Slovenci imamo svojega Mickiewicza
Matija Valjavec V Preddvoru so 4. junija pripravili mednarodno prireditev, ki prispeva k poznavanju dveh tamkajšnjih kulturnih delavcev
Glavna pozornost je bila namenjena Matiji Valjavcu Kračmanovemu (1831–1897). Izdali so lep zbornik, ki sta ga uredila Mira Delavec Touhami in Franc Križnar. Preddvorski župan Rok Roblek poudarja, da je »jezik najpomembnejši element narodne zavesti«.
V šolskem letu 1956/57 sem kot triindvajsetleten začetnik prišel službovat, to je učiteljevat, v Preddvor. Tedaj je bila 60. obletnica smrti Matije Valjavca in so načrtovali slovesno vzidavo spominske plošče na Valjavčevi rojstni hiši v vasi Srednja Bela. Pripravljal sem recital Valjavčeve besedne umetnosti, ki naj bi ga izvajali moji učenci in učenke na nižji gimnaziji. Žal tega recitala nismo izvedli, ampak je proslava potekala na drugačen način.
Matija Valjavec se je zgodaj odločil, da bo postal profesor, učitelj. Ni maral ustreči materi in stricu, ki je bil Matijev varuh po očetovi smrti, naj postane duhovnik. Vse življenje je bil v učiteljski službi. Značilno je, da je postal njegov razumevajoči prijatelj Fran Levec, ki se je tudi posvečal učiteljskemu poklicu. Nemara tudi moja simpatija za Valjavca izvira iz mojega učiteljskega delovanja.
Prešernov prijatelj
Valjavec se je navdušil za učiteljevanje verjetno pod vplivom svojega profesorja na ljubljanski gimnaziji Luke Martinjaka. O njem veliko piše v svoji avtobiografiji, ki jo je poslal Levcu; jaz sem žal to avtobiografijo spregledal. Luka Martinjak je bil doma v Šenčurju, ki je razmeroma blizu Preddvora. Bil je Prešernov prijatelj, odličen slovenski narodnjak in poleg tega je postopal z dijaki lepo, vzgojno, umirjeno, ne pa ostro, kot so večkrat nastopali drugi profesorji, ki so bili zraven še hudi zagovorniki nemščine na slovenskih šolah.
Leta 1845 so učenci v Bleiweisovih Novicah objavili pesem, ki je izražala veselje, da je njihov profesor Martinjak uspešno prebolel težko bolezen. Verjetno je pri tej pesmi glavni delež prispeval že mladi Matija Valjavec. Martinjak ga je imel zelo rad, ker je bil Valjavec odločno slovensko usmerjen, čeprav je bil dober tudi v nemščini, za katero ga je verjetno pripravljal oče, ki je bil nekoliko izobražen.
Kot profesor je Valjavec služboval ves čas na Hrvaškem, in sicer v Varaždinu in pozneje Zagrebu. Ko je nastopal službovanje v Varaždinu, leta 1855, je v Ljubljani izdal svoje pesmi v lepi in kar zajetni knjižici z naslovom Pesmi. Čez tri leta, 1858, je v Varaždinu izdal zbirko ljudskih pripovedk in pesmi, ki jih je slišal in zbral v tamkajšnjih krajih. Naslov je Narodne pripovedke, skupio u i oko Varaždina. Baje je to zbirko rad prebiral Fran Levstik. Levstik se je rodil istega leta kot Valjavec. Za Valjavca je mogoče reči, da je gorenjski Levstik.
Bil je tudi velik zbiralec ljudske besedne umetnosti in jezikoslovec. Več varaždinskih ali kajkavskih pripovedk je predelal in upesnil kot svojo poezijo. Zlasti so to tako imenovane »živalske pripovedke«, ki jih je pozneje večkrat izdal Viktor Smolej. Štiri je pesnik oblikoval v heksametrih. Eno živalsko pripovedko pa je spisal v ljudskem ritmu, to je osemzložna trohejska vrstica brez rim. Ta varaždinska pripovedka ima naslov Čudotvorni lokot, kar pomeni vrsto ključavnice, ki ji rečemo v slovenščini žabica. »Lokot« je Valjavec spretno poenostavil v prstan, spremenil pa je tudi naslov in to je znamenita pesnitev Pastir, ki obsega malo manj kot 500 vrstic.
Živalski in tudi otroški ep
Primerjava prvotne pripovedke in te pesnitve nam na zanimiv način razkriva, kako je Valjavec postopal, da je izboljšal estetsko učinkovanje. Medtem ko je v pravljici glavna oseba že fant, v pesnitvi nastopa deček, otrok. Pozneje Valjavec nič ne pove, da je minilo nekaj let, medtem ko pravljica ta podatek vsebuje. Nič čudnega torej, da pesnitev Pastir označujemo ne le kot živalski ep, ampak tudi kot otroški ep. Ker se je pastir poročil, je slikar Ivan Vidic (Smolejeve izdaje) narisal pastirja na začetku kot otroka, na koncu pa kot visokega fanta. Na drugi strani sta ilustratorki Ksenija Prunkova in Marlenka Stupica tudi na koncu, pri poroki, upodobili pastirja kot dečka, čeprav sedi ob nevesti cesarični.
V pravljici pastir prinese domov, tako kot je prej prinesel psa in mačko, tudi kačo (kačico) in gre še enkrat, četrtič, nabirat drva in jih prodajat. Šele ko kačica odraste, jo odnese »staršem«. Pri Valjavcu je vse to izboljšano tako, da pastir kačico takoj, ko jo prevzame, odnese v njen skalni dular, kjer nima opraviti s starši, ampak se dogovarja samo s kačjo materjo.
Brez kakšnega družbenega (političnega) pomena je v pravljici to, da pastir skupaj z mačko in psom potuje proti črnemu morju, kjer zdaj njegov grad in nevesto poseduje tatinski zamorski cesar (kralj), a spotoma je utrujen in zaspi. Medtem ko pastir spi, maček in pes sama storita vse za vrnitev ugrabljenega čudodelnega prstana. Valjavec pa to snov dopolni tako, da uvede motiv ječe. Cesar je jezen, ker je pastir izgubil grad in nevesto in ker ni več sposoben delovati čudotvorno. Tako je jezen, da pastirja zapre v ječo. Motiv ječe Valjavec odlično izkoristi v estetskem smislu, in sicer mu omogoča, da ponazarja lastnosti obeh živali. Obenem pa ga uporabi idejno in družbeno, in sicer vzpostavi in prikaže cesarjevo neusmiljenost in nasilstvo oblasti. »Črv, ki viješ se po prahu! / Krokarjem te za kosilo / na viselnice obesim!«
Narodno in družbeno osvobajanje
Prisilni odnos med cesarskim dvorom in navadnim človekom prikazuje tudi Levstik v Martinu Krpanu. Martin Krpan je izšel leta 1958, naslednje leto, 1959, pa je izšel Valjavčev Pastir. Obe deli vsebujeta podobno revolucijsko ali osvobodilno miselnost. To je sprožila revolucija leta 1848. Razmahnila sta se narodno in družbeno (protigraščinsko) osvobajanje.
Tako Martin Krpan kot pastir imata možnost, da postaneta cesarjeva zeta, da torej posežeta po oblasti. Martin Krpan te možnosti ne more izkoristiti, medtem ko pastirju na koncu uspe. Tudi Levstik je načrtoval pravljično dopolnitev svoje povesti. Martin Krpan in Pastir sta vogelna kamna slovenske književnosti in sta si podobna. Predlagam, da bi ju kakšna založba izdala skupaj. Urednik bi prikazal podobno družbeno ozadje in to bi zanimalo izobražence. Seveda pa za mlade bralce družbeni vidik lahko ostane prikrit, saj učinkujejo predvsem zanimivost, prisrčnost, človeškost in lepota, ne nazadnje jezikovna, obeh del.
Osebnost Matije Valjavca je psihološko zapletena in zanimiva.
Zato predlagam, da bi kak dober sodobni pisatelj izoblikoval o njem biografski roman. Podobno kot že imamo roman o Levstiku Pogine naj pes izpod peresa Antona Slodnjaka. Kako zapletena je Valjavčeva osebnost, je dobro izraženo v avtobiografskih spisih Janeza Trdine, ki je bil njegov sošolec. Trdina brez dlake na jeziku prikazuje tudi kakšne na videz negativne plati Valjavčevega značaja, a prav tako velike darove in sposobnosti. Nekaj Trdinovih citatov: »Martinak ga je pardoniral radi slovenskega pesnikovanja … Največji lenuh med vsemi mojimi součenci je bil vsekakor Matija Valjavec … Vsekakor je težko odločiti mu pravo mesto med slovenskimi poeti … Nepoetična narava poeta Valjavca, njegova silnost in silovitost … Religijo je spoštoval in cenil zato, ker je bil pameten …«
Naj opozorim, da Valjavčevo pesniško delo vsebuje poleg drobne lirike in priljubljene epike tudi velikopotezne pesnitve ali epe. V tem pogledu se je zgledoval pri antični in romantični književnosti, pri Byronu, Goetheju, Puškinu, Mickiewiczu …« Slovenci se ne zavedamo, da imamo v Valjavcu svojega Mickiewicza, ki je pisal povesti v vrsticah. Res je škoda, da kakovost in razumljivost njegovih vrstic nista vedno izbrušeni, kot bi si želeli. Nujno je treba pripraviti novo znanstveno izdajo Valjavčevega pesništva, kot posebno izdajo pa previdno jezikovno prirejeno, skrajšano in poenostavljeno redakcijo.
Za Valjavca je mogoče reči, da je gorenjski Levstik.