužinama zgradili dom za starce, je rekla »O bože!«. Pa da je bolje, da sem prišel k njej, kot da sem ostal tam, kjer starce trpajo v domove kot v zatvor. Domovi za starce so bili njej dokaz, da so pri nas partizani popušili in da ljudje niso nič važni, ampak so važne samo pare. Ker starce se daje v dom samo zato, da njihovi otroci ne rabijo skrbet za njih in da lahko delajo do sedemdesetega leta. Baba ni verjela, da je enim starcem super v domu. Njej je bilo to preveč tužno. Da te tako strpajo v eno malo sobico pa te pustijo, da tam počasi krepavaš.
In ta baba, ki tu čez ograjo svojega balkončka bleji v mene pa v naš blok, je res tužna. Samo ni niti pol tako tužna, kot je bila tužna moja baba, ko sem iz Bijeljine prišel na obisk k njej v Visoko in sem jo videl, kako sedi sama pred svojo hišo. Knjigo Gorana Vojnovića Đorđić se vrača lahko za 27 evrov kupite v knjigarni Beletrina v Ljubljani ali na spletu, v obliki e-knjige pa za 19,99 evra na biblos.si. * V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.