Koronavirus z ideološkimi zobmi
Hongkong Jutri bodo sovpadle tri obletnice, povezane z dišečim pristaniščem, in vsaka od njih je izjemno občutljiva
Prvega julija bodo sovpadle tri obletnice, povezane s Hongkongom, in vsaka od njih je zelo občutljiva.
• Prvi julij je obletnica prehoda Hongkonga pod okrilje LR Kitajske.
• Ta dan kaže stopnjo nezadovoljstva z izvajanjem načela »ena država – dva sistema«.
• Prepoved tradicionalnega pohoda.
Obletnica konca britanske kolonialne oblasti in prehoda Hongkonga pod okrilje LR Kitajske bo 1. julija zaznamovana simbolično. Tega dne bo od polnoči prepovedano pristajanje letal iz Velike Britanije. Čeprav so kot vzrok za to odločitev navedli »skrajno visoko tveganje« za prenos mutiranega koronavirusa, skorajda ni mogoče spregledati, da je bil ukrep uveden v času velike politične napetosti v odnosih Pekinga z Londonom.
Britanska vlada je nezadovoljna, ker Kitajska krši meddržavni sporazum o statusu Hongkonga znotraj kitajskih meja, vodstvo v Pekingu pa domneva, da so politične nemire, ki so leta 2019 pretresali to 7,5-milijonsko mesto, delno podpirale ali celo dodatno podpihovale zahodne sile, med katerimi je bilo vsekakor tudi Združeno kraljestvo.
Prepoved pristajanja letal iz Velike Britanije je, seveda, lahko povezana tudi s strahom pred mutiranim koronavirusom z oznako L452R. Ta virus so namreč že potrdili pri nekaj posameznikih, ki so pripotovali v Hongkong iz te države, je pa ta ukrep zagotovo pripomogel k naraščanju splošnega strahu med državljani dišečega pristanišča, pri čemer je čedalje težje zaznati mejo med političnimi in epidemiološkimi restrikcijami.
Odkar je princ Charles v imenu kraljice Elizabete II. leta 1997 eno od najuspešnejših britanskih kolonij predal kitajskemu partijskemu vodstvu, so Hongkonžani vsakega 1. julija korakali po mestnih ulicah in s tem vodstvo v Pekingu opozarjali na obljubo, zapisano v meddržavnem sporazumu, podpisanem z Londonom, ki zadeva postopno uvedbo demokracije na posebno administrativno območje (kar je zdaj uradni status nekdanje kolonije). Kadar je bila Kitajska bolj dobrohotna do državljanskih pravic in individualnih svoboščin, je bilo tudi udeležencev pohoda 1. julija manj.
Ko je leta 2003 poskušala osrednja vlada »skozi stranska vrata« dopolniti »temeljni zakon« oziroma tako imenovano mini ustavo Hongkonga s 23. členom, ki predvideva obračun z »veleizdajalci in subverzivnimi elementi«, prepoveduje delovanje tujim političnim organizacijam in grozi s strogimi kaznimi za »krajo državnih tajnosti«, je šlo na ulice okoli 500.000 prebivalcev takrat petmilijonskega mesta.
Termometer odnosov
Prvi julij je, na kratko povedano, termometer odnosov med Hongkonžani in Pekingom, pokazatelj stopnje nezadovoljstva z izvajanjem načela »ena država – dva sistema« in jeziček na tehtnici, na kateri je to veličastno mesto odmerjalo, katerega kolonista lažje prenaša – nekdanjega britanskega ali novega kitajskega.
Tudi letos so organizatorji (tri demokratično usmerjene politične skupine) od policije zahtevali dovoljenje, da se najprej zberejo v Viktorijinem parku in nato napotijo po ulicah, da bi tako zaznamovali 24. obletnico prehoda Hongkonga pod kitajsko oblast, a so to njihovo zahtevo zavrnili z obrazložitvijo, da epidemiološke razmere ne dovoljujejo druženja več kot štirih ljudi. Čeprav se dejansko govori o možnosti petega vala okužbe, redkokdo v tem mestu verjame, da je pandemija primarni vzrok za prepoved tradicionalnega pohoda. Koronavirus je dobrodošel kot popoln izgovor za zatiranje svobode zbiranja in govora, pri čemer ni dvoma, da je poleg proteinskih konic dobil še ideološke zobe. Letošnji 1. julij je namreč trikratno občutljiv datum, saj označuje obletnico konca britanske oblasti, stoto obletnico ustanovitve Komunistične partije
Kitajske, pa tudi prvo obletnico, odkar je začel veljati zakon o nacionalni varnosti, ki je po svoje še veliko bolj drastična različica omenjenega 23. člena izpred 18 let.
V minulem letu dni, odkar velja ta drakonski zakon, se je Hongkong spremenil bolj kot prej v dveh desetletjih. Z vsakim dnem je meja med tem mestom in preostalim delom Kitajske vse bolj nevidna in dejansko se zdi, da poteka velika operacija preoblikovanja ne samo zakonov in predpisov, temveč tudi možganov njegovih prebivalcev.
V šolske kurikule uvajajo domoljubno literaturo, iz knjižnic odstranjujejo knjige, ki govorijo o boju za človekove pravice, policija je objavila posebno telefonsko linijo za prijave kršitev zakona o nacionalni varnosti. Hongkong doživlja nekaj, kar je podobno veliki kulturni revoluciji, ki je za vedno spremenila Kitajsko.
Zaradi čedalje večjega strahu, ki se še poglablja zaradi aretacij uglednih meščanov, zapiranja liberalnih medijev in opozoril, da zakon preži iz vsakega kotička, kot pritajena anakonda, se je veliko Hongkonžanov odselilo v EU, Kanado in zlasti v Veliko Britanijo, ki je v začetku tega leta odprla vrata s poenostavitvijo postopka za pridobitev imigrantskega vizuma.
V prvih treh mesecih je za britanski vizum zaprosilo 34.000 Hongkonžanov, po splošnih ocenah bi lahko to v prihodnjih petih letih naredilo več kot 300.000 ljudi. Ker najprej odidejo najbolj izobraženi, Kitajska to doživlja kot zahodno subverzijo. Zato je bila prepoved pristajanja letal iz Velike Britanije tudi politično sporočilo. Koronavirus je prikladno dobil vlogo partijskega komisarja, ki vsem ukazuje, naj si na obraz nadenejo masko in obmolknejo.